torek, 01. januar 2019

Nevidni


Obvezen in nadvse poživljajoč obisk družine na jugo-zahodu države me je pripeljal v Križni hodnik v Piranu, kjer je gospod župnik samoiniciativno izmenjal nekaj prijaznih besed o jaslih, ki so tam na ogled, in sploh o zgodovini Minoritskega samostana – sploh pa o freski, katere slike visijo v Križnem hodniku. Moja mati, še vedno ali pa vedno bolj nezaupljiva do klerikalnega stanu, se je hitro obrnila in prigovarjala, da odidemo dalje, ko pa je še toliko lepega za videt – ogledovali smo si jasli po Piranskih cerkvah (Kako zelo ne-klerikalno!). Mene pa, ki sem vajena dolgih monologov, ki niso namenjeni drugemu kot meni sami – morda kakemu alter egu – je zelo zanimalo, kar je imel gospod župnik povedati. Začutila sem njegovo potrebo po pogovoru, kot čutim svojo. Med drugim nam je povedal, da je freska, ki so jo odkrili v cerkvi Sv Frančiška z veduto starodavnega Pirana z obzidjem sedaj v italijanski Padovi, kjer jo restavrirajo. Restavrirali naj bi jo že vrsto let, vrniti pa je nočejo. Po besedah gospoda župnika, zato ker umetniških del, kot je to, ne bodo vračali v nekdanjo Jugoslavijo, kjer živijo rdeči banditi.
Jah, sem pripomnila, v naših krajih se svet konča; od tu naprej ni drugega kot megla – konec sveta. Gospod župnik je žalostno zagodrnjal in prikimaval. Pa vendar ni bil povsem prepričan, ali me je prav razumel. Sem bila ironična ali vendarle povsem resna?
Vse to me je spomnilo na Postaje avtorja Draga Jančarja, kjer v enem od premislekov, ki nosi naslov Zgodba, ki jo lahko prespite, govori o naših krajih, o Sloveniji. Gre za razmišljanje o pokrajini, ljudeh in kar še spada zraven. Tam zapiše naslednje:

Iz založbe Merian v Hamburgu, ki se ukvarja s potopisi in popotniki, je prišel predlog, naj napišem besedilo o Sloveniji. Naj napišem nekaj, česar njihovi bralci ne poznajo. Kaj pa poznajo, sem najprej pomislil, kaj sploh vejo o tej deželi? In takoj za tem sem se spomnil Šalamunove pesmi.
Babica mojega prijatelja pesnika Tomaža Šalamuna v neki njegovi pesmi otrokom, ki sedajo na Dunaju na vlak, naroči, naj kar mirno spijo, tja dol do Trsta ni ničesar.

V tem zapisu Jančar tudi pove, da smo Slovenci omenjeni kot ''prehlajen narod zgodovine''. Morda to pomeni, da smo Slovenci virusno obolenje, ki se mu je potrebno ogniti. Morda je naša politična scena sod smodnika, prehlad, ki lahko prerase v kaj hujšega. Morda gre za hladne in temačne gozdove, kjer človek lahko še kaj stakne. Maja Haderlap je v knjigi Angel pozabe naše kraje, ki so bili pogosto zaznamovani z vojnami, opisala takole:

Vojna se je po naših grabnih umaknila v gozd, travnike in njive, griče in pobočja, gorske rebri in struge potokov je naredila za svoja bojišča; hiše in hleve, kuhinje in kleti je iztrgala poslanstvu in jih spremenila v utrdbe. Obkolila je pokrajino, se zagrizla vanjo, geološki zemljevid je brala kot vojno karto.

Ali pa, kot meni Jančar, to pomeni vsaj to, da se je z našim narodom v zgodovini marsikaj dogajalo, in doda, da bi se moral vsak Evropejec potemtakem vprašati, kje pa je ta nič sredi Evrope in ali je mogoče, da sredi Evrope obstaja terra incognita.
V bistvu je odgovor na zgornje precej preprost, čeprav rahlo boleč. Da, za večino Evropejcev je Slovenija neznana dežela. To pomeni, da naši evropski sodržavljani ne znajo slovensko, njihovi učbeniki ne omenjajo Slovenije, niti ne poznajo naše vloge na evropskem političnem parketu. Na primer, bilo mi je dano gostiti cenjene srednješolske učitelje iz Belgije v eni od mednarodnih izmenjav med šolami, ki jih podpira in financira EU. Naši gostje so v Slovenijo prišli zelo previdno. Požirali so vse, kar so videli in slišali, kajti naših koncev niso poznali, še manj so se tod okrog potepali ali kadarkoli kaj o nas brali. Proti pričakovanjem so bili nad Slovenijo navdušeni. Med drugim se je zgodil obisk Pirana na lep sončen dan, ko smo s Piranskega obzidja videli na levi Italijo od Trsta skoraj do Benetk, na levi pa hrvaško Istro. Tri države! In tri jezike govorite … Kaj, celo več kot tri? In nekoč je bil Piran del Beneške Republike? Večina današnje Slovenije pa del Avstro – Ogrske in Napoleon je bil tudi tu? In vojno ste imeli? V Natu ste tudi? In vaše cene so primerljive s tistimi v Belgiji?
Ampak kave nam ne boste plačali – pa naj nas ne bo nič sram, dodajo Belgijci. Oni vedo, kako je v naših krajih; ena oseba obvladuje ekonomsko in politično življenje, ostali pa se komaj prebijamo iz meseca v mesec. Roman Abramović, denimo, sram naj ga bo. S kolegi učitelji se spogledamo in praskamo po glavi. Ali se je to ravnokar zgodilo? Na to kolegica poreče, da si Slovenci resda kdaj pa kdaj kaj pripišemo, vendar lahko z gotovostjo trdi, da je Abramović Rus in ne Slovenec.
In tako vse kaže, da je naša Slovenija ena taka luknja na zemljevidu Evrope, ki jo poznajo le redki. Še sami Slovenci ne vemo, ali naj bomo nanjo ponosni ali nadnjo razočarani. Mnogi odhajajo ali pa se odlepijo od njenega kulturnega izročila v iskanju nečesa bolj evropskega, recimo. Maja Haderlap je v knjigi Angel Pozabe zapisala, da je nenadoma opustila slovenščino kot medij kreativnega izražanja in presedlala na nemščino. To opiše takole:

Nič se na tihem ne premakne. Samo nekaj neoprijemljivega, za zrak prepustnega se prelomi. Samo vrstice mojih pesmi zdrsnejo v novo obleko in se razgledajo po drugih krajih, ker hočejo ubežati nikogaršnji deželi za mejo.

In ta nikogaršnja dežela za mejo je Slovenija, ki je bila v času, ko so se pisale te vrstice, še del Jugoslavije in je brez zavor drvela v državljansko vojno. Haderlap je mnogokrat začutila hlad niča in je to nadvse poetično opisala v knjigi. Pisala je o tem, kako so v nič izpuhteli sosedje med drugo svetovno vojno, ko so jih deportirali v taborišča po centralni Evropi; kako je v nič izpuhtel boj proti fašizmu in veselje, ki so ga očetje čutili po koncu vojne – veselje, ki ga je kmalu zamenjala ''komunistična polastitev oblasti znotraj osvobodilnega gibanja'', ko ''prihaja na dan vse več mrtvih, žrtev čiščenja med partizanskim bojem, povojnih pomorov političnih in vojaških nasprotnikov in nedolžnih civilistov, ko so partizani zapustili gozdove in se pridružili jugoslovanski ljudski vojski''; in nenazadnje ničevost, ki se je odražala kot prezir v očeh avstrijske javnosti do slovenske manjšine. Takole zapiše:

Doleti me šola preštevanja manjšine na Koroškem in doumem, kaj sporoča geslo, ki se šopiri na plakatih: Voli nemško, če nočeš biti Slovenec! Slovenstvo je torej nekaj nezaželenega v deželi, pomislim in se opredelim za javno zaničevano, saj je to v mojih očeh in očeh ljudi, s katerimi živim, nekaj pomembnega, saj se mi prvikrat svita, kaj bi lahko pomenila beseda pripadnost.
Priraščena v skupino sanjam sanje, v katerih hodim v prvi vrsti sprevoda Slovencev. Poznam ljudi, a ti me očitno ne vidijo, čeprav sem gola. V trenutku, ko opazim svojo goloto, pomislim, da se mi ne more nič zgoditi, ker sem mrtva, nihče mi ne more do živega, postala sem namreč nevidna.

In potem se spomnim še enega literarnega dela sicer italijanskega pisatelja Prima Levija, ki je bil po izobrazbi kemik, vendar ga je internacija v Auschwitzu tako zaznamovala, da se je prelevil v pisatelja, ki je po koncu vojne podnevi delal kot kemik, v prostem času pa pisal in se poskušal dokopati do odgovorov, ki mu jih je v kožo vžgalo življenje med taboriščniki. V enem od svojih del je zapisal (angleški prevod):

How important it is in life not necessarily to be strong but to feel strong, to measure yourself at least once, to find yourself at least once.

Da, zelo pomembno je, da se človek v življenju počuti močnega, da se nekje najde, da nekje požene korenine, da začuti svoje poslanstvo in doume svoje mesto pod soncem. To se mora zgoditi tako na osebnem kot na nacionalnem nivoju. In tudi jaz si želim, da bi se naša dežela niča in prehladov, dežela, ki jo lahko popotnik mirno prespi na svojem romanju okoli sveta, nekoč prelevila v deželo, ki jo bo Evropa videla in o njej vedela. Še prej pa mora Slovenija sama vedeti, kaj hoče in kam gre. Ker potem bi se tudi njeni posamezniki počutili enako.