petek, 08. julij 2016

Dom, to sem jaz.


Marsikaj določa identiteto posameznika. Hundertwasser je nekoč zapisal, da ima človek pet kož, pet identitet. Epidermis, oblačila, dom, osebnost in okolje. Veliko je odvisno tudi od tega, v kakšni družbi živimo in kak socialni status imamo. Pa vendarle. V podalpskem svetu identiteto gotovo močno določa dom. Hiša. Stanovanje.

Ko sem zaključevala študij, sem prvič začela razmišljati o domu. Spomnim se znanca iz študentskega doma, ki nas je nekega dne v skupni kuhinji vprašal, a kaj razmišljate o stanovanju, bo treba začet šparat, je dejal. Hja, šparat. Kje so časi, ko so ljudje prišparali svoj dom. Danes smo lahko srečni, če prišparamo za čike. In morda so prav zato ljudje, ki jim uspe kupiti stanovanje ali zgraditi hišo, obravnavani drugače. Zraste jim vrednost. Družba jih spozna za vredne. V računalniškem jeziku to pomeni, da se njihovo stikalo preklopi iz 0 na 1. Bravo!

Tudi mi smo prišli do svojega doma. In kredita. Pa ne s šparanjem, ampak z obilno dediščino. In tudi mi smo postali vredni, preklopili smo se iz nič na ena. In ko me ljudje sprašujejo, a je fajn, sem se navadila reči, da je super in seveda oh in sploh, ko imaš svoj dom. Ampak v bistvu ni čisto tako. V bistvu človek s svojim domom in kreditom postane obvladljiva enota. Palce gor za državo. Pade v svojo špuro vsakdana in mesečnih anuitet in spremljanja svetovnih trgov in obrestnih mer. Tak človek postane puhlica, posmeh evoluciji in deluje v korist tistim, ki imajo profit pri obračanju in mahinacijah s tujim kapitalom.

To cut the long story short. Imamo dom, tudi kopalnico. In posodice za začimbe vse enakih barv in oblik. In poličke, ki se ujemajo z zavesami, pa porcelan, ki smo ga vzeli pri prababici in nam sedaj krasi kredenco v kuhinji. Nenazadnje, prav danes smo postali bogatejši za nekaj okrasnih rož. Tepihov pa na žalost še ni. Ob vsem tem se počutim kot lik iz romana Prevzetnost in pristranost,samo da jaz namesto moža iščem okrasne predmete za dom. Kako zelo zeitgeistersko. Bravo jaz! Imam svojo kožo, imam identiteto. Dom, to sem jaz.

četrtek, 02. junij 2016

Kdaj drugič




Ko se bom ponovno rodila in bom zadihala kot angleška plemkinja, bom študirala v Cambridgeu.

Mimobežnice




Ujeti trenutki neopaznih. Mimobežnice. London.

Nekje na Slovaškem







En kraj, ena ulica, tihožitja, ki kljubujejo zobu časa.

Dnnubiana





Danubiana, galerija sodobne umetnosti. Zen.

četrtek, 21. april 2016

Bratislava











Ko ti pravijo, da je vse možno, da živimo v demokraciji, kjer ima vsak posameznik besedo na vseh ravneh bivanja, razočaranje preži v zavedanju, da nam je vse prepovedano. Lahko živimo dlje, lahko komuniciramo z vsem svetom, lahko postanemo karkoli želimo ... Pa ja! Stres nas bo pokopal zelo zgodaj, komunikacija je zgolj virtualna in nič ne pove o človeku samem in naše aspiracije so zgolj možnosti, ki se nikoli zares ne uresničijo. Saj veste, danes so sanje dovoljene, jutri pa je nov dan. In ko ljudje v odrasli dobi ugotovimo, da živimo virtualno realnost samih sebe, realnost, ki bo izginila v trenutku, ko bomo naredili nekaj narobe - spregovorili o prepovedani temi, vzeli v roke napačen artifakt ali zavrnili splošno uveljavljene dogme, se pravi, ko se bo sistem odzval skrajno nasilno ... oprostite, korekturno ... oprostite, spravno, in nas vrnil na pravo pot - se odrasli ljudje prelevimo v antagoniste samih sebe (antagoníst  -a m () kdor komu nasprotuje zaradi različnih idej, koristi; nasprotnik, tekmec), z namenom, da zatremo svoj notranji glas, ki nam pravi, da živimo bedna, prazna življenja, kajti drugače ne moremo preživeti. Kdo si upa izstopiti iz igre?

Hja, Bratislava. Ljubljana po slovaško.

ponedeljek, 18. april 2016

Moje mesto







Moje malo mestece.

Povrhnjica








Ko se cikel zavrti, začneš znova. Gre za človeško slo po življenju. Ali pa za večno praznino človeške osame. Oboje, najbrž.

Kajti v vesolju čas ne mineva, temveč se vrti v krogih. In ko misliš, da ničesar več ni, ko se ti zdi, da v centrifugalni sili vsakdana vidiš samo še odsev praznega, ugotoviš, da vedno obstaja še nekaj, kar imaš lahko rad.

Življenje je zgolj povrhnjica, spodaj ostajamo sami.

nedelja, 10. april 2016

Oh, ta most




Most.


     most móst  -ú in -a m, daj., mest. ed. môstu in móstu; mn. mostóvi stil. mósti (ọ̑) 1. objekt, po katerem vodi pot čez globinske ovire: čez reko, nad potokom je most; pod tako težo bi se most podrl

Most, ki vodi čez reko. Most, ki oddaljuje. Most, ki zbližuje. Včasih pot čez most pomeni, da ni poti nazaj. Pod tako težo bi se most podrl. Včasih pot čez most pove več, kot cilj sam po sebi. Včasih je most mejnik med enim svetom in drugim. Včasih se po prečkanju mostu v prejšnji svet preprosto ne da več vrniti. 1. objekt, po katerem vodi pot čez globinske ovire

ponedeljek, 04. april 2016

Tate







So predeli mesta, ki se jih človek nikoli ne naveliča.

petek, 01. april 2016

Januarski London







London je januarja prazen, moker in v delu. Vedno sem se spraševala, ali to mesto sploh kdaj počiva in ali ga sploh kdaj uspejo prečistiti in prenoviti. Da, uspejo. Januarja. Vse znamenitosti, muzeji in galerije so 70 procentno zaprti ali v prenovi.

Zanimiv obisk.