sreda, 04. junij 2014

Za vekomaj



Če bi danes v Sloveniji izbruhnila vojna, bi moja generacija in generacije mlajše od moje prijele za orožje in branile svojo domovino? Drifterji, hipsterji . . .

Tole sem prebrala v Rižarni v Trstu:

Draga mama!

Sporočam ti da jest sem danes poklican za me ustreliti. Torej zbogom za veko maj.

Draga mama zbogom.
Draga sestra zbogom.
Draga tata zbogom. 

Smrt fašizmu! Svoboda narodu!

Bavčar Zorko

4 komentarji:

  1. Vojna, orožje? Čemu vendar?

    Danes ne streljajo niti obešajo, danes za fičnike kupujejo našo preteklost, za fičnike nam jemljejo čas stem, ko nas silijo, da cele dneve počnemo nemogoče stvari, prepričujejo nas, da so največje neumnosti naši največji dosežki, z denarjem se želijo polastiti naše volje in naše časti.

    Črtomir se Valjhuna ni bal. Imel je svoj meč. Tudi Zorko Bavčar je umrl pokončno.


    Prav zanima me, kaj bi napisal danes

    OdgovoriIzbriši
  2. Za katero vojno? Za koga naj se borim? Ne hvala. Čemu boj? leva=desna, komunisti=fašisti črno=belo
    Boril bi se le za ohrnaitev življenja ožje družine in zbežal bi od vojne vihre stran.
    Živimo v bolanem času. V bistvu hvala bogu, da obstaja internet in lahko uvidimo, da je zlo povsod. V očeh Obame, Putina, ... veliko ga je, preveč. In vedno hitreje prihaja na plano. Internet maske spreminja v prah.
    Včasih se sprašujem, kako bi zgodovina zgledala, če bi internet obstajal že kakih 500 let nazaj. Bi res imeli toliko junakov?
    Angleži, veliki 'demokrati' so 'izumili' koncentracijska taborišča v Južnoafriški republiki .
    Pokol poljskih častnikov v Katinskem gozdu (google: Katyn massacre). Vsi so vedeli od USA, GB...pa Nemcev.
    Pokol Aboriginov s strani Angležev, ...
    Gre samo za navadno preživetje...čim višji fitness (če se izrazim po molekularni evoluciji). Čim več hrane in potomcev. Hladna računica.

    2 komada (tekst!):#1 The National - I'm Afraid Of Everyone (čeprav so pozneje podprli Obamo) in #2 Inje - Na tavanu:

    svici
    nas predvode
    u proslost put pod noge
    pajaci
    marionete
    ti neces proci bolje

    nezno
    zaustavi moje snove
    smiri secanja
    mesec zove

    tiho
    udji u smolu borova
    izmedju godova

    pazi
    da koraci ne zazuje
    ispod talasa
    sneg se cuje

    brzo
    boje se vec rastapaju
    lutke spavaju

    gore na tavanu
    gde cuvam jednu lepu igracku

    senke odzvanjaju
    i u sobu htele bi da udju

    LP


    OdgovoriIzbriši
  3. @smoger: Vprašanje se mi je porodilo ob obisku Rižarne. Zanimivo, ko sem bila prvič tam, so bili še drugi časi - kmalu po razpadu Jugoslavije, in takrat so me ta pisma padlih navdajala z neverjetnim patriotizmom in zdelo se mi je samoumevno to, kar so ti ljudje naredili za svojo domovino, našo domovino - dali so svoje življenje. Potem sem bila tam še velikokrat in vedno enaki občutki.

    Sedaj pa je bilo drugače. V Sloveniji se je zgodilo marsikaj. Od skorajšnje revolucije, do javnega razkritja požrešnosti peščice, ki živi na račun nevedne ali nemočne raje, do tega, da kot javni uslužbenec še komajda pridem iz meseca v mesec, ali pa kak mesec sploh ne, pa tega, da tudi jaz gledam, kake so možnosti zaposlitve v tujini, da me je groza, kako prihodnost bodo imeli moji otroci, in tega, da že dva turnusa volitev ne grem več volit, ker sem se distancirala od vsega - od svoje države.

    In v tem duhu sodobnega časa, ki je iz nas naredil živčne posameznike, ki se ukvarjajo samo še s tem, kako bodo prišli do vsakodnevnega kruha, medtem ko jim tv, radio in internet govorita, da je svet lep in mlad in brez napake (na tem mestu vidim medije precej drugače kot ti), v svetu, kjer smo mali ljudje nezmožni uvideti celoto, ker smo preutrujeni od dnevnega garanja, kjer se ne povezujemo, ne čutimo solidarnosti, ne vidimo višjega cilja ali moralnega nauka vse te zmešnjave, se človek res vpraša, smo danes še pripravljeni umirati za svoje domovine?

    Zdi se, da je odgovor ne, ampak zgodila se je Ukrajina, nedaleč stran, in tam so ljudje dali življenje v nekaj dneh revolucije. Tudi ko so videli, da se Rusi ne hecajo, so ustrajali na ulicah. Muslimanski svet itak deluje na način mučeništva, tudi tam ljudje dajejo življenje državi (ajde, veri). V Aziji prav tako. Sploh kadar je v igri čast ali onečaščena podoba družine, posameznika.

    Umrl je Jurij Gustinčič. V intervjuju izpred nekaj let je povedal, da je kot otrok imigriral v Rusijo s trebuhom za kruhom. Mama je vztrajala, da vseskozi govorijo slovensko in da nikoli ne pozabijo, od kod so prišli. In ko je izbruhnila vojna, je cela družina šla nazaj, da bi se borila s Partizani proti Nacistom. Brezkompromisno. Brez vsakega dvoma. Gremo domov, in branimo svojo domovino s svojim telesom, s svojim življenjem.

    Pa tui takrat življenje v Sloveniji ni bilo rožnato. Tudi takrat so ljudje hodili delat in živet v tujino. Ampak pripadnost narodu oz. naciji je ostala. Danes pa si upam trditi, da je ni več. Izpuhtela je. Tudi zaradi interneta in globalizacije (beri: globalnega nategovanja 99% svetovnega prebivalstva - jaz sem namreč prepričana, da je internet Veliki Brat 21. stoletja in da ne obstaja zato, da bi malemu človeku nudil razodetje, temveč zato, da nas ima 1% v šahu).

    Morda velika vojna kot fizično nasilno dejanje v 21. stoletju sploh ni več potrebna ali pa možna. Imamo namreč tako močno razvit sistem pranja možganov, ki nadzira množice, da je škoda, ki smo jo utrpeli ljudje na dnevni ravni (mislim na otopelost, izkrivljene vrednote, depresivnost, odvisnost od medijev, trendov, tablet, pehanje za dobičkom na ramenih izkoriščanih delavcev ipd) suma sumarum enaka vojnemu stanju. In če temu prištejemo še obubožane ljudi v Afriki, od koder dobivamo velik delež surovin za naša prazna življenja, in Aziji, ki nas oblači in hkrati umira pod ruševinami prenatrpanih in slabo grajenih šiviljskih obratov, se računica izide. Vojna je, sprožil jo je itak spet zahodni svet in njegova utopična demokracija. Demokracija, ki je farsa že pri nas, kaj šele na globalni ravni.

    Ja, v bistvu res, kaka vojna neki? Za koga pa naj se borimo? Za katero idejo, za katero državo, za katere politike? Ne more biti vojne v stilu prve ali druge svetovne vojne, v stilu Smrt fašizmu, svoboda narodu! Lahko je samo predanost usodi in boj za vsakodnevni kruh . . . ampak vojni dobičkarji pa so. Veliki Brat se še naprej redi in masti. Samo zanima me, kam vse to pelje. Kaj se bo zgodilo potem, ko se bo Veliki Brat razpočil od požrešnosti. Kaj prinaša novo stoletje.

    OdgovoriIzbriši
  4. >Zdi se, da je odgovor ne, ampak zgodila se je Ukrajina, nedaleč stran, in tam so ljudje dali življenje v nekaj dneh revolucije. Tudi ko so videli, da se Rusi ne hecajo, so ustrajali na ulicah. Muslimanski svet itak deluje na način mučeništva, tudi tam ljudje dajejo življenje državi (ajde, veri). V Aziji prav tako. Sploh kadar je v igri čast ali onečaščena podoba družine, posameznika.<

    V bistvu mi ne vemo kaj se v resnici dogaja (se je dogajalo) v Ukrajini. Imaš 2 'nonsense-a', ki so opzorilo, da se vse mora jemati z rezervo:
    1. Proruski separatisti se bojujejo proti 'fašistom' iz Kijeva in drugih delov Ukrajine. Ampa...čaki malo tudi Moskva premore 'fašiste', ko je kakšna parada v Moskvi. Kdo je kdo?
    2. Kličko je postal župan Kijeva. Se splača protesitirati. Ole!

    Ni enoznačnih odgovorov. Obstajajo samo dobri in slabi ljudje. Problem je, ker se mnogi volkovi oblačijo v jagnja. V bistvu so ti volkovi v svoji druši zelo prestrašeni.

    Kaj prinaša novo stoletje? Za vojno v Evropi in preostalem anglosaksonskem delu sveta je treba imeti veliko vročih glav in lačnih ljudi.
    Mene bolj skrbi okolje...da ne bo tisto kar je napovedano v knjigi The Road (Cesta):
    'People were always getting ready for tomorrow. I didn't believe in that. Tomorrow wasn't getting ready for them. It didn't even know they were there.'

    E poi non ci sei piu...


    “Once there were brook trout in the streams in the mountains. You could see them standing in the amber current where the white edges of their fins wimpled softly in the flow. They smelled of moss in your hand. Polished and muscular and torsional. On their backs were vermiculate patterns that were maps of the world in its becoming. Maps and mazes. Of a thing which could not be put back. Not be made right again. In the deep glens where they lived all things were older than man and they hummed of mystery.”

    OdgovoriIzbriši