sreda, 28. avgust 2013

Un cappuccino, per favore.





'' ... my soul is in Trieste,'' je napisal James Joyce svoji ženi Nori. In ker smo letošnje poletje tudi mi svoje srce pustili tam doli na obali, v krajih, kjer se vsi tiri končajo, kjer ljudje na ulici govorijo eno tako čudno mešanico italijanščine, slovenščine in hrvaščine in kjer se fizična ujetost med kopno in morje vedno znova pretvarja v neizmerno svobodo duha, smo se nekega jutra odpeljali tja čez na kavo. Zakaj pa ne, čez mejo je kava itak najboljša. O, ja. Tanajtaboljša. In v samo dvajsetih minutah imaš občutek, da si prestopil prag znanega sveta in se potopil v novega, malo bolj mehkega, iskrenega in melodičnega od našega. In če ne znaš niti besede italijansko in hočeš en kofe, ga lahko naročiš tudi po slovensko. Un cappuccino in bicchiere, per favore. Ker te drži gor še ves dan.

torek, 27. avgust 2013

. . .





Ah, poletje, zakaj si ti, poletje . . .

četrtek, 15. avgust 2013

Poletne refleksije

Poletni čas je en tak hecen čas med prej in potem. In v tem leru vmes marsikaj pretuhtamo in na novo izvemo - o sebi in drugih. O sebi ne bom, ker to nikogar ne briga razen mene. O vsem drugem pa tole . . .

Je že tako, da naš podalpski živež spada med bolj nepoznane, neprepoznavne, nepriviligirane in najbrž tudi dokaj nerazvite pokončnohodce zahodnega sveta. Vsaka regija ima svoj Jug, to tako pač je. Apak življenje teče dalje in to naše stanje duha nikogar prav preveč ne moti, ker če bi, bi se trudili določene stvari izboljšati, predrugačiti, pa se seveda ne. Dokler ne pride čas počitnic, ko se med Podalpnike pritepejo razgreti, morja in sonca željni Drugi. In ti Drugi ti direktno brez opravičil povedo, da smo . . . mah ja, runkeljni.

Saj bi jim človek oporekal, ker kaj se to pravi šinfat svoje sosede, kdo ste pa vi. Ampak v bistvu imajo prav. Človek v nedeljo potrebuje lekarno in prijazno vpraša prodajalko v trgovini, kako do nje. Odgovor je enozložen: Ni. Kako ni odprte lekarne v najbolj znanem slovenskem obmorskem kraju? Je pač ni. Je treba pot pod noge in v Koper. Gospa želi parkirat, ampak nima drobiža za v parkomat. Hodi od trgovine do trgovine, da bi dobila drobiž, pa ji ne želi nihče pomagati. Turizem smo ljudje. V največji trgovini ob morju so kilometrske vrste na blagajni, ja, na blagajni - ednina. Ena blagajna za ves živež. Zakaj? Če vam kaj ni prav, pojdite na avtomatično blagajno na koncu trgovine, je krajša vrsta. Turisti iščejo apartmaje. Kje so apartmaji? Poznate kak apartma? Zakaj ni nikjer nobenih tabel? Da ne govorimo o večerih, ko se Hans iz Nemčije, Inge iz Švedske in Christina iz Rusije nimajo kam dati, ker je vsa zabava zbrana na treh slabo obloženih stojnicah na ploščadi, in tako dalje in tako dalje dokler ne slišiš domačinov, katerih glavni vir zaslužka je turizem, ki pravijo, kako so siti teh turistov. Z malo manj nevtralno izbiro besed, seveda.

Hja, žalostno, ja. Ampak življenje teče dalje. In mi smo še naprej samozadosten narod, priden, delaven, vesel in prijazen.