ponedeljek, 29. julij 2013

Zabijanje časa


Kot bi rekel Forest Gump . . . That day, for no particular reason, I decided to go for a run. In sem sedla za šivalni stroj in sem malo šivala. In potem sem šivala še malo in še malo, ker mi je še pasalo, in potem sem šivala, dokler mi ni zmanjkalo krojev in blaga. Naslednje so hlače.

torek, 23. julij 2013

Tunika za dušo


Sešila sem si tuniko. Iz črnega lanu. Zelo ponosna.

Burda 7203.

sobota, 20. julij 2013

Limonin kolač


Če bi lahko izbirala, bi imela svojo gostilnico, kjer bi zjutraj kuhala kavice, popoldan pa stregla super fina kosila. Vse bi bilo lepo urejeno in moje stranke bi bile skrajno prijazne, nasmejane in zadovoljne.

Limonin kolač, postrežen po glavni jedi v domači gostilnici na mizi za pet.

četrtek, 18. julij 2013

Poletje v školjki







Bili smo v Solinah kot tisti otroci v filmu, se mazali z blatom in Janez je spekel najboljše čevape in krompir. Ha, v bistvu je bilo boljše kot v filmu.  Konec pa enak - nazaj v Ljubljano.

sreda, 17. julij 2013

Obhod





Pohajkovanje po mestu, kot potepuški pes. Down and Out in Tabor and Okolica. Vsakič odkriješ nekaj novega.

torek, 16. julij 2013

Užitek

 

Ljubljana je že skoraj čisto prazna, še malo pa bo zadihala s polnimi pljuči. Današnji dan v dvoje. Čisti užitek.

nedelja, 14. julij 2013

O fotografiji in odgovornosti

Jaz sem svetovni popotnik, fotograf. Dnevna rutina ni zame. Nikoli ne bom imel otrok. Tako sem se odločil, ko sem videl indijske otroke, kako brskajo po smetišču. Nekako tako zveni Arne Hodalič v filmu, ki spremlja njegovo razstavo na Ljubljanskem gradu. Ne vem, zakaj, ampak fotografi tipa Arne Hodalič me niso nikoli prepričali. Morda zato, ker do popotniške fotografije ne gojim nobenega pravega odnosa. Namreč, zdi se mi, da spada v osebni album, ne pa na razstavo. Zato sem zelo skeptično šla na ogled Arnejeve razstave in po pričakovanjih odšla zadržana.

Mislim, da je bila Maruša Krese tista, ki je dejala, da je Arne daleč prišel, glede na to, da ima barvno slepoto. V osnovi biolog in šele kasneje fotograf - morda ravno zato, da prikrije ali pa konpenzira svojo hibo - je svetovni popotnik, ki zase pravi, da je že povsod bil in vse videl. Včasih se sploh ne spomni več, kje je bila katera fotografija posneta, ker povsod, kamor gre, doživlja dejavuje. In res se njegove fotke zdijo en neskončen niz dejavujev, ker so vsi motivi isti. Kot da so ga ljudje na njih prosili, da jih fotka za vozniško dovoljenje ali osebno. Vse je frontalno, vse je brezizrazno, večinoma pogled iz ptičje perspektive, kot da želi povedati, da je nad njimi . . . glih za v National Geographic. Aja, Arne dejansko meni, da je vrhunec fotografske kariere fotografa njegovega kova to, da se najde na straneh te revije. Ker svet se tam ustavi, al kako? Spet ne razumem. Ali pač nočem razumeti.

Že zato ne, ker obstajajo polja tukajšnjega, materialnega sveta, ki se zrcali v fotkah svetih krajev in neskončnih stopniščih Arneja Hodaliča, in tistega duhovnega, čutnega, mističnega, ki te posrka v svet na oni strani objektiva, ki ga zazna le . . . tenkočuten fotograf. Arne se nam predvsem predstavi kot mož, ki veliko potuje in kot nekdo, ki v poplavi fotk naredi tudi nekaj dobrih. To je moški, ki je prepotoval ves svet, pa vendar ni dopustil, da bi svet pronicnil vanj in se izkristaliziral skozi punčico njegovega fotoaparata v široki paleti izrazov in občutij, ki jih pripoveduje življenje. Veliko pove že to, da se za razliko od kakega drugega velikega slovenskega fotografa Arne nikoli ne počuti odgovornega do ljudi, ki jih sreča na poti. Nikoli ne nameni sredstev za kako šolo v Indiji, od koder prihaja največ njegovih fotk in ji že iz tega razloga dolguje. Ta razsežnost družbenega in hkrati duhovnega, če hočete, ki jo nekateri državljani sveta imajo, njemu manjka.

Kakor koli, opus njegovih fotografij postreže s klišejskimi posnetki razkuštranih otrok z velikimi očmi, presušenih indijskih starcev, religijoznih obredov ob reki Ganges, videnih že tisočinpetnajstič, itd itd itd v nedogled. Od svetovnega popotnika bi človek pričakoval veliko več. Vsaj malo socialnega čuta in empatije. Vsaj nekaj fotk s smetišč sveta, ki ni vreden naših potomcev. Ker potem bi njegova teorija imela fundamente. Ampak ne, svet na fotografijah Arneja Hodaliča je predvsem eksotičen. Všečen. Za prodat. Za zaslužit. Arne išče kadre, ki se prodajajo, stisne na sprožilca in že ga ni več. Sam je povedal, da izrablja ljudi, ki jih sreča na poti, zato, da dobi dobro fotko. Ne zanima ga, kdo je oseba, ki jo fotka, ne kakšna je njena usoda. Klik in čau. Fasada, nobene vsebine.

V bistvu za njegovimi fotkami ni nobene filozofije ali zgodbe. Arne je fant, ki rad fotka in rad potujete. In na poti ujame obraze in pokrajine, za katere ve, da se bodo prodajali. Tako kot na primer fotka z moškimi, ki rinejo voz po blatu, za njimi pa se bohoti turistični Taj Mahal. Nastala je samo zato, ker Arne ni imel denarja za vstopnino v grobnico in je iz inata taval okrog nje, da bi naredili vsaj kako dobro fotko od daleč. Iskal je blišč, ujel skromno naključje. V objektivu so se znašli običajni indijski kmetje, ki so z vozom šli domov, Arne pa fotko prodaja pod oznako drugačen pogled na svet. To je blef. To je kič. To nima prave umetniške vrednosti. Ali pa je jaz ne vidim.

torek, 02. julij 2013

Ob Krki



Kostanjevica na Krki, Damijan Kracina in lepa poletna nedelja.