petek, 24. maj 2013

Pravljica za moje otroke


Dovolite, da vam povem zgodbo.

Nekoč sta v bližnjem gozdu živela zavaljeni medved in prihuljeni volk, zloglasna pajdaša, strah in trepet celotnega gozda. Tako kot vsi nepridipravi sta tudi onadva ves dan posedala naokrog in razmišljala, kako bi s čim manj truda nagrabila kar največ.

Nekega dne sta takole nemarno ležala na jasi in se praskala po razmršenem kožuhu, ko jima je začelo glasno kruliti po želodcu.

''Joj, kaj bi dal za slastno pečenko,'' je rekel medved in se popraskal po umazanem trebuhu.

''Tudi jaz se je ne bi branil,'' je pripomnil volk in skočil na noge. ''Idejo imam! Pojdiva na roparski pohod in zahtevajva brezplačno kosilo. To je vendar najin gozd. Vse živali se naju bojijo.''

''Odlično,'' je odvrnil medved, ''obožujem tvoje domislice. Tako zelo žlehtne so, da se mi kar sline cedijo. Pojdiva!''

In sta šla, šla in v daljavi zagledala podlasico, ki je v gobčku nesla pižmovko.

''Kam pa kam tako hitro, botra podlasica? Saj je vendar nedelja, dan za počitek. Ne tecite, no, tako hitro, saj si boste še kaj naredila.''

''Joj, saj to sta volk in medved,'' je kriknila podlasica. ''Kaj bi rada?'' je zajecljala.

''Khm,'' se je odkašljal medved, ''no, takole sva razmišljala: midva sva lačna in ti v gobcu neseš slastno pižmovko. Želiva, da jo položiš na tla in se ji odrečeš.''

''Ampak, saj sem jo jaz ulovila, moja je,'' je ugovarjala botrica podlasica s solznimi očmi.

''Me nič ne briga,'' je rekel volk in glasno zatulil, da se je podlasica v trenutku naježila. Brž je položila pižmovko prednju in zbežala, ker se je bala, da bosta volk in medved v svoji požrešnosti pohrustala še njo. Zlobneža sta pogoltnila vsak pol pižmovke in nadaljevala svoj roparski pohod.

Kot drugega sta se lotila soseda zajca, ki je nič hudega sluteč okopaval vrt pred svojim brlogom. Stopila sta predenj in mu ukazala:

''Daj nama jesti, sicer bo po tebi!''

Zajec se je zdrznil in hitel ugovarjati:

''Poslušajta, botra, nikar tako. Ravno včeraj sem posejal prvo seme na vrtu. Ničesar nimam. Bodita razumna, usmilita se me.''

Volk in medved sta se jezno spogledala, kajti prav nič nista bila zadovoljna z odgovorom. Na tri, štiri, zdaj sta zarjovela, da je odmevalo po vsem logu, in ubogega zajca tako prestrašila, da je odskočil in se odkotalil do svojega doma.

''Aumejoj, le kaj sta storila,'' je tožil zajček in si oblizoval boleči taci.

Medved in volk pa se nista več menila zanj, jezno sta pihnila predse in odlomastila dalje.

''Še vedno sem lačen,'' je zagodrnjal volk in že sta srečala jazbeca, ki se je vračal z lova. V usnjeni torbici, zavezani okrog pasu, je nosil pisanega fazana in si veselo požvižgaval.

''Kam pa kam, prijateljček,'' sta ga vprašala medved in volk in mu prekrižala pot.

Jazbecu je zastal korak in srce mu je noro razbijalo v prsih, ko je pred seboj zagledal zlobna velikana.

''Domov grem, družina me čaka. Prosim, ne storita mi žalega. Moji otroci so lačni. Spustita me dalje.''

Volk in medved sta se spogledala in dejala:

''Ti lahko greš, tvoj ulov pa daj nama. Pa brž!''

Jazbecu ni ostalo drugega kot da naredi, kot sta ukazala volk in medved. Ponižno jima je dal fazana in se urno odpravil naprej po gozdni poti. Volk in medved sta zadovoljno pohrustala slastnega fazana, legla na jaso in zaspala.

Medtem so se živali na drugem koncu gozda zbrale in vsaka od njih je potožila, kako zelo se je življenje v gozdu spremenilo, od kar okrog strašita zavaljeni medved in prihuljeni volk.

''Ukradla sta mi pižmovko,'' je zavpila podlasica.

''Name sta tako tulila, da sem se zvalil na tla in si poškodoval taci,'' je potožil zajec.

''Moja družina bo danes lačna, ker sta mi volk in medved vzela fazana,'' je še dodal jazbec in živali so se strinjale, da je treba tej noriji enkrat za vselej narediti konec.

Poklicali so botrico lisico, kajti lisice, to se ve, poznajo marsikatero ukano, in jo prosili za pomoč.

''Takole bomo naredili,'' je dejala lisica in vse živali so prisluhnile.

* * *

Volk in medved sta se naposled zbudila in bila sta videti zadovoljna. Kako tudi ne bi bila. Njuna trebuha sta bila polna kot že dolgo ne. Odpravila sta se k bližnjemu studencu, da bi pila. A v trenutku, ko sta pomolila gobčka v bistro vodo, sta zatulila od bolečine in odskočila.

''Auuu! Nekaj me je ugriznilo v nos!'' je zavpil volk. ''Kaj za vraga se dogaja?''

''Mene tudi,'' je zacvilil medved. ''Ta voda je prekleta, grize! Beživa!'' je še dodal in oba sta stekla nazaj v gozd. Iz vode je prilezel potočni rak, ki je čakal v zasedi, kot mu je naročila lisica, in veselo ščipal s kleščami.

Volk in medved sta začudena in zmedena sedla pod bližnjo smreko, da bi si oddahnila in polizala rane na gobčku. A glej ga zlomka, izza korenin je prikorakala četica rusic in ju pogrizla po zadnji plati.

''Tristo kosmatih medvedov! Sam hudič se je spravil nad naju!'' je kričal medved, ki se ni mogel otresti nadležnih mravelj. Oba sta se divje zvijal po tleh in se otresala mravelj.

V tistem trenutku je mimo prišel jelen.

''Oho, poglej, volk in medved se valjata po tleh. Gotovo ju zvija od smeha. Čemu se smejita, povejta še meni,'' ju je nagovoril in se muzal, kajti še predobro je vedel, kaj se dogaja.

''Jelen, dragi jelen, prosim, pomagaj, mravlje so naju napadle,'' sta v en glas moledovala medved in volk.

''A, tako?'' se je začudil jelen in dodal: ''Če želita, da vama pomagam, nastavita zadnjici.''

Volk in medved nista imela časa razmišljati in sta dvignila riti. Jelen je pomežiknil mravljam, nameril svoje močne zadnje noge v volka in medveda ter ju brcnil, da sta videla vse zvezde na nebu.

''Urejeno,'' je rekel jelen. ''Sedaj sta se gotovo otresla mravelj,'' je še dodal in veličastno zarukal.

Volk in medved sta omotično obsedela na tleh. V glavi se jima je vrtelo, slabo jima je bilo in dozdevalo se jima je, da so se živali v gozdu zarotile proti njima. Ko sta se nazadnje vendarle skobacala na noge, sta za starim macesnom srečala botrico lisico, ki se je na terasi pred svojim brlogom ravno mastila z najbolj slastno pečenko, kar jih je videlo živalsko oko.

''Oho, botrčka, kaj pa vidva tako poklapano hodita okrog?'' je lisica posmehljivo vprašala volka in medveda. ''Stopita bliže in se malo okrepčajta. Prisedita, no vendar, in ne glejta tako čemerno, saj sta taka kot da bi vaju kdo pogrizel ali pa zbrcal.  Pridita, hrane je dovolj za vse.''

Medvedu in volku so se zaiskrile oči. Brž sta sedla za bogato obloženo mizo. Po tako čudnem dnevu se jima je končno nasmehnila sreča.

Lisička jima je narezala pečenke in nalila kupico vina. Nato je sedla v naslanjač in opazovala svoja gosta. Volk in medved sta močno ugriznila v pečenko in zatulila od bolečine.

''Tristo kosmatih, kaj za vraga pa je to? Pečenka gotovo ne!'' sta kričala od besa in pljuvala predse. Da bi si iz ust izprala okus po trhlem štoru sta pograbila kupici in ju na mah izpila.

''Ogabno!'' sta kriknila. ''To vino je kislo! Prekleta lisica,'' sta tarnala malopridneža, ''pretentala si naju. Čakaj, čakaj, ti že pokaževa.''

''Nikar, draga moja,'' ju je ustavila lisica, ''sama sta kriva za vse, kar se vama je danes grdega pripetilo.''

''Kaj pa nakladaš, trapa lisičja?'' je zalajal volk.

''Pomislita, nekoč je bil naš gozd varen in živali v njem smo si pomagale med seboj. Od kar pa vidva lomastita tod okrog in sejeta strah in jezo med tukajšnje živali, si ne upamo več iz svojih hiš. Skrajni čas je, da vaju naučimo lepega vedenja. Kajne prijatelji?''

Tedaj so iz lisičinega brloga stopili jazbec, zajec in podlasica ter se postavili lisici v bran.

''Tako je!'' so v en glas pritrdili. ''Dovolj nam je vajinih neumnosti! Temu bomo tu in zdaj naredili konec!''

''Obljubiti morata, da ne bosta nikoli več nagajala živalim,'' je še dodala lisica in ju ostro premerila.

Volk in medved sta skesano obsedela in obljubila, da ne bosta nikdar več nikomur skrivila niti lasu. Za kazen sta morala vse leto loviti pižmovke za botrico podlasico, skubiti fazane za botra jazbeca in čistiti dvorišče malemu zajčku. In živali v gozdu so živele mirno in složno do konca svojih dni.

ponedeljek, 13. maj 2013

Leto in dan



Mračnina

Prišel je, prišel tisti čas,
ko cvete trava mračnica.
Oj kaj ti pravim, Veronika,
ne puščaj srajčke zunaj čez noč,
zdaj leta mračnina naokrog,
se v tvojo srajco naseli,
ti težko srce naredi,
pa boš jokala leto in dan.

(Samost, Svetlana Makarovič)

ponedeljek, 06. maj 2013

Vzorčasto

Mislite, da življenje sledi vzorcu ali da se preprosto zgodi? Je kot četa vojakov, ki strumno korakajo na slavnostni paradi, ali kot roj mušic, ki se prikrade od neznanokje in ti križem kražem zašumi okrog ušes? Je belo ali črno? Je veselo ali žalostno?

sobota, 04. maj 2013

. . .


Lagati

Najpomembnejše v življenju je,
da se naučiš lagati!
Si izmisliti dobro resnico,
gledati v oči,
govoriti,
verjeti, kar govoriš -
pa naj ti verjamejo,
te izsmejejo
ali pretepejo.

Lagati svojo resnico,
svoje življenje.

(Na tvojo kožo pišem svoje verze, Neža Maurer)

petek, 03. maj 2013

Odtujeno





Odtujena bitja smo.

Že drugič v tem tednu se mi je pripetilo, da je moje dete na igrišču objelo tujega otroka, ker se mu je zdelo, da bo tako najlažje navezalo stik in se smelo igrati s tujimi igračami, ki so vedno boljše od lastnih. Pa je tadruga mati, predatorsko in superzaščitniško počepnjena milimeter stran od svojega otroka, moje dete okregala in napodila stran, ker ne želi, da kdorkoli objema njenega otroka.

Danes je ena taka spaka sodobne družbe po vrhu vsega iz torbe izvlekla čistilne robčke in svoje dete obrisala po obrazu, ker ga je naše dete objelo in mu dalo poljubček na lice. Tadrugi otrok je bil seveda čisto zadovoljen s pozdravom in se je hotel igrati, ampak, boh ne dej, kdo ve, kaj vse nosimo s seboj, morda kolero ali tifus, brž čistilne robčke ven, da rešimo porcelanastega otroka pred kužnim stvorom svoje lastne vrste.

Naslednjič, ko boste s svojim otrokom zunaj na kakem otroškem igrišču, takem, kjer ste prvič in nihče nikogar ne pozna, se ozrite okrog sebe in poglejte, kako se obnašamo novodobni homosapiensi v vlogi staršev. Večina jih bo tičala v svojem kotičku, na varni razdalji, povprečje dva ali trije odrasli na enega otroka. Otroci si bodo krčevito želeli družbe, odrasli pa jih bodo vlekli nazaj in svarili pred nevarnostjo drugih otrok. In če bo že prišlo do previdnega in taktnega zbliževanja nasprotnih taborov, se bo ob prvem kreganju zaradi slučajno nasilno zločinsko izruvane lopatke iz rok enega vmešalo vsaj pet pogajalcev psov čuvajev, alias prenapetih staršev, ki ne bodo nikakor dovolili tujcu, da grdo pogleda njihovega težko pridelanega malčka.

Hvala bogu, da nam je dan rešila stara gospa z juga, ki je pripeljala vnuke ven zato, da se bodo igrali s sebi enakimi, stresla veliko vrečo krame na sredo peskovnika in sama od sebe povabila mularijo, da pride bliže. Enaki z enakimi, kaj naj rečem.