torek, 26. februar 2013

Nihče





Eu sei que não sou nada e que talvez nunca tenha tudo. Aparte isso, eu tenho em mim todos os sonhos do mundo.

- Fernando Pessoa

ponedeljek, 11. februar 2013

Hasta la victoria!

Vedno več ljudi hodi s plastično vrečko od smetnjaka do smetnjaka in nabira ostanke hrane za svoj dnevni obrok. Snaga je postala njihov najboljši sosed. Vsaj pod našim blokom je tako. Menda je v ptujski regiji brezposelnost te dni dosegla rekordno stopnjo. Čeprav niti v glavnem mestu, kjer je koncetracija delovnih mest najbrž največja, ni veliko bolje. Samo v Ljubljani se vsak dan na zavod prijavi od 100 do 150 novih iskalcev zaposlitve. Znanci, ki so ostali brez službe, pravijo, da se je denimo na delovno mesto tajnice pri nekem zasebniku prijavilo kar 800 kandidatov. Moja prijateljica iz otroštva končuje postdoktorski študij v Singapurju in se želi vrniti v Slovenijo, pa nima kam. Na faksu, pravi, so se ljudje ustoličili doživljensko, in taki kot je ona, ki se želijo vrniti domov z zvrhanim košem znanja in neprecenljivih iskušenj, nimajo kam. Išče delo v drugih evropskih državah, pa tudi tam bolj slabo kaže.

Ljudje so na ulicah, tem stvarem je treba narediti konec. Ukradli so nam državo! Naj odstopi vsa politična elita! Hočemo nove obraze! Pa vendar poznavalci svarijo, da so nam državo ukradli že veliko prej, takoj po osamosvojitvi, ko smo iz socializma in samoupravljanja čez noč prešli na neoliberalni kapitalizem po zgledu ZDA. Kar naenkrat nismo več vedeli, kdo krade in kdo je koliko vzel. Ljudje niso več kradli toaletnega papirja in spenjačev iz podjetij, prišle so multinacionalke in se kraje lotile veliko bolj profesionalno. Nekaj preostalih kosov pogače pa so si razdeili še posamezniki na direktorskih stolčkih. Politična elita v Sloveniji pa, roko na srce, še vedno spominja bolj na vaško svadbo ali pa dolgovezenje v zakotni vaški gostilni kot pa na sodobno demokratično srenjo v eni od članic Evropske unije. Davkoplačevalci in volilci politikom zato ne verjamemo več. Niti na volitve se nam ne ljubi, ne na parlamentarne (okrog 60%) ne na predsedniške (nekaj čez 40%), ker se apatija v Sloveniji bliža nivoju dokončne resigniranosti. Hvala bogu, da imamo Tino Maze in študentko Ano, ki bosta zmagovali oziroma kuhali za nas, sicer bi bila morala naroda že čisto na psu.

V bistvu me po tej plati čudi, da se nam je zgodila ulica. Če verjamemo javnomnenjskim anketam, se je kar na lepem 80% ljudi opredelilo ZA demonstracije in s tem PROTI trenutnemu stanju v državi. Od kod ta silni zagon po spremembah prav zdaj, ko se je zdelo, da smo kot volilci vrgli puško v koruzo? In proti komu je prav zaprav usmerjen naš gnev? Zdi se namreč, da se hočemo znebiti kar vseh povprek in voditi demokracijo preko Facebooka ali Tweeterja. Na trenutke dobivam celo občutek, da želijo protestniki vkorakati v parlament in izvesti državni udar po zgledu južnoameriških držav. Hasta la victoria siempre! Še malo pa bo moto vseslovenske vstaje: Elita dol, samoupravljanje gor! In živeli bomo srečno do konca svojih dni.

Gotovo je kdo že pomislil, da samoupravljanje niti ne bi bilo tako švoh. Kajti če je delavec hkrati tudi lastnik podjetja, v katerem dela, bo z njim gospodarno ravnal. Ampak pozabljamo, da sta logika in moč kapitala v podobi Strica Sama veliko močnejša argumenta kot kramp in lopata. In medtem ko mi vedno bolj zagnano demonstriramo, prepevamo uporniške pesmi ter si domišljamo, kako bo po vstaji Slovenija postala druga Švica Irska Islandija Švedska, so politiki potihnili. Predčasnih volitev ne bo. Kmalu tudi ministrov ne bo več (jih sploh kdo pogreša?), poslancev še manj, ker je menda po novem za v parlament potrebna vsaj srednješolska izobrazba, te pa mnogi interesenti ne zmorejo. Gospod Jankovič je odšel v hibernacijo, stranki zaupal novo temeljno listino, ki zagovarja solidarnost in pravičnost in podaja novo vizijo slovenske družbe do leta 2020 (sploh kdo ve kaj o tem?), gospod Janša iz tujine s pomočjo sodobne tehnologije v stilu velikega brata bije bitko z levim fašizmom, karkoli to že je, in pri tem namesto k bogu moli k Upravnemu sodišču, naj mu vendarle odpusti gehe, ki jih je razkrila Komisija za preprečevanje korupcije, in tako smo v času prve samostojne države tik pred tem, da države ne bomo imeli več - vsaj ne take kot jo določa ustava. In glej ga zlomka, med zadnjimi protesti, ki so se dogajali na dan prešerne sprave, se je med protestniki pojavil tudi ameriški veleposlanik gospod Mussomeli. Pa gotovo ne zato, da bi z nami zapel Zdravljico ali pa izrazil podporo protestnikom. Predobro vemo, kam pes taco moli. Ali pač? In če drži pisanje nekaterih časnikov, je prav taisti Američan na slovenskih tleh našim elitam odsvetoval predčasne volitve. Seveda zato, ker tujemu kapitalu z ZDA na čelu še kako odgovarja nestabilno stanje v naši podalpski državici, ki se po njihovem mnenju še vedno ni dovolj odprla za tuje naložbe. Zdaj je tu priložnost, ki so jo čakali. Gospodarska in politična kriza, množični protesti in, hopa, demokrati z zahoda, ki vedo, kako se takim stvarem streže, bodo izkoristili priložnost in Slovenijo rešili iz krize. In potem je svizec zavil čokolado. Pa naši neuki poslanci tudi.

Tako da, narod moj, rojaki moji; pojte, družite se, protestirajte, ampak ne bodite naivni. V času, ko odmeva naš glas, se v tišini ozadja piše nov načrt za rešitev Slovenije iz krize. Ne pišemo ga mi, lačni ljudje z ulice, ne pišejo ga nove politične elite, ker jih v bistvu ni, ne pišejo ga intelektualci, ker so po Hamletovsko ujeti v moralno etične zavozlanke lastnega uma in jim za kako konkretno vladanje zmanjaka časa in energije, pišejo ga stari obrazi naše politične scene, ki so se za voljo lastne kariere prodali neoliberalnim regulatorjem trga v modro rdeči preobleki. Hasta la victoria! Na slovenski način.

sobota, 09. februar 2013

Naj se pustovanje prične


Mati so dali vse od sebe. Otroci so zadovoljni. Mož pa tudi. Kaj naj še dodam?

četrtek, 07. februar 2013

Počasi


Počasi nastajajo pustne preobleke. Tiger, pikapolonica in zajec.

ponedeljek, 04. februar 2013

Nekaj dobrega



250 g sladkorja smukne v 5 jajčk, se združi z 250 g mletih olupljenih mandeljnov, naribano lupinico 1 limone, 1 vanilijinim sladkorjem in žlico najljubšega likerja. V pomaščenem pekaču se peče 40 minut pri 180 stopinjah.

Tarta de Santiago.