nedelja, 15. december 2013

Moška kapa

Pa še za moža . . . ker je bil priden in čuval otroke.

Se tudi vam začne zima, ko spijete prvo vročo čokolado? Jaz sem ta konec tedna že dve.

nedelja, 08. december 2013

S petimi iglami in vzorčki


Jana mi je pokazala, kako se plete s petimi iglami in dela vzorčke. Če bi vedela, da je to tako fajn in sproščujoče, bi si že zdavnaj želela biti skoraj 40. Božičku bom pisala za knjigo pletenja.

sobota, 23. november 2013

Pripravljeni na zimo




Če bi zmogla brati poleg pletenja, bi zmagala.

Šal in rokavičke. In piškoti, seveda. Naj se zima prične.

torek, 29. oktober 2013

Jesenske zgodbe









Kako lepa jesen! Ob morju, na Krasu in v mestu. Barvito, dišeče, vzneseno. Prosim, ustavite svet, da izstopim da še malo traja.

Za tiste, ki jemljete ta svet čisto zares, tole. Za tiste, ki pa menite, da je življenje prekratko, da bi ga jemali resno, pa včerajšnja anekdota z avtobusa.

''Dve vozovnici, prosim.''
''S telefonom lahko plačate samo eno.''
''Eno? Joj, kaj pa zdaj? Midve sva dve . . .''
''Koliko je star otrok?''
''Devet.''
''Ma kaj komplicirate. Na avtobusu naj bo star šest, ko greste dol, bo pa spet devet.''
''Hahaha. Hvala.''

Evo, pa smo spet pri erotiki življenja, šoferjih z juga in plavih modrostih, ki te spomnijo, da je življenje lepo.

sreda, 28. avgust 2013

Un cappuccino, per favore.





'' ... my soul is in Trieste,'' je napisal James Joyce svoji ženi Nori. In ker smo letošnje poletje tudi mi svoje srce pustili tam doli na obali, v krajih, kjer se vsi tiri končajo, kjer ljudje na ulici govorijo eno tako čudno mešanico italijanščine, slovenščine in hrvaščine in kjer se fizična ujetost med kopno in morje vedno znova pretvarja v neizmerno svobodo duha, smo se nekega jutra odpeljali tja čez na kavo. Zakaj pa ne, čez mejo je kava itak najboljša. O, ja. Tanajtaboljša. In v samo dvajsetih minutah imaš občutek, da si prestopil prag znanega sveta in se potopil v novega, malo bolj mehkega, iskrenega in melodičnega od našega. In če ne znaš niti besede italijansko in hočeš en kofe, ga lahko naročiš tudi po slovensko. Un cappuccino in bicchiere, per favore. Ker te drži gor še ves dan.

torek, 27. avgust 2013

. . .





Ah, poletje, zakaj si ti, poletje . . .

četrtek, 15. avgust 2013

Poletne refleksije

Poletni čas je en tak hecen čas med prej in potem. In v tem leru vmes marsikaj pretuhtamo in na novo izvemo - o sebi in drugih. O sebi ne bom, ker to nikogar ne briga razen mene. O vsem drugem pa tole . . .

Je že tako, da naš podalpski živež spada med bolj nepoznane, neprepoznavne, nepriviligirane in najbrž tudi dokaj nerazvite pokončnohodce zahodnega sveta. Vsaka regija ima svoj Jug, to tako pač je. Apak življenje teče dalje in to naše stanje duha nikogar prav preveč ne moti, ker če bi, bi se trudili določene stvari izboljšati, predrugačiti, pa se seveda ne. Dokler ne pride čas počitnic, ko se med Podalpnike pritepejo razgreti, morja in sonca željni Drugi. In ti Drugi ti direktno brez opravičil povedo, da smo . . . mah ja, runkeljni.

Saj bi jim človek oporekal, ker kaj se to pravi šinfat svoje sosede, kdo ste pa vi. Ampak v bistvu imajo prav. Človek v nedeljo potrebuje lekarno in prijazno vpraša prodajalko v trgovini, kako do nje. Odgovor je enozložen: Ni. Kako ni odprte lekarne v najbolj znanem slovenskem obmorskem kraju? Je pač ni. Je treba pot pod noge in v Koper. Gospa želi parkirat, ampak nima drobiža za v parkomat. Hodi od trgovine do trgovine, da bi dobila drobiž, pa ji ne želi nihče pomagati. Turizem smo ljudje. V največji trgovini ob morju so kilometrske vrste na blagajni, ja, na blagajni - ednina. Ena blagajna za ves živež. Zakaj? Če vam kaj ni prav, pojdite na avtomatično blagajno na koncu trgovine, je krajša vrsta. Turisti iščejo apartmaje. Kje so apartmaji? Poznate kak apartma? Zakaj ni nikjer nobenih tabel? Da ne govorimo o večerih, ko se Hans iz Nemčije, Inge iz Švedske in Christina iz Rusije nimajo kam dati, ker je vsa zabava zbrana na treh slabo obloženih stojnicah na ploščadi, in tako dalje in tako dalje dokler ne slišiš domačinov, katerih glavni vir zaslužka je turizem, ki pravijo, kako so siti teh turistov. Z malo manj nevtralno izbiro besed, seveda.

Hja, žalostno, ja. Ampak življenje teče dalje. In mi smo še naprej samozadosten narod, priden, delaven, vesel in prijazen.

ponedeljek, 29. julij 2013

Zabijanje časa


Kot bi rekel Forest Gump . . . That day, for no particular reason, I decided to go for a run. In sem sedla za šivalni stroj in sem malo šivala. In potem sem šivala še malo in še malo, ker mi je še pasalo, in potem sem šivala, dokler mi ni zmanjkalo krojev in blaga. Naslednje so hlače.

torek, 23. julij 2013

Tunika za dušo


Sešila sem si tuniko. Iz črnega lanu. Zelo ponosna.

Burda 7203.

sobota, 20. julij 2013

Limonin kolač


Če bi lahko izbirala, bi imela svojo gostilnico, kjer bi zjutraj kuhala kavice, popoldan pa stregla super fina kosila. Vse bi bilo lepo urejeno in moje stranke bi bile skrajno prijazne, nasmejane in zadovoljne.

Limonin kolač, postrežen po glavni jedi v domači gostilnici na mizi za pet.

četrtek, 18. julij 2013

Poletje v školjki







Bili smo v Solinah kot tisti otroci v filmu, se mazali z blatom in Janez je spekel najboljše čevape in krompir. Ha, v bistvu je bilo boljše kot v filmu.  Konec pa enak - nazaj v Ljubljano.

sreda, 17. julij 2013

Obhod





Pohajkovanje po mestu, kot potepuški pes. Down and Out in Tabor and Okolica. Vsakič odkriješ nekaj novega.

torek, 16. julij 2013

Užitek

 

Ljubljana je že skoraj čisto prazna, še malo pa bo zadihala s polnimi pljuči. Današnji dan v dvoje. Čisti užitek.

nedelja, 14. julij 2013

O fotografiji in odgovornosti

Jaz sem svetovni popotnik, fotograf. Dnevna rutina ni zame. Nikoli ne bom imel otrok. Tako sem se odločil, ko sem videl indijske otroke, kako brskajo po smetišču. Nekako tako zveni Arne Hodalič v filmu, ki spremlja njegovo razstavo na Ljubljanskem gradu. Ne vem, zakaj, ampak fotografi tipa Arne Hodalič me niso nikoli prepričali. Morda zato, ker do popotniške fotografije ne gojim nobenega pravega odnosa. Namreč, zdi se mi, da spada v osebni album, ne pa na razstavo. Zato sem zelo skeptično šla na ogled Arnejeve razstave in po pričakovanjih odšla zadržana.

Mislim, da je bila Maruša Krese tista, ki je dejala, da je Arne daleč prišel, glede na to, da ima barvno slepoto. V osnovi biolog in šele kasneje fotograf - morda ravno zato, da prikrije ali pa konpenzira svojo hibo - je svetovni popotnik, ki zase pravi, da je že povsod bil in vse videl. Včasih se sploh ne spomni več, kje je bila katera fotografija posneta, ker povsod, kamor gre, doživlja dejavuje. In res se njegove fotke zdijo en neskončen niz dejavujev, ker so vsi motivi isti. Kot da so ga ljudje na njih prosili, da jih fotka za vozniško dovoljenje ali osebno. Vse je frontalno, vse je brezizrazno, večinoma pogled iz ptičje perspektive, kot da želi povedati, da je nad njimi . . . glih za v National Geographic. Aja, Arne dejansko meni, da je vrhunec fotografske kariere fotografa njegovega kova to, da se najde na straneh te revije. Ker svet se tam ustavi, al kako? Spet ne razumem. Ali pač nočem razumeti.

Že zato ne, ker obstajajo polja tukajšnjega, materialnega sveta, ki se zrcali v fotkah svetih krajev in neskončnih stopniščih Arneja Hodaliča, in tistega duhovnega, čutnega, mističnega, ki te posrka v svet na oni strani objektiva, ki ga zazna le . . . tenkočuten fotograf. Arne se nam predvsem predstavi kot mož, ki veliko potuje in kot nekdo, ki v poplavi fotk naredi tudi nekaj dobrih. To je moški, ki je prepotoval ves svet, pa vendar ni dopustil, da bi svet pronicnil vanj in se izkristaliziral skozi punčico njegovega fotoaparata v široki paleti izrazov in občutij, ki jih pripoveduje življenje. Veliko pove že to, da se za razliko od kakega drugega velikega slovenskega fotografa Arne nikoli ne počuti odgovornega do ljudi, ki jih sreča na poti. Nikoli ne nameni sredstev za kako šolo v Indiji, od koder prihaja največ njegovih fotk in ji že iz tega razloga dolguje. Ta razsežnost družbenega in hkrati duhovnega, če hočete, ki jo nekateri državljani sveta imajo, njemu manjka.

Kakor koli, opus njegovih fotografij postreže s klišejskimi posnetki razkuštranih otrok z velikimi očmi, presušenih indijskih starcev, religijoznih obredov ob reki Ganges, videnih že tisočinpetnajstič, itd itd itd v nedogled. Od svetovnega popotnika bi človek pričakoval veliko več. Vsaj malo socialnega čuta in empatije. Vsaj nekaj fotk s smetišč sveta, ki ni vreden naših potomcev. Ker potem bi njegova teorija imela fundamente. Ampak ne, svet na fotografijah Arneja Hodaliča je predvsem eksotičen. Všečen. Za prodat. Za zaslužit. Arne išče kadre, ki se prodajajo, stisne na sprožilca in že ga ni več. Sam je povedal, da izrablja ljudi, ki jih sreča na poti, zato, da dobi dobro fotko. Ne zanima ga, kdo je oseba, ki jo fotka, ne kakšna je njena usoda. Klik in čau. Fasada, nobene vsebine.

V bistvu za njegovimi fotkami ni nobene filozofije ali zgodbe. Arne je fant, ki rad fotka in rad potujete. In na poti ujame obraze in pokrajine, za katere ve, da se bodo prodajali. Tako kot na primer fotka z moškimi, ki rinejo voz po blatu, za njimi pa se bohoti turistični Taj Mahal. Nastala je samo zato, ker Arne ni imel denarja za vstopnino v grobnico in je iz inata taval okrog nje, da bi naredili vsaj kako dobro fotko od daleč. Iskal je blišč, ujel skromno naključje. V objektivu so se znašli običajni indijski kmetje, ki so z vozom šli domov, Arne pa fotko prodaja pod oznako drugačen pogled na svet. To je blef. To je kič. To nima prave umetniške vrednosti. Ali pa je jaz ne vidim.

torek, 02. julij 2013

Ob Krki



Kostanjevica na Krki, Damijan Kracina in lepa poletna nedelja.

petek, 24. maj 2013

Pravljica za moje otroke


Dovolite, da vam povem zgodbo.

Nekoč sta v bližnjem gozdu živela zavaljeni medved in prihuljeni volk, zloglasna pajdaša, strah in trepet celotnega gozda. Tako kot vsi nepridipravi sta tudi onadva ves dan posedala naokrog in razmišljala, kako bi s čim manj truda nagrabila kar največ.

Nekega dne sta takole nemarno ležala na jasi in se praskala po razmršenem kožuhu, ko jima je začelo glasno kruliti po želodcu.

''Joj, kaj bi dal za slastno pečenko,'' je rekel medved in se popraskal po umazanem trebuhu.

''Tudi jaz se je ne bi branil,'' je pripomnil volk in skočil na noge. ''Idejo imam! Pojdiva na roparski pohod in zahtevajva brezplačno kosilo. To je vendar najin gozd. Vse živali se naju bojijo.''

''Odlično,'' je odvrnil medved, ''obožujem tvoje domislice. Tako zelo žlehtne so, da se mi kar sline cedijo. Pojdiva!''

In sta šla, šla in v daljavi zagledala podlasico, ki je v gobčku nesla pižmovko.

''Kam pa kam tako hitro, botra podlasica? Saj je vendar nedelja, dan za počitek. Ne tecite, no, tako hitro, saj si boste še kaj naredila.''

''Joj, saj to sta volk in medved,'' je kriknila podlasica. ''Kaj bi rada?'' je zajecljala.

''Khm,'' se je odkašljal medved, ''no, takole sva razmišljala: midva sva lačna in ti v gobcu neseš slastno pižmovko. Želiva, da jo položiš na tla in se ji odrečeš.''

''Ampak, saj sem jo jaz ulovila, moja je,'' je ugovarjala botrica podlasica s solznimi očmi.

''Me nič ne briga,'' je rekel volk in glasno zatulil, da se je podlasica v trenutku naježila. Brž je položila pižmovko prednju in zbežala, ker se je bala, da bosta volk in medved v svoji požrešnosti pohrustala še njo. Zlobneža sta pogoltnila vsak pol pižmovke in nadaljevala svoj roparski pohod.

Kot drugega sta se lotila soseda zajca, ki je nič hudega sluteč okopaval vrt pred svojim brlogom. Stopila sta predenj in mu ukazala:

''Daj nama jesti, sicer bo po tebi!''

Zajec se je zdrznil in hitel ugovarjati:

''Poslušajta, botra, nikar tako. Ravno včeraj sem posejal prvo seme na vrtu. Ničesar nimam. Bodita razumna, usmilita se me.''

Volk in medved sta se jezno spogledala, kajti prav nič nista bila zadovoljna z odgovorom. Na tri, štiri, zdaj sta zarjovela, da je odmevalo po vsem logu, in ubogega zajca tako prestrašila, da je odskočil in se odkotalil do svojega doma.

''Aumejoj, le kaj sta storila,'' je tožil zajček in si oblizoval boleči taci.

Medved in volk pa se nista več menila zanj, jezno sta pihnila predse in odlomastila dalje.

''Še vedno sem lačen,'' je zagodrnjal volk in že sta srečala jazbeca, ki se je vračal z lova. V usnjeni torbici, zavezani okrog pasu, je nosil pisanega fazana in si veselo požvižgaval.

''Kam pa kam, prijateljček,'' sta ga vprašala medved in volk in mu prekrižala pot.

Jazbecu je zastal korak in srce mu je noro razbijalo v prsih, ko je pred seboj zagledal zlobna velikana.

''Domov grem, družina me čaka. Prosim, ne storita mi žalega. Moji otroci so lačni. Spustita me dalje.''

Volk in medved sta se spogledala in dejala:

''Ti lahko greš, tvoj ulov pa daj nama. Pa brž!''

Jazbecu ni ostalo drugega kot da naredi, kot sta ukazala volk in medved. Ponižno jima je dal fazana in se urno odpravil naprej po gozdni poti. Volk in medved sta zadovoljno pohrustala slastnega fazana, legla na jaso in zaspala.

Medtem so se živali na drugem koncu gozda zbrale in vsaka od njih je potožila, kako zelo se je življenje v gozdu spremenilo, od kar okrog strašita zavaljeni medved in prihuljeni volk.

''Ukradla sta mi pižmovko,'' je zavpila podlasica.

''Name sta tako tulila, da sem se zvalil na tla in si poškodoval taci,'' je potožil zajec.

''Moja družina bo danes lačna, ker sta mi volk in medved vzela fazana,'' je še dodal jazbec in živali so se strinjale, da je treba tej noriji enkrat za vselej narediti konec.

Poklicali so botrico lisico, kajti lisice, to se ve, poznajo marsikatero ukano, in jo prosili za pomoč.

''Takole bomo naredili,'' je dejala lisica in vse živali so prisluhnile.

* * *

Volk in medved sta se naposled zbudila in bila sta videti zadovoljna. Kako tudi ne bi bila. Njuna trebuha sta bila polna kot že dolgo ne. Odpravila sta se k bližnjemu studencu, da bi pila. A v trenutku, ko sta pomolila gobčka v bistro vodo, sta zatulila od bolečine in odskočila.

''Auuu! Nekaj me je ugriznilo v nos!'' je zavpil volk. ''Kaj za vraga se dogaja?''

''Mene tudi,'' je zacvilil medved. ''Ta voda je prekleta, grize! Beživa!'' je še dodal in oba sta stekla nazaj v gozd. Iz vode je prilezel potočni rak, ki je čakal v zasedi, kot mu je naročila lisica, in veselo ščipal s kleščami.

Volk in medved sta začudena in zmedena sedla pod bližnjo smreko, da bi si oddahnila in polizala rane na gobčku. A glej ga zlomka, izza korenin je prikorakala četica rusic in ju pogrizla po zadnji plati.

''Tristo kosmatih medvedov! Sam hudič se je spravil nad naju!'' je kričal medved, ki se ni mogel otresti nadležnih mravelj. Oba sta se divje zvijal po tleh in se otresala mravelj.

V tistem trenutku je mimo prišel jelen.

''Oho, poglej, volk in medved se valjata po tleh. Gotovo ju zvija od smeha. Čemu se smejita, povejta še meni,'' ju je nagovoril in se muzal, kajti še predobro je vedel, kaj se dogaja.

''Jelen, dragi jelen, prosim, pomagaj, mravlje so naju napadle,'' sta v en glas moledovala medved in volk.

''A, tako?'' se je začudil jelen in dodal: ''Če želita, da vama pomagam, nastavita zadnjici.''

Volk in medved nista imela časa razmišljati in sta dvignila riti. Jelen je pomežiknil mravljam, nameril svoje močne zadnje noge v volka in medveda ter ju brcnil, da sta videla vse zvezde na nebu.

''Urejeno,'' je rekel jelen. ''Sedaj sta se gotovo otresla mravelj,'' je še dodal in veličastno zarukal.

Volk in medved sta omotično obsedela na tleh. V glavi se jima je vrtelo, slabo jima je bilo in dozdevalo se jima je, da so se živali v gozdu zarotile proti njima. Ko sta se nazadnje vendarle skobacala na noge, sta za starim macesnom srečala botrico lisico, ki se je na terasi pred svojim brlogom ravno mastila z najbolj slastno pečenko, kar jih je videlo živalsko oko.

''Oho, botrčka, kaj pa vidva tako poklapano hodita okrog?'' je lisica posmehljivo vprašala volka in medveda. ''Stopita bliže in se malo okrepčajta. Prisedita, no vendar, in ne glejta tako čemerno, saj sta taka kot da bi vaju kdo pogrizel ali pa zbrcal.  Pridita, hrane je dovolj za vse.''

Medvedu in volku so se zaiskrile oči. Brž sta sedla za bogato obloženo mizo. Po tako čudnem dnevu se jima je končno nasmehnila sreča.

Lisička jima je narezala pečenke in nalila kupico vina. Nato je sedla v naslanjač in opazovala svoja gosta. Volk in medved sta močno ugriznila v pečenko in zatulila od bolečine.

''Tristo kosmatih, kaj za vraga pa je to? Pečenka gotovo ne!'' sta kričala od besa in pljuvala predse. Da bi si iz ust izprala okus po trhlem štoru sta pograbila kupici in ju na mah izpila.

''Ogabno!'' sta kriknila. ''To vino je kislo! Prekleta lisica,'' sta tarnala malopridneža, ''pretentala si naju. Čakaj, čakaj, ti že pokaževa.''

''Nikar, draga moja,'' ju je ustavila lisica, ''sama sta kriva za vse, kar se vama je danes grdega pripetilo.''

''Kaj pa nakladaš, trapa lisičja?'' je zalajal volk.

''Pomislita, nekoč je bil naš gozd varen in živali v njem smo si pomagale med seboj. Od kar pa vidva lomastita tod okrog in sejeta strah in jezo med tukajšnje živali, si ne upamo več iz svojih hiš. Skrajni čas je, da vaju naučimo lepega vedenja. Kajne prijatelji?''

Tedaj so iz lisičinega brloga stopili jazbec, zajec in podlasica ter se postavili lisici v bran.

''Tako je!'' so v en glas pritrdili. ''Dovolj nam je vajinih neumnosti! Temu bomo tu in zdaj naredili konec!''

''Obljubiti morata, da ne bosta nikoli več nagajala živalim,'' je še dodala lisica in ju ostro premerila.

Volk in medved sta skesano obsedela in obljubila, da ne bosta nikdar več nikomur skrivila niti lasu. Za kazen sta morala vse leto loviti pižmovke za botrico podlasico, skubiti fazane za botra jazbeca in čistiti dvorišče malemu zajčku. In živali v gozdu so živele mirno in složno do konca svojih dni.

ponedeljek, 13. maj 2013

Leto in dan



Mračnina

Prišel je, prišel tisti čas,
ko cvete trava mračnica.
Oj kaj ti pravim, Veronika,
ne puščaj srajčke zunaj čez noč,
zdaj leta mračnina naokrog,
se v tvojo srajco naseli,
ti težko srce naredi,
pa boš jokala leto in dan.

(Samost, Svetlana Makarovič)