sreda, 15. avgust 2012

Do nagega

Zjutraj sta na moja vrata potrkali dve dami, Francka in Lojzka - imeni nista izmišljeni, čeprav zveni tako - in mi oznanili čudovito novico - tudi slednje so njune besede. Namreč, da bo kmalu vse bolje, ker je končno napočil trenutek odrešitve. Božje kraljestvo prihaja na zemljo. Tokrat očitno zares. In ker se onidve čisto zares zavedata, kako težko mi je, kako dovolj imam trenutne vlade, mi lahko že sam pogovor z njima odpre vrata miru in sprememb - na bolje, seveda. Nekega dne si bom vzela čas za njiju in njima podobne, prisežem, to željo čutim že nekaj časa, ampak danes ne, danes moram olupit krompir, skuhat kosilo za petčlansko družino in zabucikat kroj za svojo novo tuniko. Božje kraljestvo bo moralo počakati.

Vprašanje, ki se mi vsakič znova poraja, je naslednje: od kod tem glasnikom ideja, da bi solili pamet neznancem (ali res verjamejo, da ostali nimamo svojega pogleda na svet, za katerega mislimo, da je enako upravičen in še bolje utemeljen kot njihov, pa ga zato še ne obešamo na veliki zvon?); od kod jim zaverovanost, da gledajo na svet skozi oči tistega, ki vse ve in vse zna, ko pa je na svetu toliko religij in vsaka trdi, da je ednina verodostojna (mar ne postavljajo prav s tem sebe na piedestal z zelo trhlimi nogami?); kako jim pade na misel trkati na vrata neznancev in udirati v njihovo zasebnost, oboroženi s tako delikatnimi, kontroverznimi in skrajno osebnimi temami kot je religija? Mislim, če so to božji odposlanci, potem so še hujši kot politiki. So predrzni, samovšečni, vsevedni in nikakor se jih ne moreš znebiti.

Ne, hvala, je bil moj odgovor tokrat, naslednjič pa je ne bosta odnesli tako zlahka. Če koga povabim naprej, pričakujem, da se sleče do nagega, pa da vidimo, do kod si upamo.

torek, 14. avgust 2012

Severni Atlantik

Ko se tri usode prepletejo, čeprav za kratek čas.

Kanegra

Tokrat sem bila dvakrat v vodi . . . ker me je tiščalo lulat.


ponedeljek, 13. avgust 2012

Poletje, ki se izteka

1. Mali zajtrk v dvoje
2. Sladoled, tortica in sendvič v starem mestnem jedru
3. in 4. Kamfest
5. in 6. Živalski vrt

Poletje, ki se izteka.





nedelja, 12. avgust 2012

Špura življenja

Pred leti je moja kolegica potarnala, da je prišla do točke, ko je začela o vsem dvomiti. Priznam, da se mi je tedaj zdela nadvse čudna. Namreč, stara je bila petintrideset let, meni se je zdela lepa in nasmejana, bila je poročena, mati treh otrok, imela je stalno zaposlitev in lastno hišo. Le zakaj bi človek, ki je že tako zgodaj pridelal vse to, dvomil o svojem mestu pod soncem?

Sedaj vem. Sedaj tudi sama dvomim o vsem, kar je bilo, kar je in kar še bo. Pa ne da bi se nad čim pritoževala, ampak očitno pride čas, ko je treba premisliti, kak človek si, katera dejanja so te najbolj zaznamovala in kak človek si želiš biti v prihodnje.

Kot otrok sem si seveda predstavljala, da bom pri tridesetih mama in žena in zaposlena ženska. Kdo pa ni. Kot najstnica sem se zaprmejdušala, da se ne bom nikoli ujela v zanko poroke, družine in hiške z urejenim balkonom, mačko in psom. Želela sem postati uspešna in samostojna ženska, ki živi med Slovenijo in kajvemčim. Pristala sem nekje vmes. Sem poročena, imam otroke, in to kar tri, nimam stalne službe, sem srednje uspešna, ker je v poklicu, ki ga opravljam, uspešnost dokaj relativen pojem (ko daješ dobre ocene, si ponižen do kolektiva in dobro sodeluješ s starši, si car, ko pa ne, pa nisi več tak car), nimam lastnega stanovanja in v tujino grem le tu pa tam med počitnicami. Ženske iz muslimanskih držav ali Afrike bi takoj zamenjale svojo usodo z mojo, o tem ni dvoma, ampak meni se neprestano zdi, da manjka en del sestavljanke.

Bodimo iskreni. Kot otroci smo verjetno vsi po vrsti verjeli, da obstajamo z razlogom, da smo posebni, da smo zmožni vsega, da letimo na krilih svobode in brezmejnih možnosti, da bomo nekoč, ko bomo veliki, prav mi spremenili svet. Da bomo počeli stvari, ki bodo imele težo, da se nas bo zgodovina zapomnila. Vsaj jaz sem bila en tak idealističen otrok. Ampak, resnici na ljubo, v tem trenutku se mi dozdeva, da obstajam samo zato, da plačujem davke, se množim in vzgajam bodoče plačevalce davkov. Pa upam, da s tem ne delam krivice lastnim potomcem, ki imajo še vse življenje pred seboj.

V bistvu po tridesetem ugotoviš, da življenje ni potica, še več, da je ena ozka utečena špura, po kateri rinemo ta naš voz, ki se najverjetneje nikoli ne bo spremenil v zlato kočijo. Seveda so lepi trenutki, kot recimo rojstvo otrok pa občutek varnosti in udobja, ki ti ga nudi družina, v mojem primeru tudi pohvale s strani dijakov, ki ti zaupajo, da si jim za zgled in da si želijo postati taki kot ti. Seveda te take stvari globoko ganejo in si hvaležen, da so ti bile namenjene, ampak . . .

Nekaj pa vseeno je na teh Jezusovi 33 letih, da se človek kljub vsemu, kar je ustvaril in doživel, ustavi in začne dvomiti o vsem, kar je bilo, kar je in kar bo. Tudi Dante se je na sredi svojega življenja izgubil v temnem gozdu in spoznal, da se mu kar na lepem nobena od danih poti ne zdi tista prava. Očitno napoči čas, ko mora človek izpreči konje in hudičevo dobro premisliti svojo nadaljno pot, da bo preostanek življenja pravilno oral svojo skromno špurico.

četrtek, 09. avgust 2012

Iz malega v veliko

Naše dete raste, zelo hitro raste. Postaja prava mala osebnost. Sama bere (in to s tako strastjo, da me spreletava srh - od navdušenja, seveda), pove, kaj želi in česa ne, povezuje dejstva in zastavlja tehtna vprašanja in po novem tudi fotografira s čisto svojim fotoaparatom. Bojim se, da je kmalu ne bom smela več objeti. Ker bo to preveč otročje za tako veliko punco.

Nekaj njenih fotografij.



torek, 07. avgust 2012

Modelka in hlače

Modelka se je vrnila s počitnic in pomerila hlače. Super so! Bravo jaz, haha.

petek, 03. avgust 2012

Otroške lanene hlače


Kaj boš, ko boš velika?

Ko bom velika, bom dosegla Luno z levo roko.

Jaz pa Mars.

Jaz pa Venero.

Ampak midve sva ŽE veliki.

Nič hudega, tudi veliki imajo lahko sanje.

Martita, kaj si pa ti sešila danes?

četrtek, 02. avgust 2012

Iška

Iški Vintgar in nas pet.




sreda, 01. avgust 2012

Cmok

Za vse tiste, ki vam je malo mar za pečeno gos s čokoladnim prelivom in pomarančnimi krhlji.

Slivovi cmoki.