petek, 29. junij 2012

Preko Mure










Diham in brcam in tako dalje

Psihologinja LL je rekla, naj že spišem kako objavo. Evo, pišem.

Obeta se nam vroč konec tedna. Ma ne vroč, peklenski. Sliši se filmsko. Pričakujem zaplet dogodkov, vrhunec in kasnejšo katarzo. Saj veste, v filmu se vedno vse pomembne stvari pripetijo, ko se bliža nevihta in zunaj grmi. Gotovo se bo tudi nad vesoljno Ljubljano zlila kaka vročinska nevihta ali toča. To bo zadostovalo kulisnim potrebam malega naroda, živečega v mali prestolnici na sončni strani Alp.

Že kak teden ležim doma, bolna, izčrpana. Še vedno berem Just Kids od Patti Smith. Že sto let jo žvečim. Ne vem, ali zato, ker je ne želim končati, ali zato, ker . . . Toča bo. Ne, ni vam treba teči k oknu in metati dek čez avtomobile. Toča je zgolj metafora, kulisa. Kakor koli.

Z dijaki sem bila v šoli v naravi v Prekmurju, kjer so štiri dni slikali in kiparili. Dobila sem platno, čopiče in barve, dobila sem glino na vretenu, izdelki so doma. Bile so ure samote, ko je travnik prečila srna, me pogledala, zastrigla z ušesi in šla dalje. Bilo je opazovanje, in še več opazovanja in še malo in bila je reka Mura in gost prekmurski zrak in bili so zaključki.

Zaključki, ki izhajajo iz življenskih prigod in slišanih zgodb. Ena od njih govori o tem, kako je mož zapustil ženo zgolj zato, ker ona ni ustrezala visoki družbi v kateri sta se gibala. Druga o tem, kako je fant živel s punco zgolj zato, ker sam ni zaslužil dovolj, da bi lahko plačal za vse, kar je od življenja pričakoval: potovanja okoli sveta, razstave, zloščene superge. Hvaležnost življenski sopotnici pa je izkazoval tako, da je svojo ljubezen delil še med ostale pripadnice ženskega spola. Tretja zgodba pa govori o tem, kako je moški pofukal . . . oprostite vulgarnosti, rabljena je z namenom . .  vse kar lazi in gre, ker ni bil sposoben intimnega odnosa z eno samo osebo. Sramota. Po slovensko.

In potem naš vrli Janez spregovori v stilu velikega diktatorja in izjavi, da je sam predlagal predsednika države za slavnostnega govornika in da je bila to, žal, edina napaka ob dnevu državnosti.

Španija in Portugalska zaprosita za finančno pomoč ostale članice Unije. Moja generacija pa se je medtem že sprijaznila z dejstvom, da bo imela zamrznjeno plačo vse tja do penzije, kar pomeni, da bom naslednjih trideset let delala za istih 1100 evrov plače . . . na inflacijo ne smem niti pomisliti. In po novem bodo množično odpuščanje zakamuflirali v paketek z napisom: SLUŽBA ZA NEDOLOČEN ČAS. Kar z drugimi besedami pomeni, da te bodo v ponedeljek zaposlili za nedoločen čas, v sredo pa iz utemeljenih razlogov odpustili . . . kljub službi za nedoločen čas.

In med tem v Evropi še vedno vsi cvilimo zaradi gospodarske krize, ljudje iz latinske Amerike pa se nam režijo, ker vidijo krizo v Evropi zgolj v tem, da večina ljudi ne bo mogla več vsako leto na počitnice. In Marijo Galunič, meni nič tebi nič, na nacionalki še vedno skrbi za nasmejane obraze Slovencev, ki še niso slišali za pranje možganov v rimskem stilu kruha in iger. Če pa si človek že zaželi malo drame v stliu Larsa von Trierja, samo preklopi na komercialno televizijo, kjer bo gotovo na sporedu kak blazno dramatičen resničnostni šov, kjer so solze žalosti vsaj dovoljene.

Ampak, kot rečeno, jaz imam knjigo Just Kids, ki je nočem končati, ker potem bi nekaj časa zapala po opustošeni slovenski sceni - mimogrede, kaj niso palčki v Mariboru prva liga? NOT. - preden bi si kupila novo knjigo, ki bi me za 12 evrov spet rešila banalne vsakdanjosti. Še dobro, da sem na svojem Nivea pudru pred kratkim ugledala napis: STAY REAL. Povsem v duhu današnjega časa.


LL, bo dovolj? Jaz sem se šele ogrela, ampak več ne smem. Med drugim berejo tole sranje tudi dijaki. Živjo, 1.b.