četrtek, 08. november 2012

Tisoč obrazov

 



Kaj je in česa ni? Barka je mirno rezala skozi polikano gladino jutranje Temze. Nad nami so se razpredali impozantni mostovi, ki nosijo breme stoletij. Paisage ob reki se je spreminjal iz minute v minuto. City se je umaknil gradu, grad finančnemu središču, finance nekdaj najbolj zanikrnemu delu, Docklandsu. Kjer so pred stoletji mudlurksi v blatu iskali ostanke premoga in izgubljene kovance, se danes nesramno šopirijo najdražja stanovanja v Londonu; kakor da se posmehujejo trpljenju in revščini prednamcev. Za širokim rečnim ovinkom se odpre pogled na Greenwich . . . Zastane dih. Mama poleg mene dregne hčerko in sina, naj že pogledata ta čudovit razgled. A? Aha. In še dalje igrata igrice na svojem telefonu. Kaj je in česa ni?

10 komentarjev:

  1. se podpišem pod oldpunco. Tudi jaz, zelo!

    OdgovoriIzbriši
  2. Kratek odmor v službi, kdo bi si mislil, da se bom sprehodila po Londonu. Pridružila se bom tvojim spremljevalcem, kdo ve, kam nas boš še popeljala. Čudovit blog. Knjig pa nikar ne prodaj. Niti pospravljaj.
    Pa-pa.

    OdgovoriIzbriši
  3. lep lonsdonski teden si mi podarila in danes sem našla novo knjigo innovo restavracijo v katero moram zavit in kaj pojužinat ob naslednjem obisku
    http://www.polpo.co.uk/, kje ste pa vi jedli?

    OdgovoriIzbriši
  4. Irena, dobrodošla. V čast mi je.

    matilda: Ojoj, o hrani lahko razpravljava še ves teden. Moji najljubši so Wagamama, Va piano, Carluccio in restavracija na vrhu Tate Modern z razgledom na London.

    OdgovoriIzbriši
  5. Čez par let jima bo žal (upam), da sta gledala v igrce. Čudovite fotografije.

    OdgovoriIzbriši
  6. čez par let bosta šla v London s sošolci in se bodo slikali eden drugega na vsakem vogalu in pošiljali in ko bosta odrasla bosta šla v London uživat London:)
    tako pač je in tako je prav.vse pride, ko je pravi čas. je pa zanimivo kaj vse si zapomnejo ... npr. o Londonu(tudi ko gledajo v ekranček)

    danes mi je prišla med prste zanimiva knjižica A foodie's guiede to London (over 100 of the capital's finest food shopes and experiences) tako, da bom naslednjič umestila v intnerarij še kakšno novo delikateso/čokoladnico.

    OdgovoriIzbriši
  7. Vse ob svojem cajtu, prav gotovo. Ampak mislim, da je nekaj več na tej ne-realnosti, kot si upamo trenutno priznati. V londonskem kinu, denimo, so se odvrtele 4 reklame za vzporedno življenje - igrice, kjer furaš paralelno realnost. Ena od reklam za Toyoto pa je ciljala na publiko s sloganom: Odlepite se od virtualnega, vrnite se v življenje. S Toyoto je resnična resničnost spet privlačnejša.

    Brala sem, da naši možgani dojemajo realnost na podlagi tistega, kar vidimo oziroma, kar gledamo. In če naše oči neprestano spremljajo samo virtualni svet, potem je to naša percepcija realnosti. Svet zunaj - tisti na dotik - postane virtualen in obratno.

    Pa še nekaj se mi je zdelo blazno zanimivo, ko sem opazovala to mularijo, ki je brez izjeme igrala igrice, medtem ko smo se peljali mimo Tower Bridga, ki ne more ne-fascinirat otrok; niti tistih najbolj razvajenih. In sicer, da je za nas odrasle, ki smo kljub vsemu sposobni dojemati večplastni svet - prepletati preteklost, sedanjost, iluzijo in stvarnost - tale London blazno zahtevno mesto. Neprestano si ga moraš predstavljat iz več zornih kotov kot 3D modelček, pa še tako si daleč od resnice. In to je nekaj, česar mularija z igricami ne bo razvila. Slojenja časa in prepletenosti podatkov, ki jih oko projecira v možgane. Za njih je edina realnost dvodimenzionalni ekran telefona, doma pa televizije.

    OdgovoriIzbriši
  8. a veš na kaj se zmeraj spomnem, ko vidim Big Bena (tudi ko sem ga prvič uzrla v živo in sem bila že krepko odrasla) na Peter Pana, pravzaprav na knjigo, ki sem jo brala kot otrok in je imela na notranji platnici narisan Hyde park in sem ga poznala na pamet brez današnjega google zemljevida. Ta knjiga je bila moja igrica, z natančnimi opisi londonskih kotičkov in atmosfer. Iz virtualnega v resničnost...

    Ko je bila naša Luna mlajša se je na potovanjih naposlušala resničnih in izmišljenih zgodb o vsakem kamnu, ki smo ga odrasli šli gledat, ker je bil na spisku:D

    OdgovoriIzbriši
  9. Itak, Big ni Ben brez Petra Pana. Ampak otroške slikanice so ruski romani v desetih izvodih v primerjavi z igricami na mobilnih telefonih. In kamni vedno zmagajo nad razsekanimi lubenicami na iPhonu.

    OdgovoriIzbriši