nedelja, 12. avgust 2012

Špura življenja

Pred leti je moja kolegica potarnala, da je prišla do točke, ko je začela o vsem dvomiti. Priznam, da se mi je tedaj zdela nadvse čudna. Namreč, stara je bila petintrideset let, meni se je zdela lepa in nasmejana, bila je poročena, mati treh otrok, imela je stalno zaposlitev in lastno hišo. Le zakaj bi človek, ki je že tako zgodaj pridelal vse to, dvomil o svojem mestu pod soncem?

Sedaj vem. Sedaj tudi sama dvomim o vsem, kar je bilo, kar je in kar še bo. Pa ne da bi se nad čim pritoževala, ampak očitno pride čas, ko je treba premisliti, kak človek si, katera dejanja so te najbolj zaznamovala in kak človek si želiš biti v prihodnje.

Kot otrok sem si seveda predstavljala, da bom pri tridesetih mama in žena in zaposlena ženska. Kdo pa ni. Kot najstnica sem se zaprmejdušala, da se ne bom nikoli ujela v zanko poroke, družine in hiške z urejenim balkonom, mačko in psom. Želela sem postati uspešna in samostojna ženska, ki živi med Slovenijo in kajvemčim. Pristala sem nekje vmes. Sem poročena, imam otroke, in to kar tri, nimam stalne službe, sem srednje uspešna, ker je v poklicu, ki ga opravljam, uspešnost dokaj relativen pojem (ko daješ dobre ocene, si ponižen do kolektiva in dobro sodeluješ s starši, si car, ko pa ne, pa nisi več tak car), nimam lastnega stanovanja in v tujino grem le tu pa tam med počitnicami. Ženske iz muslimanskih držav ali Afrike bi takoj zamenjale svojo usodo z mojo, o tem ni dvoma, ampak meni se neprestano zdi, da manjka en del sestavljanke.

Bodimo iskreni. Kot otroci smo verjetno vsi po vrsti verjeli, da obstajamo z razlogom, da smo posebni, da smo zmožni vsega, da letimo na krilih svobode in brezmejnih možnosti, da bomo nekoč, ko bomo veliki, prav mi spremenili svet. Da bomo počeli stvari, ki bodo imele težo, da se nas bo zgodovina zapomnila. Vsaj jaz sem bila en tak idealističen otrok. Ampak, resnici na ljubo, v tem trenutku se mi dozdeva, da obstajam samo zato, da plačujem davke, se množim in vzgajam bodoče plačevalce davkov. Pa upam, da s tem ne delam krivice lastnim potomcem, ki imajo še vse življenje pred seboj.

V bistvu po tridesetem ugotoviš, da življenje ni potica, še več, da je ena ozka utečena špura, po kateri rinemo ta naš voz, ki se najverjetneje nikoli ne bo spremenil v zlato kočijo. Seveda so lepi trenutki, kot recimo rojstvo otrok pa občutek varnosti in udobja, ki ti ga nudi družina, v mojem primeru tudi pohvale s strani dijakov, ki ti zaupajo, da si jim za zgled in da si želijo postati taki kot ti. Seveda te take stvari globoko ganejo in si hvaležen, da so ti bile namenjene, ampak . . .

Nekaj pa vseeno je na teh Jezusovi 33 letih, da se človek kljub vsemu, kar je ustvaril in doživel, ustavi in začne dvomiti o vsem, kar je bilo, kar je in kar bo. Tudi Dante se je na sredi svojega življenja izgubil v temnem gozdu in spoznal, da se mu kar na lepem nobena od danih poti ne zdi tista prava. Očitno napoči čas, ko mora človek izpreči konje in hudičevo dobro premisliti svojo nadaljno pot, da bo preostanek življenja pravilno oral svojo skromno špurico.