sreda, 15. avgust 2012

Do nagega

Zjutraj sta na moja vrata potrkali dve dami, Francka in Lojzka - imeni nista izmišljeni, čeprav zveni tako - in mi oznanili čudovito novico - tudi slednje so njune besede. Namreč, da bo kmalu vse bolje, ker je končno napočil trenutek odrešitve. Božje kraljestvo prihaja na zemljo. Tokrat očitno zares. In ker se onidve čisto zares zavedata, kako težko mi je, kako dovolj imam trenutne vlade, mi lahko že sam pogovor z njima odpre vrata miru in sprememb - na bolje, seveda. Nekega dne si bom vzela čas za njiju in njima podobne, prisežem, to željo čutim že nekaj časa, ampak danes ne, danes moram olupit krompir, skuhat kosilo za petčlansko družino in zabucikat kroj za svojo novo tuniko. Božje kraljestvo bo moralo počakati.

Vprašanje, ki se mi vsakič znova poraja, je naslednje: od kod tem glasnikom ideja, da bi solili pamet neznancem (ali res verjamejo, da ostali nimamo svojega pogleda na svet, za katerega mislimo, da je enako upravičen in še bolje utemeljen kot njihov, pa ga zato še ne obešamo na veliki zvon?); od kod jim zaverovanost, da gledajo na svet skozi oči tistega, ki vse ve in vse zna, ko pa je na svetu toliko religij in vsaka trdi, da je ednina verodostojna (mar ne postavljajo prav s tem sebe na piedestal z zelo trhlimi nogami?); kako jim pade na misel trkati na vrata neznancev in udirati v njihovo zasebnost, oboroženi s tako delikatnimi, kontroverznimi in skrajno osebnimi temami kot je religija? Mislim, če so to božji odposlanci, potem so še hujši kot politiki. So predrzni, samovšečni, vsevedni in nikakor se jih ne moreš znebiti.

Ne, hvala, je bil moj odgovor tokrat, naslednjič pa je ne bosta odnesli tako zlahka. Če koga povabim naprej, pričakujem, da se sleče do nagega, pa da vidimo, do kod si upamo.

23 komentarjev:

  1. moj fotr si je enkrat vzel čas.
    nikoli več jih ni bilo na spregled;)

    OdgovoriIzbriši
  2. Moj jim je pa vedno reku: Lahko vam dam za jest in za pit. Kupu pa ne bom nič. :D Pa so se na dvorišču obrnal.

    OdgovoriIzbriši
  3. moj rajnki stari oče je šel enkrat z ajmrom, polnim pomij, na njih. pravzaprav se ni dobro bosti z njimi. rada se hvalim okoli, da dosti vem o svetem pismu in darvinovi teoriji evolucije, pa sem enkrat po malo daljši debati z njimi začela dvomit v evolucionizem ; X
    lp
    Urška

    OdgovoriIzbriši
  4. Urška, to pa res ni strahu, haha.

    OdgovoriIzbriši
  5. Nekoč sta me dva v črno oblečena in lepo okravatirana fanta poskusila z oznanenjem ustaviti sredi kongresnega trga v Lj. Ne vem, katere božje sekte že, ampak na glas sem zaklicala: "Ne, hvala, sem ateistka!"

    Odlično je delovalo, niti koraka več proti meni nista napravila. :)

    OdgovoriIzbriši
  6. v naši ateitstično komunistično partizanski zelooo razvejani familiji, je ena od tet zašla v Jehove vode in utopila hčerko (prisopodoba), ki je ima celo neko funkcijo...kadar se poredko srečamo sem zmeraj začudeno očarana nad njenim stanjem duha, ki bi ga najbolje opisala kot Moje pesmi moje sanje meets čebelica Maja meets Hajdi ali Dobra volja je najbolja:D
    Seveda je moja sestrična poleg malenkosti, da so ji izprali možgane toliko inteligentna (zadevi se očitno ne izključujeta), da nikoli, nikoli, nikoli, ni avancirala;)

    OdgovoriIzbriši
  7. Moj nono jim je sekiro pokazal :-)

    Sandra, super si to napisala. Tudi meni so take misli rojile po glavi, ko so mi redno in čedno vsak teden zvonili na vrata (ko sem bila na porodniškem). Ne spomnim se več, s čim sem jih odgnala...

    OdgovoriIzbriši
  8. Najbolj hecno je to, da vero prodajajo kot kilo krompirja. Čakam, da bo kdo rekel, da če jih spustim naprej, dobim obesek v obliki križca, če pa prepričam še sosedo, dodajo še CD z Novo zavezo.

    OdgovoriIzbriši
  9. Tudi sama sem včasih tako odreagirala kot ti.
    Ampak vseeno mi je zanimivo, kako močno vero morajo imeti ti ljudje - katerekoli vere, ki se postavijo pred cel svet in to izpričajo (no, nekateri so potem res že vsiljivi...), medtem ko pa mi, Slovenci (povečini smo ateisti ali pa tradicionalni katoličani, ki pa svoje vere v bistvu sploh ne poznamo, recimo sveto pismo redkokdo bere).

    Kakorkoli že, meni osebno je dala v zadnjem času misliti zgodba o človeku, ki je letos umrl in je celo Slovenec, to je France Špelič, videc in stigmatik - imel je Kristusove rane... Pred tem je bil partizan, komunist, policist, učitelj in tudi poročen. Po spreobrnitvi je šel študirat teologijo, po ženini smrti (bila je zelo bolna) pa je, mislim da pri 66-ih letih postal celo duhovnik.

    Zanimivo je prebrati knjigo o njegovem življenju - Vrnil se bom k Očetu. Mislim, da je o njem napisanih celo več knjig. Pa tudi na internetu je moč prebrati njegovo zgodbo:
    http://www.kurescek.org/index.php?option=com_content&view=category&layout=blog&id=43&Itemid=71&lang=sl

    Kaj želim povedati? Tudi mene motijo raznorazni "oznanjevalci", še posebno vsiljive vrste, ampak takšne zgodbe pa mi vseeno dajo misliti, da je kljub vsemu - vsemu blišču sveta, zablodam Cerkve in slabim zgledom vsakdanjih kristjanov - vendarle Nekaj, kar naš razum ne more razložiti.

    OdgovoriIzbriši
  10. Anonimni, vera je zelo intimna izbira vsakega posameznika, ki se je ne prodaja kot kilo krompirja, mar ne? Upam, da vsi ti lovci na glave dobijo vsaj topel obrok, če že ne denarne nagrade. Ker trgovci navadno dobijo plačilo za svoje delo. Tudi župnik dobiva plačo, ne pridiga zastonj iz lastnega prepričanja.

    In če smo že pri zanimivih zgodbah ... Tudi tiste, ki govorijo o izstopu iz RKC so vredne branja. Pa me ne zanimajo ne ene ne druge. Ostajam pri romanih, kratkih zgodbah in poeziji, ki imajo nedvomno večjo estetsko vrednost.

    OdgovoriIzbriši
  11. Ja, imaš prav - do določene mere. Vsaka stvar naj bi bila za nekaj dobra. Tako sem sama še vedno vesela, da so bili nekateri ljudje do mene v določenih trenutkih vsiljivi. Ker bi sicer nikoli ne izvedela za določene stvari. Med drugim tudi verske... In ja, mene je navdušila Špeličeva zgodba, brez njega ne bi izvedela za Kurešček in seminar o. Jamesa in najpomembnejše, tam sem dojela, da vero razumem popolnoma napačno in da se dejansko čudeži dogajajo tudi danes, tudi v Sloveniji. Tudi sama sem namreč ozdravela na Kureščku...
    Mogoče je ta moja zgodba za koga zanimiva, za drugega zopet ne.
    Lep pozdrav!

    OdgovoriIzbriši
  12. Ostajam pri romanih, kratkih zgodbah in poeziji, ki imajo nedvomno večjo estetsko vrednost.

    En roman, zvedel od ene druge blogerke...zelo močna zgodba...priporočam...mogoče malo preveč temačna, ampak meni je bila zelo všeč...zvenela mi je kot nekakšno opozorilo z neko pozitivno noto...
    Cormac McCarthy - The Road
    “Once there were brook trout in the streams in the mountains. You could see them standing in the amber current where the white edges of their fins wimpled softly in the flow. They smelled of moss in your hand. Polished and muscular and torsional. On their backs were vermiculate patterns that were maps of the world in its becoming. Maps and mazes. Of a thing which could not be put back. Not be made right again. In the deep glens where they lived all things were older than man and they hummed of mystery.”

    Vera je le tisti manko (ki bo vedno obstajal) v 'glavi', ker človek ni sposoben s svojimi čutili in izumi opisati, zaznati vsega, kar ga obdaja.

    Če bi religije ne bile izkoriščevalske, bi si mogoče še premislil o mojem ateizmu.
    lp

    OdgovoriIzbriši
  13. poplačani so z obljubo, en tak kredit (tokrat za razliko...za delodajalca), brez drobnega tiska.

    in anonimneži ne se razburjat nad mojim poenostavljanjem...sem pač enostavna.

    OdgovoriIzbriši
  14. Anonimna 2 tukaj...

    Vam povem zakaj se tako zelo razburjate zaradi vsega tega?

    Ker v svojem življenju iščete Boga. In ne recite, da sem naivna, ker Vanj verjamem. Vidim Ga jasneje kot vas. ;)

    OdgovoriIzbriši
  15. super
    vesela za tvojo najdbo, odkritje, razsvetljenost, luč in bistro oko;)
    jaz bom z mojim vidom še eksperimentirala, fokusirala, raztegovala in ga prilagajala. elastičnost je zmeraj ppomembna
    razbrjenja pa ne čutim.
    morda malce polno luno:*

    OdgovoriIzbriši
  16. Jaz pa čutim zelo veliko nesramnost.
    Protestanti zelo lepo in preprosto rečejo: Bog je. Tvoja odločitev je, ali ga sprejmeš ali ne. :)
    Pa vso srečo pri eksperimentiranju. Upam, da nekoč spregledaš. :) Če ti bo dana milost, seveda. :)

    OdgovoriIzbriši
  17. Pa, samo še tole zapišem: Kaj me od vsega najbolj razžalosti?! Da potem ateisti rečete, da smo teisti nestrpni. Lepo prosim!?

    OdgovoriIzbriši
  18. ah dej no!
    nesramnost in nestrpnost...hmmmm, bi rekla, da si žalostna, nesrečna, jezna morda jezen, da ti ni vseeno zame in moj vid.
    lepo, zdaj pa svoje pozitivne misli premakni iz moje velike nesreče na Sirijo. verjamem v dobre misli;)
    Hvala.

    OdgovoriIzbriši
  19. Anonimna2: Krasno, da živimo v državi, kjer lahko vsak izpove svojo veroizpoved, in da si ti našla mir in smisel v Bogu. Ampak da ne razumeš, zakaj se razburjamo, če nas nekdo na domu nadleguje z lastno veroizpovedjo? Ne verjamem. Postavi se v obratno vlogo. Zamisli si, da bi tebi vsaj enkrat na štirinajst dni na vrata zvonili muslimani pa judi pa budisti in ateisti in te poskušali speljati na svoj mlin. Gotovo bi se vsaj malo naveličano razkačila, mar ne?

    Ponavljam, vera ni krompir in zato se je ne prodaja od vrat do vrat. Če pa že, potem je treba računati na takšne in drugačne odzive.

    OdgovoriIzbriši
  20. A tiste, ki vam pridejo knjige prodajat na dom tudi tako spodite? In se še dva dni hudite na njih, da kako so vam drznili trkati na vrata? Za to gre, ne za to, da ne bi razumela, da vam gre na živce, ko vam pride kdo ob neprimernem času trkat na vrata.

    OdgovoriIzbriši
  21. aninimni: da odgovorim čisto nakratko. Pri nas pač ne kupujemo megle in ostalih traparij, kar vera nedvomno je, zato razni prodajalci megle pri nas niso dobrodošli.

    Pravljico o rdeči kapici pa zaradi večje vrednosti nedvomno kupim takoj.

    Martin

    OdgovoriIzbriši
  22. A, tako, ko ženi zmanjka besed, mož vzame zadevo v svoje roke... ;)

    Prav, a iz vaših besed veje ena velika praznost. Takšna in drugačna.

    God Bless!+

    OdgovoriIzbriši
  23. Hehe, tole je pa postalo zabavno, eh s čim se ženska vse zadovolji, če moškega ni doma in ji neznanci ne trkajo na vrata...anonomneži 1,2,3,4,5 in ostali brezimneži: ne trkaj na vrata, če nisi prej povabljen:)..uh, zveni zelo svetopisemsko kaj ne. In tudi ne kliči me po telefonu, če me ne poznaš, ker neznancev nisem vesela, ne tistih z zadnjo kokrknjigo Saše Einsiedler, kot tistih z Stolpom ki straži ali Kako skuhati popolen močnik.
    Ne moti me v mojem praznem Paradižu.

    Sandra, obljubim, da ne bom več;)

    OdgovoriIzbriši