torek, 31. julij 2012

Onkraj

"Bratje, ki ste v tisočeri nevarnosti pripluli do zapada,
na večer vaših dni, v tej kratki beri življenja,
ki vam morda še pripada,
čemu ne šli bi dalje in krenili za soncem,
kjer človeški rod ne vlada!
Premislite, čemu ste se rodili!
Ni vaš namen živeti kot živali,
kreposti, znanju naj bi vi služili!"
Za pot tovariše tako so vžgali ti kratki reki,
da nobeni sili se zaustaviti več niso dali.

Božanska komedija, Pekel, šestindvajseti spev (v prevodu Andreja Capudra)

Privlači me morje, čeprav sem od njega krenila. Ker je brez mej, čeprav sem meje čutila. Letos sem vanj skočila prvič po nekaj letih, čeprav mi v srcu neprestano odmeva.

Morje je bila moja kulisa skozi otroštvo in mladost. Ko je bilo hudo, sem sedla na Piransko obzidje, v katerega se je zaletavalo morje, in pustila burji, da je posušila moje solze. Ko mi je bilo dolgčas v šolskih klopeh, sem se zazrla skozi okno in gledala morje ... in valove in svet tam čez.

Če dobro pomislim, sem vedno potovala tja, kjer je morje. Živim pa tam, kjer ga ni. Morje je onostranstvo, je lepo in brez mej; tam je vse mogoče - še najbolj skrite sanje se prelevijo v ... ššš, to je skrivnost.

Morje me navdaja z otroško igrivostjo, od katere odrasli bežimo. Govori, kaj je in česa ni in kako se živi.

Zato sem se vnovič in znova spomnila na Danteja, ki se je morja kot metafore bal, čeprav je tudi sam koprnel, in si zamrmrala te verze izmuzljive sreče. Ob reki Tejo sem stala in ...

1 komentar:

  1. heh, tole pasione si pa deliva 100%
    jaz imam še to malo maijo, da imam zmeraj raje zalive s pogledom na odprt horizont...npr. pogled iz Markovca proti Trstu me ne tako zuadovolji kot tisti iz Pirana proti Kanegri (smer odprtega morja...tam dol nekje na koncu Škornja;))
    Podobne občutke sem doživljala še v puščavi ali kot ji pravim peščeno morje....
    Ah, že vem zakaj sem iz presotlnice hodila domov že ob četrtkih:I

    OdgovoriIzbriši