petek, 04. maj 2012

Prvomajsko sonce dole južno








Srebam jutranjo kavo v bakini kuhinji v mali vasici pozabljeni od boga, z mislimi sem nekje daleč, ko mi baka pove, da še ni videla morja. Kaka ironija. Samo trideset kilometrov stran je doma. Zakaj ni nikoli šla na morje? A šta ču ja tamo? se vedno znova glasi njen odgovor. In ko jo takole poslušam, kako pri dvaindevetdesetih stresa modrosti kot za šalo, si mislim, da res ni nič narobe s tem, da še ni bila na morju. Enim ni treba. Eni zmorejo tudi drugače.

Po parih letih sem se spet zazrla v jasno zvezdnato nebo.

Ležala sem na travniku, prekritem z materino dušico, medtem ko so nad mano cvrčale lastovke.

Kidala sem gnoj in sadila paradižnike ... z agilnostjo prekaljene kmetice.

Večerne sprehode je spremljalo cingljanje ovčjih zvoncev in razposajeno skakanje jagenjčkov.

Prvomajsko sonce mi je zgladilo gube.


6 komentarjev:

  1. Dobre fotografije, trenutki, ki jih in kjer se predstaviš zelo živo, tudi v pisanju.
    Všeč mi je ta tvoj blog.

    OdgovoriIzbriši
  2. Lepe fotke.
    Baka je še čila in zdrava?

    OdgovoriIzbriši
  3. zakaj bi baka zapuščala raj....

    OdgovoriIzbriši
  4. Fotke so izjemne... Popeljejo v kraj, kjer se (je) ustavi(l) čas. Uživajte!

    ...se pa strinjam z Matildo, v takem kotičku narave ni potebe po morju...

    OdgovoriIzbriši
  5. Hvala, punce. Baka je še vedno oštra kot britvica. In ti kraji so res z enega drugega filma/planeta.

    OdgovoriIzbriši
  6. Avtor je odstranil ta komentar.

    OdgovoriIzbriši