četrtek, 23. februar 2012

Ljubezen osvobaja

Metka Krasovec

Ni umetnine, ki ne bi zrastla iz bolečine. In ni globoke ljubezni, ki ne bi bila plačana z opustošenjem, ki ga pusti za seboj. Svetlana Makarovič

Književnost je tako kot življenje zaznamovana z bolečino. Najbolj bridke zgodbe pogosto pustijo najgloblji pečat. Sploh, če govorijo o ljubezni. Slovensko ljudsko slovstvo, predvsem pa obdobje Romantike, beleži veliko takih zgodb. Mlada, brhka dekleta se spogledujejo z zapeljivimi moškimi, da bi kljubovala okolici, se jim predajajo in drvijo v propad - telesni ali duševni. Zalo Urško, na primer, med valove Ljubljanice, od koder se ne vrne nikdar več, zvabi Povodni mož, lepo Vido, mlado kmečko dekle, ki jo doma čakata betežen mož in bolan otrok, pa zapelje zamor'c.

Prav slednji trpeči, hrepeneči, večno blodeči in nikoli zadovoljni lik lepe Vide, se je kar močno zasidral v slovenskem knjižnem prostoru. Zgodba o lepi Vidi je doživela številne sodobne interpretacije; od Jurčičeve, Cankarjeve do Šeligove, kjer je osrednja ženska figura obsojena na večno vrtinčenje v peklenskem krogu nikdar zares izpolnjene želje po biti srečna, biti ljubljena. Z vsako novo interpretacijo zgodbe o lepi Vidi, o junakinji, ki mora hrepeneti, če sploh želi obstajati, le-ta izgublja svoj simbolni pomen in se počasi a vztrajno materializira v duši sodobne ženske.

Vse to mi je rojilo po glavi včeraj, ko sem si ogledala razstavo del Metke Krašovec. Serija platen Metke Krašovec je zame barvna interpretacija lepe Vide, ki jo lahko do potankosti razume le ranjena ženska duša. Naslikane podobe so gole, osamljene, zasanjane in otožne, čeprav ne nujno same. Osrednja podoba je vedno ženska, ki nas največkrat nagovarja z zgornjim delom telesa, kakor da zavestno izključuje svoj falus, svojo spolnost. V ozadju je vedno voda in neskončno nebo, kot simbol prepletanja in spajanja želja, hrepenenja, sanj, usod. Mokrota vode se skoraj neopazno nadaljuje v suhost neba in tako spominja na mokroto erotičnih sanj, ki umirajo v suhoti neba. Nekatere Metkine podobe negibno stojijo v vodi ali ob njej, včasih sedijo na bregu reke in zrejo v dalj. Voda jim služi kot ogledalo, v katerem se zrcali njihov bol. Spet drugič se iz vode rojevajo nove podobe žensk, in spominjajo na Afrodito, ki se je rodila iz morske pene, in se nato vedno znova podajajo na pot za neulovljivimi sanjami.

In ko sem razmišljala o sanjah in hrepenenju, je mojo pozornost pritegnilo platno s podobo deklice, ki pluje v čolnu in zre navzgor v človeka, ki stoji za njo. Vzporednica s Haronom, ki v svojem čolnu prevaža sence umrlih čez reko, je neizbežna. Naivno in nedolžno dekle gre po isti poti kot so hodile ženske pred njo, si mislim. S polno mero zaupanja in otroškega pričakovanja zre v Harona, medtem ko izkušeni opazovalec ve, da Haron ni odrešenik, temveč moški zapeljevalec, moški falus, ki vodi v pogubo. In spet se spomnim lepe Vide, ki jo uroči Arabec s svojo lepo zunanjostjo, ji obljublja srečo, a jo na koncu odpelje v pogubo. Tako brodnik zavaja deklico na Metkini sliki.

Seveda se ob vsem tem sprašujem, zakaj ženske tako nagonsko hrepenimo po večni ljubezni. Za voljo nje smo pripravljene preplavati oceane in preplezati gore, pa čeprav vemo, da je zelo izmuzljiv pojem. Tudi Metkine ženske vztrajajo v tem iskanju. Na pot se podajajo gole in same. Pri tem pa nepremično zrejo v gledalca s svojimi otožnimi očmi, kot da bi nas hotele posvariti. Nikar se ne pustite ujeti v past večnega hrepenenja. Pa vendar se, znova in znova. Metkine podobe to počnejo zato, ker jih tam, na drugi strani vode, čaka princ na belem konju ali Tristan, če hočete. One pa so Izolde, ki so okusile njegove sladke ustnice, zato ne morejo izstopiti iz začaranega kroga večnega koprnenja. A od Tristana in vsega, kar simbolizira, jih ločuje voda. Obdaja jih voda, ki zrcali navidezni mir, hkrati pa v sebi skriva neizmerne globine - temačne globine bolečine ... morda celo norosti. Metkine podobe kliče neslišen moški glas, morda prav glas osebe, v katero so uprte roteče oči njenih ženskih protagonistk; kliče jih na drugo stran te vode. A zdi se, da jih vedno znova žejne pripelje čez vodo, kajti Metkine ženske iz dneva v dan sedijo na barki in čakajo na svojega odrešenika. A njega ni. Je le voda, voda vsepovsod, za žejo - kaplje ni (S. T. Coleridge, Pesem starega mornarja).

Metkine podobe so navzven monumentalne, skoraj hladne, saj predstavljajo arhetip ženske, ki vztrajno čaka na svojega Tristana. So utelešenje hrepeneče ženske duše, ki je zavestno ali nezavestno ujeta v usodo lepe Vide. Metkine podobe oživijo zgolj skozi iskrive oči, ki nam razkrivajo njihovo igrivo dušo; dušo, ki prebiva v telesu neizživete ženske. Njen slog je kljub svoji monumentalnosti renesančno mehak in sili gledalca k iskanju preobrata, preporoda, novega življenja, ki pa se pri Metki nikdar ne udejanji. Njena platna ostajajo fiksirana v času in prostoru, kakor sfinge nepremično zrejo v opazovalca. Njene podobe drsijo skozi labirinte lepo pristriženih vrtov, izgubljenih sanj in mitoloških pokrajin, a svojega cilja ne dosežejo nikdar. Še sreča, da občasno k njim priletijo angeli varuhi, ki v roki držijo luč in jim kažejo pot.

Cankarjeva lepa Vida je uvidela, da v deželi onkraj morja ne pijejo veselja kakor žlahtno vino iz zlatega keliha bridkosti. In prav odsotnost te bridkosti ji je vzela voljo do življenja. Metkine ženske so v tem pogledu zelo podobne Cankarjevi Vidi, so njena sodobna različica. Bridkost je tisto, česar si želijo; samo to je tisto, kar jih dela žive. Je edino oprijemljivo čustvo, ki ga poznajo - je njihovo vino, je njihova omama, je njihovo bistvo. Zato ne želijo izstopiti iz čolna, ne želijo oditi stran od vode. Ravno nasprotno, še toliko bolj zveste ji ostajajo. V vodi črpajo svoj navdih, z njo osmislijo svoj obstoj. Tako kot ljudski lik lepe Vide, ki tudi v sodobnih različicah vedno znova naredi faux pas in se odloči za pobeg iz realnosti, tudi Metkine podobe hodijo po robu resničnosti in se spogledujejo z utvaro. Prav ta utvara pa jih na njim razumljiv način osvobaja.
__

Metka Krašovec. Amazing!

Ni komentarjev:

Objavite komentar