nedelja, 15. januar 2012

Občutek konca

''Tisto, česar se spominjamo, se ne ujema vedno s tistim, kar se je v resnici zgodilo.''

...

''Živimo v času, ki nas določa in izoblikuje, ampak zdi se mi, da ga nisem nikdar zares razumel. Ne sklicujem se na teorije o tem, kako čas ovinkari in se vrti nazaj ali celo obstaja v vzporednih različicah. Ne, v mislih imam navaden, vsakodnevni čas, ki pravilno tiktaka v urah: tik tak, tik tak. Ali obstaja še kaj bolj verodostojnega od sekundnega kazalca? Pa vendar nas zavedanje o raztegljivosti časa navdaja s kančkom sreče in bolečino. Nekatera čustva ga pospešijo, druga upočasnijo. Občasno se zdi, da ga imamo premalo - dokler ne napoči trenutek, ko nam resnično spolzi skozi prste in se ne vrne nazaj.''

(The Sense of an Ending, Julian Barnes)

Knjiga je prejela Bookerjevo nagrado za leto 2011, prevod odlomka pa je moj. Zato ga ne jemljite preveč zares. Tukaj ga citiram zgolj zato, ker se zadnje čase veliko ukvarjam z mislijo, kako relativno je to naše kratko življenje; namreč, niti dva človeka nimata enakih spominov o enem in istem dogodku, kar mi daje vedeti, da resnica ni ena sama in da je čas, zaznamovan z našimi dejanji in besedami, tako zelo podvržen osebni interpretaciji, da ni verodostojen. Kaj nam torej ostane od njega?

11 komentarjev:

  1. Torej knjiga, vredna, da jo preberemo. To, da dva človeka o isti stvari nimata enakih spominov, popolnoma drži. Spomini so odvisni od našega osebnega doživljanja. Enako je pri zaskrbljenosti, strahu,.... Zakaj ena in ista situacija nekatere popolnoma ohromi, druge navda z občutkom moči, tretje pa pusti mrtvo hladne. Vse okoli nas je odvisno od tega, kaj si o tem mislimo. Enako tudi čas doživljamo čisto subjektivno, enim mine kot bi trenil, drugim se vleče.

    OdgovoriIzbriši
  2. Res je. Ravno o tem govori knjiga, ki pa gre v enem trenutku še dlje. Namreč avtor verjame, da tudi najpomembnejši dogodki v našem življenju, tisti, ki nas zaznamujejo kot osebo, niso vedno takšni, kot se jih spominjamo. In posledično morda sploh nismo tak človek, kot mislimo, da smo.

    OdgovoriIzbriši
  3. Priznam, da me to ne vznemirja, ravno nasprotno. Ker večinoma vem, kako razmišljam in se odzivam, me veliko bolj zanimajo drugi ljudje, njihova doživljanja, misli in odzivi. To se začne že pri mojem možu: groza bi me bila, če bi midva bila nekako identična, in to kljub temu, da sva si podobna. Groza in dolgčas.
    Seveda si pridržujem pravico do svoje biografije v smislu svojega doživljanja sveta, svojega življenja in vesolja :-), tudi če nihče ne bo nikoli vedel, kaj vse se mi je dogajalo. Ravno tako si pridržujem pravico do zagovarjanja same sebe na podlagi svojega doživljanja vsega skupaj. Ampak zanimam pa se za svoje življenje veliko manj kot za druge stvari.
    Ojej, knjigo imam na Kindlu in nestrpno čaka na branje, poleg kupa drugih ... ojej.

    OdgovoriIzbriši
  4. Alcessa, morda se nisem dobro izrazila. Ravno v temu je poanta mojega spraševanja. Zanima me, kako drugi gledajo na svet, ker je resnica nekje vmes ali pa čisto nekje drugje. Tako kot gospod v knjigi sem tudi jaz prišla do trenutka, ko se tok mojih misli ne ujema več s tokom realnega sveta, če hočeš. In zanima me, kaj je res in kaj je utvara.

    V Barnesovem romanu ima glavni junak nekaj čez šestdeset let in dela inventuro svojega življenja. Sprva verjame, da je njegovo življenje potekalo povsem mirno, da bi ga lahko celo opisal s pridevnikom ''dolgočasno'', dokler ga ne preseneti pismo od nekoga iz preteklosti, ki mu postavi percepcijo obstoja na glavo. Ponovno podoživi svoje življenje in življenje tistih, ki jih je srečeval v preteklosti. In ravno zrcalo, ki mu ga držijo drugi, ga privede do spoznanja, da ni nič tako, kot si je on predstavljal. Njegovo življenje je bila utvara, kajti vsa dejstva kažejo na to, da je preživel večino svojega življenja v zmoti. Zelo zanimivo, vredno branja.

    OdgovoriIzbriši
  5. Resnic je toliko, kot je udeleženih: dejstva, torej resnična dejstva, dogodki ipd., so seveda objektivna entiteta same po sebi (čeprav: če se nekje na ozemlju Rusije podre drevo, pa ni v bližini prav nobenega živega bitja (človeka ali živali), ki bi z ušesom prestreglo valovanje zvoka: mar je drevo pri padcu res povzročilo nastanek zvoka? :-)), vse ostale "resnice" in "dogajanja", "poteki" in "posledice" pa so kot stvar posameznikove interpretacije točno to, kar praviš tudi sama: nekje na sredini, ali pa sploh ne obstajajo. :-).
    Podobno je zgrajen tudi naš jezik, kenede: med "sok" in "jok" je razlika v eni sami črki in vsi vemo, da ne "s" ne "j" nimata nobenega pomena, ki bi opravičeval njuno uporabo za dva povsem različna dogodka. Nobeden od izrazov torej sam po sebi ne verodostojen opisovalec vsebine, temveč navadna konvencija slovenskega naroda. No ja, Slovencev, ki temu ne rečemo džus in cmerjenje :-)
    Tako je dejansko zelo pomembno, kaj imajo drugi za povedati o isti situaciji, istočasno pa moramo biti pri njihovih izjavah zelo previdni: tako kot naši tudi njihovi možgani zadeve sprevržejo. Vseeno pri večini fizičnih dogajanj najbrž obstaja vsaj minimum objektivnosti, o katerem se vsi udeleženi lahko strinjamo: če je pred nami zabodeno truplo mlade ženske, vsaj iz tega lahko naredimo resnično trditev.

    Zadnjič sem se podobne stvari kot ti spraševala tudi sama: v Mathematikumu imajo precej primerov (igral, pravzaprav), kjer hitro spoznamo, kakšne prevare nam lahko povzročajo naše oči. In sicer tudi takrat, ko točno vemo, za kaj gre. Preprosto rečeno gre za zaznavanje, ki je podvrženo znanim naravnim zakonom in je stvar znanosti, pa kljub temu lahko povzroči težave Kaj šele predmeti drugih znanosti kot sociologija, psihologija ali filozofija :-(

    OdgovoriIzbriši
  6. Ooo, to si pa tako lepo napisala, hvala.

    Ampak jaz se vse bolj nagibam k Shakespearovi razlagi, ki pravi, da je življenje zgolj sen, obkrožen s spancem.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Joj, to bi bilo fajn ... Potem bi se jaz zdajle s pripombo "Grem malce živet." lahko podala nazaj v posteljo ... :-) (začetnoletni stres mi škodi ...)

      Knjigo sem včeraj prebrala: krasna je.

      Izbriši
  7. LOL

    Ni videt, da bi ti začetnoletni stres pobral kaj veliko esprita.

    Sori, gospod Shakespeare, od sedaj dalje je moj guru alcessa ltd.

    OdgovoriIzbriši
  8. Kadar me lajf malce daje, se moja agresivnost takole stopnjuje: najprej tišina, potem vici, potem rahel cinizem, potem resen cinizem, sarkazem, resna pasivna agresivnost, aktivna agresivnost in bum na gobec. OK, ta zadnjega koraka do sedaj še nisem izvedla, najbrž ga ne bi niti znala. Kako pa naj vem, kaj točno je gobec in kako se ga zadene?

    Ni čudno, da me tako vleče v posteljo, ne da? Kdo pa si je všeč ves napetelinjen? No ja, če sem iskrena, sem tudi avtorica najpomembnejšega stavka na (mojem) svetu: Dobro ležanje je pomembno. Mož pravi, da me ta trditev povsem in popolnoma opisuje ... Bard bi najbrž rekel:

    All the world's a bed. And all the men and women merely layers ...

    Aja, ne vem, če si prebrala tisti eden ali 13 zapisov, v katerih se hvalim, da eno leto ne bom kupovala oblačil? Res jih ne.
    Zato pa sem včeraj kupila novo BIO (!) posteljnino za dnarce, za katere bi me moji dediči pretepli, če bi lahko.
    Postelja ueber alles. :-)

    OdgovoriIzbriši
  9. Kako gleda na svet, življenje,... eden od velikih trenerjev košarke, John Wooden:
    http://www.youtube.com/watch?v=0MM-psvqiG8

    OdgovoriIzbriši
  10. alcessa, ženske narave ne moreš zamolčati, kupi si vendar kaj lepega, sedaj so razprodaje - vse kar si ženska želi.

    smoger, krasno, hvala lepa.

    OdgovoriIzbriši