ponedeljek, 28. november 2011

Za nameček

Medtem ko se ata Kapitalizem in stric Spomeniško varstvo kregata o tem, kaka bi morala biti obnova Štanjela, ta mali biser sredi Krasa sramotno propada.


Še malo Štanjela

Za lepši začetek tedna.



nedelja, 27. november 2011

In potem je bila luč

Zapihal je jugozahodnik in zglodal meglo vse do nižin. Tako se je izrazil vremenoslovec na Radiu SLO1. Hvala bogu! Sedaj, ko imamo po dveh tednih megle končno sonce, bo vse lažje.

Fotke so iz Štanjela.

sobota, 26. november 2011

Limonina pita

Tržnica, zobatec, orada, eko krompir in solata, kosilo iz pečice za prste polizat, za posladek limonina pita ... Otroci samo milo gledajo. Hočejo čokolino. Adijo pamet.

PS: Danes sem našla video posnetek za pripravo najboljše portugalske slaščice: pasteis de nata. In gospodična, ki jih pripravlja, tako milo poje govori.

PPS: Limonina pita

Za krhko testo:
210 g moke
140 g masla
70 g sladkorja
1 vanilijev sladkor
naribana lupinica 1/2 limone
2 žlici hladne vode ali sladke smetane

Za nadev:
3 rumenjaki
2 jajci
150 g sladkorja
1,5 dl sladke smetane
sok ene limone

Moko, sladkor, vanilijev sladkor, maslo in limonino lupinico premešamo s kavlji mešalnika, dodamo tekočino in pregnetemo še z rokami. Ko nastane trda kepa, jo zavijemo v prozorno folijo in postavimo za 30 minut v hladilnik.

Pečico segrejemo na 180 stopinj celzija. Testo z rokami razprostremo po dnu namaščenega modela za pite, zadelamo tudi robove. Testo prekrijemo s papirjem za peko in nanj stresemo fižol za slepo peko. Pečemo 10 minut, nato odstranimo fižol in papir ter pečemo še 5 minut.

Za nadev penasto umešamo rumenjake z nekaj sladkorja, nato še dve jajčki s preostalim sladkorjem in vse skupaj zmešamo ter prilijemo smetano in sok ene limone. Temperaturo pečice zmanjšamo na 120 stopinj celzija. Nadev zlijemo na zlatorjavo testo, tako da pito na vodilih potegnemo iz pečice. Počasi pečemo še slabo uro.

četrtek, 24. november 2011

sreda, 23. november 2011

In mesto pod nama

Čvek, kava, tortica, popečeni kruhki in mesto pod nama.




torek, 22. november 2011

Ave!

Ko bom velika in bom imela otroke, bom prirejala take rojstnodnevne zabave. Tina mi bo pa pomagala.



petek, 18. november 2011

Všeč mi je

Moževa Anita P. danes praznuje rojstni dan. Vsi prijatelji s Facebooka ji pošiljajo lepe želje in voščila. Kar me je spomnilo na zadnji dan, ki sem ga prživela v Lizboni.

Ko sem odhajala iz Lizbone, so cimri iz hostla želeli postati moji prijatelji na Facebooku. Na ta način naj bi ostali frendi do groba. Ne, ne, ne ... Pri meni to ne gre tako. Lepo vas je bilo spoznati, super smo se imeli, želim vam veliko lepega v življenju ... in to je to. Šok, nejevolja, s-katerega-planeta-si-pa-ti pogledi in korak nazaj. Globoko sem vdihnila in se že milijontič zapletla v pogovor o tem, zakaj Facebook pri meni preprosto ne vžge. In ker ni nihče nasedel argumentom o človeški potrebi po druženju, gledanju v oči, vonjanju sočloveka, trepljanju po rami in podobnim sentimentalnih natolcevanjem, ki smo jih itak sposobne samo ženske, sem udano naznanila, da pišem blog. Tako sem v njihovih očeh zrasla vsaj za centimeter ali dva. Trem osebam je to všeč.

Moževa Anita P. bi me gotovo dodala za prijatelja. Bi, če bi obstajala. Mož si jo je izmislil, ko se je nekega večera spraševal, koliko ljudi bi sprejelo za prijatelja neznanca in o čem bi se pogovarjali s človekom, ki ga sploh ne poznajo. Še isti večer je ustvaril samsko, svetlolaso in dolgonogo Anito. Razposlal je prošnje za prijateljstvo in Anita je do danes prejela kar 130 potrjenih prošenj. Ni slabo. In ker danes slavi rojstni dan, je na njenem Facebook profilu še posebej živahno. Vse najboljše, draga Anita.

Deli z ostalimi.

četrtek, 10. november 2011

Zeliščarka






Novi film Woodyja Allena govori o ameriškem paru, ki se tik pred poroko potika po Parizu. Medtem ko ona želi preživeti večere s prijateljskim parom, on zavrne njihovo družbo in se skozi ulice Pariza odpravi sam. Ko ves utrujen in izgubljen obsedi na stopnicah v zakotni ulici, ura odbije polnoč in mimo se pripelje oldtaimerski avto. V njem sedijo znane osebnosti iz pariške preteklosti ter ga odpeljejo s sabo. Čas se zavrti nazaj in možakar se znajde v imenitni družbi Gertrude Stein, Ernesta Hemingwayja, Pabla Picassa, Salvadorja Dalija in tako dalje. Seveda je navdušen, saj je v Pariz prišel ravno zato, da podoživi njegovo slavno preteklost.

Film je fantastičen. Jaz pa sem se med drugim zamislila nad tem, koliko velikih osebnosti prav v tem trenutku živi med nami, pa jih nisem še nikoli videla v živo, jim prisluhnila, šla na njihov koncert, razstavo, recital. In potem se je v torek zgodil recital Svetlane Makarovič z glasbeniki iz Nacionalnega ciganskega orkestra Santa v novih prostorih Lutkovnega gledališča. Z možem sva kupila karte in šla. Oba sva jokala.

Zeliščarka je naslov recitala.

sreda, 09. november 2011

Ob reki Tejo

Skoraj edino, kar sem želela videti in doživeti v Lizboni, je koncert fada v eni izmed zakotnih lizbonskih krčm. Pa sem nekega deževnega dne hitela skozi podhod metroja in zagledala brezdomca s popačenimi obraznimi potezami, kako je klečal na modrem mozaiku, v rokah držal razcefrano kartonasto škatlo in prosil za svoj dnevni kruh. V nasprotju z njegovo odvratno zunanjostjo, je bil njegov glas nebeško lep. Pel je fado. Pel je najbolj otožno pesem, kar sem jih kdaj slišala. Z obrazom obrnjenim v strop, s priprtimi očmi in srcem na jeziku, je zlival svojo bolečino in upanje v edino, kar mu je ostalo. V pesem. Čas se je ustavil. Brezdomec, vlažen podhod, neizprosno življenje in jaz. Nisem več čutila potrebe po turističnem fadu v eni izmed lokalnih gostiln.

Sivi oblaki, ki so se nenadoma prikradli nad Lizbono in zakrili v dalj segajoč pogled, so se prav tako hitro razkadili in jesensko sonce je vrnilo mestu njegov sijaj. Vzpenjala sem se po ozki ulici v Alfami. Zrak je bil lepljiv. Polkna zastrta, na vrvicah je viselo premočeno perilo, ki ga gospodinje niso uspele umakniti pred nalivom. Ozka ulica, ki je dišala po zasedi iz katere bo skočil ropar ali posiljevalec in mi vzel še poslednje dostojanstvo, se je razširila v prijeten trg. Na trgu so bili zbrani prebivalci sosednjih hiš in opazovali moškega, ki je praznil plesnivo klet. Z rokami uprtimi v bok so komentirali vsak njegov gib in se potegovali za poslednje kose uporabnih predmetov. Dve starejši gospe, ena na oknu, druga pod njim, sta se prepirali o kdovečem. Pročelje sosednje cerkve je bilo kičasto okrašeno s svetlečimi trakovi in tako odlično dopolnjevalo prizor iz filma. V tistem trenutku je mimo pripeljal stari tramvaj, zazvončkljal, skočila sem nanj in prijeten trg je postal delček v mojem mozaiku spominov.

Lizbona ni mesto, Lizbona ni prestolnica. Še manj pa metropola. Ne more biti. Samo pomislite, njen center premore zgolj en sam McDonald's. Nepredstavljivo. Lizbona je vas, kjer se je čas ustavil. Ljudje v Lizboni prisegajo na tradicijo, skromnost in zasebnost. Življenje se odvija v družinskih barih, malih slaščičarnah, domačnih restavracijah, sosedovi mehanični delavnici, vogalnem antikvarjatu in nepretencioznih knjigarnah, kjer ti prodajalci vsakič zavijejo knjigo kot darilo. Pravilno. Knjiga je vedno dar, neprecenljiv dar. In če je denimo Pariz eno tako salonsko mesto, kjer so zanimivosti zavistno spravljene v muzejih ali pa skoncentrirane na osamljenih punktih na različnih koncih mesta, je Lizbona njegovo nasprotje. To je mesto, ki živi navzven, mesto, ki privabi s svojo domačnostjo, mesto, ki živi na ulicah, mesto, ki te na vsakem koraku posrka vase, gomazi od drobne sreče, barvitosti in skominov. Je mesto po katerem se je lepo sprehajati. Še posebej ob reki, kjer se sladka notranjost dežele spoji s slanim konglomeratom kultur, jezikov in prepletenih usod onkraj evropskega kontinenta.

In ta jezik. O portugues. Če naj bi bila raba jezika liturgija Bogu, potem je portugalščina gotovo božji medij. Portugalci ne govorijo, oni pojejo. Njihove besede se zibajo v ritmu. Dejstvo, da Portugalci nikoli niso sami, temveč vedno v dvoje ali troje, se zrcali tudi v njihovi sintaksi. Vsak samostalnik spremlja vokal: a za ženski spol in o za moškega. It takes two to tango. Tako je vsaka Maria a Maria, Luis pa o Luis. In takoj ti je jasno, da Portugalci ne morejo biti sovražno nastrojeni, zateženi ali nadležni, kajti vsak sikast, neprijazen s na koncu besede se prijazno zaokroži v mehki š. Brezoseben o postane topel u, gestapovski r pa goriški, grleni r. Tako se u-ji in š-ji in grleni r-ji začnejo zibati v lahkotem ritmu, se prepletajo in dopolnjujejo, potujejo preko mehke portugalske pokrajine, zašumijo vzdolž lizbonskih gričev, odmevajo v portugalskih napevih in z vetrom odletijo po ustju reke Tejo do Atlantika in čez. Brazilščina je menda še lepša. Še mehkejša, še toplejša.

Domov sem med drugim prinesla znamenite pasteis de Belem. Ravnokar pečene. Skoraj še tople. Tako je lahko tudi mož ponotranjil portugalski esprit. Zavijal je z očmi in se sesedel v naslanjač. Ja, Portugalska je pač posebna.

torek, 08. november 2011

ponedeljek, 07. november 2011