četrtek, 28. julij 2011

A Coruna

Čeprav je Španija v globoki gospodarski krizi in čeprav mladi množično odhajajo s trebuhom za kruhom v druge evropske države, je v Španiji še vedno močno čutiti kolonijalni duh. To je nekaj, kar Slovenci najbrž ne bomo nikoli poznali, oziroma  nekaj, čemur smo se najbolj približali v Titovi Jugoslaviji v času neuvrščenih, ko je bilo dovolj omeniti Tita in so vsi takoj vedeli, od kod prihajaš.

Španci so blazno ponosni na svojo imperijalno preteklost, saj so imeli kolonije od Filipinov do južne Amerike. Hkrati pa trpijo za sindromom postimperijalizma - izgubo samozavesti. Ko so Španci izgubili še zadnjo kolonijo, Kubo, so kapitulirali na celi črti. Nekoč velenarod je ostal brez ogromnega kosa ozemlja in mnogih virov prihodka. Tukajšnji prebivalci pravijo, da Špance to še danes zelo boli.

Si predstavljate, da bi Slovenija bila imperijalna velesila, dežela, kjer sonce nikoli ne zaide? Da bi se slovenščina danes govorila v vsej južni Ameriki? Mar niso to nepredstavljive razsežnosti? Meni osebno se zdijo fascinantne. Baltasar Gracian, jezuit in pisatelj iz 17. stoletja, je v duhu svojega časa dejal, da bo španski jezik postal ključ v svet. Napovedal je prihajajoči globalni jezik, misleč, da bo to španščina, pa se je izkazalo, da je imel prav Bismarck, ki je veliko kasneje dejal, da bo ves svet govoril angleško. Kako sta govorila astronavta, ki sta se prvič javljala z Lune?

Povrh vsega pa je bila Galicija, natančneje Cabo Fisterra, v preteklosti poznana kot najbolj zahodna točka sveta. Od tod dalje ni bilo ničesar več. Konec sveta. In ravno od tod, malce severneje od samega konca sveta, vam pošiljam fotografije, posnete z mobilnim telefonom. Na prvi sliki lahko vidite najstarejši še delujoči svetilnik na svetu iz obdobja Rimljanov. In nikoli ne bom pozabila izraza na obrazu mojih brazilskih sošolcev, ko so zagledali Španke brez zgornjega dela kopalk. V Braziliji je to namreč prepovedano. A Coruna, torej.




torek, 26. julij 2011

A Santiago hay fiesta

V času mojega bivanja tu v Santiagu so prebivalci Santiaga, Galicije in Španije na sploh obeležili dan svetega Jakoba, zavetnika Španije. Že vrsto dni pred velikim dogodkom so se vrstile številne prireditve na prostem, mestece so preplavili romarji in turisti s celega sveta. V nedeljo, 24.7., je praznično vzdušje doseglo vrhunec, saj so na glavnem trgu pred katedralo svetega Jakoba priredili nepozabno slavje. Tukaj je posnetek v dveh delih.

sobota, 23. julij 2011

Estres

Španci do pred kratkim niso poznali besede STRES. Que es esta palabra tan estrana? Kaj za vraga to pomeni, so se spraševali. Nato so jo sprejeli v svoj besednjak, si z njo nekaj časa lomili jezike, ji končno dodali začetni E in dobili hispanizirano različico besede stres, ki se glasi ESTRES. Ampak Španci pravijo, da tisti, ki v Španiji brezglavo teka okrog s kavo v eni rok in aktovko v drugi, to počne zgolj zaradi stila.

In morda prav zaradi slabega poznavanja oziroma tolmačenja besede ESTRES, ali pa zgolj iz povsem nestilskih razlogov, Španci radi preizkušajo meje stiliziranih Evropejcev. Na primer, španska letala imajo pogosto dobro uro zamude na skoraj vseh relacijah. Njeni piloti so totalno destresirani in nimajo pojma, kako grozovite posledice ima lahko stres, ki se polasti ostalih Evropejcev. Za besedo ESTRES niso slišali niti španski prekladalci prtljage, ki so na letališču v Madridu pozabili pretovoriti moj kovček. Še manj pa gospa na okencu za reklamacije, ki mi je z najlepšim latino nasmeškom dejala: Nikar ne skrbi, tvoj kovček bo tukaj že jutri, ali pa pojutrišnjem. No hay ningun problema.

Ti bom dala, ni problema! In čeprav bi ji tisti kovček najraje zatlačila ... saj veste, kam, sem zavzela pozo stilske Evropejke, se nasmehnila, potlačila meni dobro poznan stres v dno duše in upala na najboljše. Nekaj dni za tem se zjutraj potikam po praznih ulicah Santiaga, tu pa tam me preseneti potepuški pes ali pa oglušujoči zvok čistilnega avtomobila. Iščem tržnico. Ne najdem. Ustavim se v eni od kavarn, ki pravkar odpira svoja vrata, naročim kavo in natakarja vprašam, kje je tržnica. Si zelo blizu, ampak ob tej uri ni tam še nikogar, haha, si zelo zgodnja. Pogledam na uro, ura je devet. Devet, za božjo voljo! Spet začutim, kako se me polašča stilska preobrazba v obliki stresa.

Ko pridem v razred na uro španščine, sem točna, ampak zadnja. Moji sošolci so skoraj vsi s severa Evrope. Zelo stilski, ni kaj. Počutim se domače, pomirjeno. Vsaj nekdo se drži pravil, krasno. Vsi skupaj čakamo profesorja, ki ga ni od nikoder. Ko se končno prikaže z natanko polurno zamudo, se oglasi Belgijec, ki pravi: Ah, puntual, como siempre.

sobota, 16. julij 2011

Stročje


Na tone fižola na domačem vrtu. In bučk tudi. Zadnje dni jemo samo bučne juhe in stročji fižol na tisoč in en način.

Jutri, v nedeljo, letim v Španijo. Se vidimo čez štirinajst dni.

petek, 15. julij 2011

Pikčasto



Ker v trgovinah ne najdem ničesar, kar bi ustrezalo mojim željam, sem si pikčasto oblekico sešila kar sama.

PS: Bimbo, tale Kawabata je pa precej mučno branje. Če ne bi sporadično omenjal tako zanimivih eksistencialnih vprašanj, bi že zdavnaj odnehala. Malo čez polovico sem.

sreda, 13. julij 2011

Otroško poletje







Kako zelo se razlikuje poletje mojih otrok od tistega, ki sem ga kot otrok preživljala jaz. Ves dan sem svobodno tekala po plaži, se kopala in pojedla na tone sladoleda. Moji otroci preživljajo svoj prosti čas zelo strukturirano. Edino sladoled ostaja stalnica.

Ko se večeri




Ob vodi vedno malce pihlja ... in lepo diši. Večeri se. V ustih se mi topi čokoladno-pomarančna tortica, natakar nosi drugi kozarček sladkega belega. Punci poleg mene neustavljivo čvekata. Mesto se preoblači v večerno toaleto. V zraku je čutiti sladki nemir. Skoraj vse je dovoljeno.

Razstavi



V Cankarjevem domu, natančneje v Mali galeriji, se izteka fotografska razstava Petre Cvelbar. Zelo simpatična. V Križevniški ulici v galeriji Photon pa razstavljajo madžarski klasiki fotografije. Zastane dih.

ponedeljek, 11. julij 2011

Krilo


Spet imam čas, dragoceni čas. Berem, šivam, hodim na razstave ... Mimogrede, na Bledu gostijo razstavo Picassojevih keramik.

četrtek, 07. julij 2011

Zadnji dan




Zame je danes zadnji dan šihta. Potem pa dopust. Krvavo ga nucam.

Upam, da ste vi že kje na lepšem ali pa da boste zelo kmalu kam odrajžali. Mejte se fajn.

nedelja, 03. julij 2011

sobota, 02. julij 2011

petek, 01. julij 2011

Križarjenje



Z možem sva ugotavljala, da lahko po novem ure in ure križariš po stari Ljubljani in skoraj na vsakem koraku prečkaš na drugo stran reke. Prej, ko mesto še ni bilo zaprto za promet, ko je imelo (pre)malo mostov in so bili trgi in soseske dokaj mrtvi in nepovezani med seboj, si se lahko sprehodil po Čopovi, postal na Prešernovem trgu pa konec. Sedaj pa stara Ljubljana noro razvaja.

PS: Fotke so bile posnete pred padcem s kolesa. Da me ne boste kregali, zakaj mu že dovolim hodit okrog po Ljubljani.

. . .




Čolnarna




Prenovljena Čolnarna. In okolica. Super.