sreda, 29. junij 2011

Krhko

''No, grem. Če padem, te pokličem,'' je rekel mož in šel na kolo. In res je padel in res je poklical in jaz sem mislila, da je vse skupaj neslana šala.

Mojega moža sta našla ob poti dva kolesarja, bil je odrgnjen po obrazu in rokah, pri zavesti, a zmeden, svetovala sta mu, naj pokliče koga od domačih, govorila sta z menoj po telefonu in mi povedala, kam naj pridem po njega, ker se njemu ni svitalo, kje se nahaja, in dodala, da že ves čas ponavlja ene in iste besede ter da je gotovo utrpel pretres možganov.

Grozno je videti lastnega moža, ki nima nobenega nadzora nad svojimi gibi, govorom, mislimi. Menda je to normalno po pretresu možganov, pa vendar. CT bp, slikanje vratnih vretenc, nosu in prsnega koša prav tako. Ena noč na travmi na opazovanju. Potem domov. Tema, tišina, počitek. Ko sem klicala na oddelek, da bi govorila z zdravnikom in ga vprašala, kaki so rezultati CT-ja, mi je ta dejal, ''Gospa, nočem biti nesramen, ampak, a vaš mož nima telefona, da bi njega vprašala, kako se počuti?''. Brez komentarja.

Življenje je tako zelo krhka stvar. Hvala, N, ker si me usmerjala skozi kolesje našega zdravstvenega sistema. Hvala, J, ker si razumel mojo stisko, in hvala, L, ker si bila pripravljena v minuti pridrveti k meni in me objeti.

ponedeljek, 27. junij 2011

Pri noni






Najstarejša je ostala pri noni. Danes sem klicala, da izvem, kako se ima, in ugotovila, da hodi na tečaj jadranja. Uči se delati vozle, jutri gredo z optimistom na morje.

Hahahaha ... Svašta.

Andy Warhol





V Piranu je razstava del Andyja Warhola in drugih predstavnikov Pop arta. Vesela sem, da sem si stvari ogledala, čeprav razstava sama po sebi ni naredila vtisa name. Slabo je postavljena in preskromno podkrepljena z drugim dokumentarnim gradivom.

Piran







Razmišljali smo, da bi skočili na Lent, pa je zmagal Piran.

petek, 24. junij 2011

Prijetno



Zadnje čase je v mestu vse polno zanimivih instalacij, za katere niti slučajno ne vem, kaj pomenijo oziroma čemu služijo. Pa vendar prijajo očesu.

Čas . . .




Čas daljnih krajev, zasanjanih pogledov, odprtih sandalov, razgaljenih kož, visečih uhanov in navdahnjenih debat.

Metelkova





Koliko različnih obrazov ima moje mesto. S kolesom in poletnim vetrcem v laseh sem od šolskih Križank oddrvela čez Prešernov trg do odmaknjene Metelkove. Napačno zavila, se znašla na zapuščenem dvorišču, kjer so se glasno prerekali brezdomci, obrnila kolo in zapeljala mimo Celice na osrednje dvorišče pred Kuhinjo. Tam razstavljajo svoje portrete tečajniki moje sodelavke. Fotografirali so umetnike, ki imajo svoje ateljeje na Metelkovi. Vsi tečajniki so bili začetniki, njihovi končni izdelki pa spominjajo na delo pravih profesionalcev. Tako mi je žal, da mi čas ni dopuščal, da bi se jim bila pridružila. Ampak S je obljubila, da bo septembra še en tečaj. Božansko.

Posnela sem par fotk. Na balkonu nad mano je stal moški srednjih let, najbrž kipar, in žagal kovino. Nasmehnil se je, me pozdravil in nadaljeval z delom. Na drugem koncu Metelkove so glasbeniki iz Francije raztovarjali ojačevalce za večerni koncert. Nisem se ga udeležila. Za koncerte na Metelkovi nimam več pravega interesa.

Iz konfuzne Metelkove, kjer se človek nehote počuti down and out, mimo železniške postaje nazaj do umirjenega spalnega naselja v Šiški. Tu je moj dom, od tod me bo jutri pot spet vodila naokrog.

torek, 21. junij 2011

Miramare blizu Trsta






Sicer morja ne prebavljam prav dobro, ker me spominja na vse tisto, od česar sem želela pobegniti, ampak občasno pa paše za umret.

Kot bi rekel James Joyce: Ah, la bella nostra Trieste.

sobota, 18. junij 2011

Iz vrtičkarskih logov

Pridem na vrt in vidim soseda Nikolo, ki z motiko v roki benti nad plevelom med našima parcelama.

O, Nikola, kako kaj?


Pa, evo, vidiš, čupam travu za mene in za vas.


E, pa neko mora, jel tako?


Haha, tako je. A reci mi, kaj ti bojo one palce tamo.


Za fižol.


Haha, pa vidiš kako velike imam jaz. I ti trebaš take.


Nikola, naš fižol bo rasel gore dole, gore dole.


Haha ...

Imamo ga

Naši vrtičkarski sosedi še vedno zmajujejo z glavami ob pogledu na naš atipičen vrt, zbirajo se na robu parcele in se nasmihajo, občasno na glas povedo, kaj vse delamo narobe - da premalo zalivamo, da preveč zalivamo, da imamo prekratke kole, preveč plevela, da nam je solata podivjala, da oni lahko hodijo po svojem vrtu v copatih, ker je tako lepo oplet, da se pride na vrt vsak dan, ne pa enkrat na teden.

Jaz na zadevo gledam malce drugače ... Naš pridelek je rasel v pomanjkanju in zato se je naučil shajati z malim. Posledično je postal veliko bolj prilagodljiv in obenem odporen na neugodne rastne razmere. Tisto, kar ni pocrkalo, je prosperiralo, in to se pozna pri njegovi mehkobi, barvi in srhljivo dobrem okusu.

Seveda nam je kristalno jasno, da vse, kar povedo sosedi vrtičkarji, drži kot pribito. Pač ni vsak Janez rojen za kmeta. Še dobro, da naša solata ne ve, kako fajn se godi sestricam na sosednjih parcelah, sicer bi že zdavnaj nehala rasti.

Toda, povdarjam, pridelek pa imamo. To sem pravkar prinesla z vrta.

Parket






Od vsega mi je bil najbolj všeč parket.

Trst





Kako jim uspe? Narediti tako dobro kavo, namreč.

petek, 17. junij 2011

četrtek, 16. junij 2011

torek, 14. junij 2011

Od tod in tam



V knjigarni




Mami, pejdi stran, da teto nekaj vprašam.

. . .

A veš, kaj sem jo vprašala? Če imajo knjigo Na kraju zločina.

? ? ?