nedelja, 30. januar 2011

Domoljub

Si kdaj rečete, mater, sem ponosen, da sem Slovenec? Najbrž bolj poredko. Pa ne zato, ker ne bi bili ponosni na svoje korenine (ali del korenin v mojem primeru), temveč zato, ker v Sloveniji nacionalni ponos zelo radi enačimo z nacionalizmom. Ne vem sicer, zakaj, ampak moja izkušnja je taka, da je tisti, ki naglas vpije, da je Slovenec, bodisi Jelinčič ali pa obritoglavec. Če izvzamemo dobro voljo ob spremljanju nogometne ali košarkarske reprezentance, imamo zelo malo pravega, pozitivnega, državotvornega nacionalnega naboja.

In s tem povezano je tudi to, da ne slavimo velikih Slovencev. Ne privoščimo jim rente za njihove uspehe, niti simbolne ne (saj so se sami odločili, da v mladosti ne bodo hodili ven žurat in pecat in so raje trpeli tlako na športnih igriščih, stadionih in v dvoranah); pa tudi ne poznamo jih prav dobro - slavnih Slovencev, namreč. Ste vedeli, recimo, da imamo Slovenci dva Nobelovega nagrajenca? Friderika Pregla (ki ga skoraj vsi viri navajajo kot Avstrijca) in Lučko Kajfež Bogataj (za katero bi si marsikdo želel, da bi jo navajali kot tujo državljanko).

Ok, najbrž ste. Ampak, ali ste se o Preglu kdaj učili v šoli? Ali mislite, da danes učenci in dijaki izvedo kaj o Preglu in Bogatajevi? Dvomim, popravite me, če se motim. Ali veste, da nekateri dijaki na srednji šoli ne vedo, da je samo sedma kitica Zdravljice naša himna, in da nekateri med njimi ne znajo njenih verzov na pamet? Ali veste, da veliko dijakov ne ve, kako si sledijo barve v slovenski zastavi, da o grbu in njegovi simboliki sploh ne govorimo?

Ok, Američani prav tako slabo poznajo svojo himno, medtem ko znajo vse McDonaldove napeve na pamet, pa so zelo domoljubni. Morda smo tudi mi, čeprav zelo potihem in na zelo skromen način.

To animacijo, ki se vrti na velikem ekranu v New Yorku, so ustvarili Slovenci. Uživajte.

sobota, 29. januar 2011

So dnevi, ko ...






So dnevi, ko bi človek šel od doma in hodil, hodil, hodil ... in razmišljal, razmišljal, razmišljal ... dokler ne bi postal truden. Potem bi se obrnil in se vrnil domov. Tako kot je to storil Forest Gump, ko je imel vsega čez glavo.

Slike so s športnega dne na Jezerskem.

sreda, 26. januar 2011

Križanke






Moje delovno mesto. Niti v sanjah si nisem mislila, da bom kdaj službovala v prečudovitih Križankah. Vsak dan znova me očarajo.

Soline, šestič




Evo, še nekaj črnobelih iz solin. Niso švoh, ampak so mi ljubši barvni kontrasti na barvnih fotografijah.

torek, 25. januar 2011

I feel ...


I feel very optimistic today!

Rezervirala sva karte za Pariz in že iščeva najbolj ugoden let za v New York. Ha! Samo enkrat se živi.

Naslednja želja je lomo. Sedaj, ko imam analogno fotografijo v malem prstu, khm ... ja, lahko začnem eksperimentirati. Ker te fotke so res hude. Lomolena je imela veliko pri tem.

Sicer pa pridno študiram knjige o svetlobi in sestavi fotoaparatov in se navdušujem nad fotografijami mojstrov v raznih fotografskih revijah. Kako se človeku čez noč odpre popolnoma nov svet. Noro.

Kdaj ste pa vi nazadnje počeli nekaj prvič v življenju?

ponedeljek, 24. januar 2011

Meni ljuba




Res ni velika in še zdaleč ne tako svetovljanska kot ostale evropske prestolnice, ampak meni je vseeno ljuba moja mala bela Ljubljana.

Na gradu





Nekega poznega popoldneva smo se sprehajali ob Ljubljanici in zagledali čudovit sončni zahod. Z avtom smo oddrveli na grad in še ravno pravi čas ujeli rožnato slovo visoko nad strehami ponorelega sveta.

Soline, petič





Še nekaj solinarskih z barvnega filma. Črnobel se še razvija. Ročno. Uau.

nedelja, 23. januar 2011

Dvoriščna




Še ena iz skritih dvorišč in hodnikov.

Lenoben dan





Ko sem prišla s sela v velemesto, sem naletela na celo morje razlik. Ena je ta, da je na vasi vsak dan enak prejšnjemu, medtem ko je v mestu obstoj precej bolj razgiban. S to razliko, da ljudje na vasi tudi ob koncih tedna dihajo in migajo, medtem ko mesto ob sobotah in nedeljah zamre. Dolgo sem to opažanje pripisovala misli, da so meščani pač bolj gosposko lene sorte in da vsak dela prost dan izkoristijo za lenarjenje. Šele veliko kasneje sem ugotovila, da Ljubljančani masovno zapuščajo mesto in se selijo na športno rekreacijske površine v zaledje; tisti, ki pa ostanejo, so pa tako zelo izčrpani od stresno prenasičenega delovnika, da se niti slučajno ne premaknejo z udobnih naslanjačev.

En tak dan je tudi danes. Mestno jedro je prazno, ulice so polne smeti, dim se lenobno vzpenja iz dimnikov hiš, mraz je.

sobota, 22. januar 2011

Soline, četrtič






Upam, da ste uživali ob gledanju slik prav toliko, kolikor jaz, ko sem jih posnela. Preživite megastičen konec tedna.

Soline, tretjič






Soline, drugič