sreda, 09. november 2011

Ob reki Tejo

Skoraj edino, kar sem želela videti in doživeti v Lizboni, je koncert fada v eni izmed zakotnih lizbonskih krčm. Pa sem nekega deževnega dne hitela skozi podhod metroja in zagledala brezdomca s popačenimi obraznimi potezami, kako je klečal na modrem mozaiku, v rokah držal razcefrano kartonasto škatlo in prosil za svoj dnevni kruh. V nasprotju z njegovo odvratno zunanjostjo, je bil njegov glas nebeško lep. Pel je fado. Pel je najbolj otožno pesem, kar sem jih kdaj slišala. Z obrazom obrnjenim v strop, s priprtimi očmi in srcem na jeziku, je zlival svojo bolečino in upanje v edino, kar mu je ostalo. V pesem. Čas se je ustavil. Brezdomec, vlažen podhod, neizprosno življenje in jaz. Nisem več čutila potrebe po turističnem fadu v eni izmed lokalnih gostiln.

Sivi oblaki, ki so se nenadoma prikradli nad Lizbono in zakrili v dalj segajoč pogled, so se prav tako hitro razkadili in jesensko sonce je vrnilo mestu njegov sijaj. Vzpenjala sem se po ozki ulici v Alfami. Zrak je bil lepljiv. Polkna zastrta, na vrvicah je viselo premočeno perilo, ki ga gospodinje niso uspele umakniti pred nalivom. Ozka ulica, ki je dišala po zasedi iz katere bo skočil ropar ali posiljevalec in mi vzel še poslednje dostojanstvo, se je razširila v prijeten trg. Na trgu so bili zbrani prebivalci sosednjih hiš in opazovali moškega, ki je praznil plesnivo klet. Z rokami uprtimi v bok so komentirali vsak njegov gib in se potegovali za poslednje kose uporabnih predmetov. Dve starejši gospe, ena na oknu, druga pod njim, sta se prepirali o kdovečem. Pročelje sosednje cerkve je bilo kičasto okrašeno s svetlečimi trakovi in tako odlično dopolnjevalo prizor iz filma. V tistem trenutku je mimo pripeljal stari tramvaj, zazvončkljal, skočila sem nanj in prijeten trg je postal delček v mojem mozaiku spominov.

Lizbona ni mesto, Lizbona ni prestolnica. Še manj pa metropola. Ne more biti. Samo pomislite, njen center premore zgolj en sam McDonald's. Nepredstavljivo. Lizbona je vas, kjer se je čas ustavil. Ljudje v Lizboni prisegajo na tradicijo, skromnost in zasebnost. Življenje se odvija v družinskih barih, malih slaščičarnah, domačnih restavracijah, sosedovi mehanični delavnici, vogalnem antikvarjatu in nepretencioznih knjigarnah, kjer ti prodajalci vsakič zavijejo knjigo kot darilo. Pravilno. Knjiga je vedno dar, neprecenljiv dar. In če je denimo Pariz eno tako salonsko mesto, kjer so zanimivosti zavistno spravljene v muzejih ali pa skoncentrirane na osamljenih punktih na različnih koncih mesta, je Lizbona njegovo nasprotje. To je mesto, ki živi navzven, mesto, ki privabi s svojo domačnostjo, mesto, ki živi na ulicah, mesto, ki te na vsakem koraku posrka vase, gomazi od drobne sreče, barvitosti in skominov. Je mesto po katerem se je lepo sprehajati. Še posebej ob reki, kjer se sladka notranjost dežele spoji s slanim konglomeratom kultur, jezikov in prepletenih usod onkraj evropskega kontinenta.

In ta jezik. O portugues. Če naj bi bila raba jezika liturgija Bogu, potem je portugalščina gotovo božji medij. Portugalci ne govorijo, oni pojejo. Njihove besede se zibajo v ritmu. Dejstvo, da Portugalci nikoli niso sami, temveč vedno v dvoje ali troje, se zrcali tudi v njihovi sintaksi. Vsak samostalnik spremlja vokal: a za ženski spol in o za moškega. It takes two to tango. Tako je vsaka Maria a Maria, Luis pa o Luis. In takoj ti je jasno, da Portugalci ne morejo biti sovražno nastrojeni, zateženi ali nadležni, kajti vsak sikast, neprijazen s na koncu besede se prijazno zaokroži v mehki š. Brezoseben o postane topel u, gestapovski r pa goriški, grleni r. Tako se u-ji in š-ji in grleni r-ji začnejo zibati v lahkotem ritmu, se prepletajo in dopolnjujejo, potujejo preko mehke portugalske pokrajine, zašumijo vzdolž lizbonskih gričev, odmevajo v portugalskih napevih in z vetrom odletijo po ustju reke Tejo do Atlantika in čez. Brazilščina je menda še lepša. Še mehkejša, še toplejša.

Domov sem med drugim prinesla znamenite pasteis de Belem. Ravnokar pečene. Skoraj še tople. Tako je lahko tudi mož ponotranjil portugalski esprit. Zavijal je z očmi in se sesedel v naslanjač. Ja, Portugalska je pač posebna.

16 komentarjev:

  1. To, Sandra, to pisanje je za mojo dušo melem in Belem. Vredno je bilo malo počakati. :-)

    OdgovoriIzbriši
  2. Idealno branje ob jutranji kavi :=)

    OdgovoriIzbriši
  3. popoln opis portugalščine...za mene absolutno najlepši jezik, portugalci pa pravijo, da je brazilska portugalščina najlepša :) nisem še slišala, ampak bo že kaj na tem

    OdgovoriIzbriši
  4. Zanimivo, da sta me v nekaj dneh "srečala" dva opisa Lizbone. Tudi za fado nisem slišala prej, zdaj pa ima dvakrat pomembno vlogo v pripovedi...
    Zanimivo, kako se nekatere stvari prikradejo v naša življenja in šele čez čas ugotoviš, zaka je bilo temu tako. Kdo ve, kam bo mene tale Lizbona popeljala :)
    Aja, prvi opis je bil v kjigi Evropa (Avgust Demšar) - fina kriminalka slovenskega avtorja.

    OdgovoriIzbriši
  5. Lizbono si želim videti od 8. leta, ko sem jo prvič zasledila v Piki Nogavički. Mogoče bi bil pa res že čas ...
    Brazilska portugalščina pa ... materin jezik, ki se ga nikoli nisem učila, ker sem se rodila nekje drugje? Prvi na seznamu čakajočih. Pred leti so pri nas vrteli eno ali dve brazilski limonadi. Čisto mi je bilo vseeno, kaj se dogaja in da je brezveze. Meni je bilo krasno. Res, zakaj jih ne vrtijo več?!

    OdgovoriIzbriši
  6. Sandra, tvoj opisi Portugalske in Lisbone me gaanejo...prokiš!!!!
    Portugalsko sem prečesal aenkarat zares in enkrat samo skok in nikoli pozabila in ko te sadja berem sem čisto mehka. Tole s Fadom je pa itak ena zgodba, ki jo moraš občutit, poduhat in pojest. Niso vsi dnevi za Fado, ker bi drugače kar nekam šla...Fado je tako pozitivna melahnonija (jah, morda zveni paradoksalno), da kar boli (vsaj jaz ga tako doživljam)in tvoj opis Lizbone v vsej svoji kraljevski "bedi" povzema moje spomine. Ahhhh, Portugalska je res nekja tako izven in hkrati tako globokega, da je ali pa ni. Skratka, obiščite jo in ne pričakte ničesar, čutila naj vas vodijo.
    O tej deželi si ni moč ustvariti predsodka, kar je skoraj nemogoče v današnji Evropi.

    OdgovoriIzbriši
  7. Matilda: bom jaz poskuaila, a je prav? :-) Na Portugalskem še nisem bila, vendar se mi fado (iz radia, jutjuba itd.) zdi dolgočasen. Tudi nisem prepričana, da sem sposobna resno jemati jezik, ki vse pootroči v šumnike in vokale...

    Sem bila prepričljiva? :-)

    No, v resnici izlet na Portugalsko (v Lizbono) seveda načrtujeva, dragi pravi, da je fajn, jaz pa bi vse skupaj res rada videla. Kljub fadu in jeziku ...

    OdgovoriIzbriši
  8. :)

    Sem vesela, da imam take bralce.

    OdgovoriIzbriši
  9. Jaz pa sem srečna, ker določene mamice iz Šiške moje izjave jemljejo cum grano salis, kot se za kul bejbe spodobi :-)
    (pri čemer ta izjava ni bila soljena)

    OdgovoriIzbriši
  10. OK, se bom delala, da sem imela v mislih tudi tebe.

    OdgovoriIzbriši
  11. Sandra, kako zelo zelo zelo lepo si to napisala!!!
    Kot Majcha sem se tudi jaz takoj spomnila na Avgusta Demšarja. Takoj!
    Kajti, ko sem Evropo brala, sem si močno močno močno zaželelA kdaj obiskati Lisbono...

    OdgovoriIzbriši
  12. Ah, Mosulja, neee, pol boš pa vidla vso umazanijo po tleh, pa razbita okna v centru....nisi ti za take kraje;)

    OdgovoriIzbriši
  13. Matilda: Res je, kako si vedela? :-)

    (v Nancyju sem nenhno bentila nad pasjimi kupčki)

    Ma ne, to ni tak problem ... je pa res, da mi ob omembi portugalske alosti po glavi skače vprašanje "Kaj pa angolska žalost?" in take grdobije.
    Vseeno bi šla: tripam na romantiko povezano z neromantiko, aka resničnostjo oz. zgodovino.

    Sandra: ne pretiravat, it's a free world. :-)- hvalim tudi take, ki me niso veseli :-)

    OdgovoriIzbriši
  14. A je fado podben sevdalinkam?

    OdgovoriIzbriši
  15. Je tudi mene po malo očarala Portugalska. In fado. Vsekakor. Ki še kako paše v teh poznih jesenskih dnevih, ko se vlaga nabira v zraku, kot se kdaj solze v očesu. No, takole pa so se meni zapisale besede o Portugalski. Če koga zanima. http://petrica.blog.siol.net/2010/09/22/portuguese-love-stories/

    OdgovoriIzbriši
  16. smoger, bi rekla, da ja. Isti filingi so, ko poslušaš ti dve vrsti glasbe. In obe vključujeta elemente nacionalnega izročila.

    Petrica, hvala za link k tebi.Zelo lepo napisano.

    OdgovoriIzbriši