petek, 24. junij 2011

Metelkova





Koliko različnih obrazov ima moje mesto. S kolesom in poletnim vetrcem v laseh sem od šolskih Križank oddrvela čez Prešernov trg do odmaknjene Metelkove. Napačno zavila, se znašla na zapuščenem dvorišču, kjer so se glasno prerekali brezdomci, obrnila kolo in zapeljala mimo Celice na osrednje dvorišče pred Kuhinjo. Tam razstavljajo svoje portrete tečajniki moje sodelavke. Fotografirali so umetnike, ki imajo svoje ateljeje na Metelkovi. Vsi tečajniki so bili začetniki, njihovi končni izdelki pa spominjajo na delo pravih profesionalcev. Tako mi je žal, da mi čas ni dopuščal, da bi se jim bila pridružila. Ampak S je obljubila, da bo septembra še en tečaj. Božansko.

Posnela sem par fotk. Na balkonu nad mano je stal moški srednjih let, najbrž kipar, in žagal kovino. Nasmehnil se je, me pozdravil in nadaljeval z delom. Na drugem koncu Metelkove so glasbeniki iz Francije raztovarjali ojačevalce za večerni koncert. Nisem se ga udeležila. Za koncerte na Metelkovi nimam več pravega interesa.

Iz konfuzne Metelkove, kjer se človek nehote počuti down and out, mimo železniške postaje nazaj do umirjenega spalnega naselja v Šiški. Tu je moj dom, od tod me bo jutri pot spet vodila naokrog.

2 komentarja: