sreda, 29. junij 2011

Krhko

''No, grem. Če padem, te pokličem,'' je rekel mož in šel na kolo. In res je padel in res je poklical in jaz sem mislila, da je vse skupaj neslana šala.

Mojega moža sta našla ob poti dva kolesarja, bil je odrgnjen po obrazu in rokah, pri zavesti, a zmeden, svetovala sta mu, naj pokliče koga od domačih, govorila sta z menoj po telefonu in mi povedala, kam naj pridem po njega, ker se njemu ni svitalo, kje se nahaja, in dodala, da že ves čas ponavlja ene in iste besede ter da je gotovo utrpel pretres možganov.

Grozno je videti lastnega moža, ki nima nobenega nadzora nad svojimi gibi, govorom, mislimi. Menda je to normalno po pretresu možganov, pa vendar. CT bp, slikanje vratnih vretenc, nosu in prsnega koša prav tako. Ena noč na travmi na opazovanju. Potem domov. Tema, tišina, počitek. Ko sem klicala na oddelek, da bi govorila z zdravnikom in ga vprašala, kaki so rezultati CT-ja, mi je ta dejal, ''Gospa, nočem biti nesramen, ampak, a vaš mož nima telefona, da bi njega vprašala, kako se počuti?''. Brez komentarja.

Življenje je tako zelo krhka stvar. Hvala, N, ker si me usmerjala skozi kolesje našega zdravstvenega sistema. Hvala, J, ker si razumel mojo stisko, in hvala, L, ker si bila pripravljena v minuti pridrveti k meni in me objeti.

24 komentarjev:

  1. Uf... Pošiljam "positive vibes" da bo čimprej po starem! Super da je vse bp! O našem zdravstvu pa tudi jaz nebi...sploh zdaj ko imam eno fajn izkušnjo iz
    Pariza. Ppošiljam virtualni objemček!

    OdgovoriIzbriši
  2. JA ti sranje!!! Dobr, da te je znal poklicat, oziroma da je mel telefon. Jaz grem na kolo vedno brez telefona.
    Pošiljam virtualni objem in M-ju želim hitro okrevanje!

    OdgovoriIzbriši
  3. :-( Zdravniki so sicer vsepovsod isti bedaki (razen tistih, ki to niso), je pa res kul, da je imel telefon in da ne bo posledic ...

    Življenje pa je dragoceno tudi zaradi te krhkosti ...

    OdgovoriIzbriši
  4. Ježeštana, le naj se hitro zbrihta, no, malo ga pocrtaj še za nas virtualce.

    OdgovoriIzbriši
  5. Hvala, dekleta, paše vas imeti ob strani.

    Je rekla prijateljica, da ob takih dogodkih ugotoviš, da smo bolj software kot hardware. Bo kar držalo.

    OdgovoriIzbriši
  6. (x)


    ... in ja, take reci nam vedno postavijo "pomembno" na svoje mesto.

    drzi se, potrebuje te mocno.

    lp, b

    (x) = en tak mocen objem k rebra mal pogliha.

    OdgovoriIzbriši
  7. Rebra so naglihana. Hvala, blajo. :)

    OdgovoriIzbriši
  8. A tvoj dragi ve, zakaj je padel s kolesom ali niti ne?

    OdgovoriIzbriši
  9. Danes se je prvič zbudu ''normalen'' in je prepričan, da ga je oplazil avto. Spomni se nenadnega pospeška od zadaj. Če to drži, potem je šofer pobegnil in ga pustil ob cesti. Glede na to, da vode, ki jo je imel s sabo, ni spil niti požirka, sklepamo, da se je nesreča zgodila kmalu po tem, ko je šel od doma. Fanta sta ga našla šele po dobri uri, zato sklepamo, da je bil kar dolgo nezavesten ali pa vsaj v šoku in da je šele kasneje prišel k sebi, ne da bi vedel, kje je in kaj sploh počne.

    Povezujemo stvari, čeprav ne bomo nikoli 100%. Mož se ne spomni ničesar, ne kam je šel, ne kdo ga je našel, ne mene, ne urgence, ne slikanja, ničesar. Zavedati se je začel šele nasllednjega dne. Edino danes se je zbudil s prebliskom, da ga je zbil rdeč avto. To je vse. Prou srhljivo.

    OdgovoriIzbriši
  10. :-(

    Btw, mogoče obstajamo takšni z "eteričnimi varuhi" (sori za izraz) ... ki poskrbijo, da nam kljub vsemu na koncu ni preveč hudega ... :-)

    OdgovoriIzbriši
  11. O, Bog, tole pa ni lušno brat. Mislim na vaju!
    LP, scrklanka

    OdgovoriIzbriši
  12. Joj, tole pa ni v redu. Upam da se vse dobro izide.

    OdgovoriIzbriši
  13. O joj, to pa res ni dobro.

    In če je nekdo ušel s kraja nesreče...bo že videl, tudi zanj nekje raste palica.

    Ob takih zgodbah se mi vedno zdi, da se to dogaja le drugim, ampak kaj kmalu ugotovim, da se to lahko zgodi vsakomur, tudi bližnjim in nenazadnje tudi meni.

    Naj se vse srečno izide!

    OdgovoriIzbriši
  14. Hvala, res, hvala. Lahko bi se veliko slabše končalo, pa se na srečo ni. Angeli varuhi ali karkoli že.

    OdgovoriIzbriši
  15. Sem že hotela napisati, da so angeli varuhi v Sloveniji še posebej potrebni (lastne izkušnje ...) in pod stresom (moj je plešast in škili, predvidevam, od vsega hudega), pa sem se spomnila, da to ni res.

    Propaganda, da naj se folk vozi s kolesi in ne z avti (in da je kolo lepa prostočasna dejavnost, kar absolutno drži) je privedla do močnega povečanja števila kolesarjev na cesti tudi pri nas, zato infrastruktura počasi postaja neprimerna (kolesarske poti, označbe ....), najhujši pa so šoferji, ki dejansko v velikem številu ne poznajo pravic kolesarjev - menda iz teh dveh razlogov število nesreč močno narašča.
    Na primer: v krožnem prometu naj bi se kolesar peljal po isti poti kot pešec in ima isto prednost, avto torej mora ustaviti. Ker pa ni nujno, da šoferji to vedo, vedno zmanjšam hitrost in gledam ko jastreb, ali bremzajo, ko se mi približujejo. Če ne, obstanem.
    Velikokrat najbrž prevlada tudi mnenje, da kolesarji nimajo kaj početi na cesti in da motijo ... :-(

    A bo tvoj mož kaj prijavil na policiji?

    OdgovoriIzbriši
  16. Uh! Upam, da bo vse v redu.

    A obstajajo kake sledi na kolesu (npr.barva avta)? Pa na policijo bi blo res fajn it.

    OdgovoriIzbriši
  17. Hvala za lepe besede.

    Alcessa, vse, kar si napisala, drži. Promet ni naravnan na kolesarje, največkrat obvelja zakon močnejšega.

    Zdaj smo ziher, da je bil avto, ker smo prvič po štirih dneh šli pogledat kolo v avto (meni se kolo ni zdelo pomembno, moj mož pa ni bil sposoben prit do garaže). Zadnje kolo je jajčasto, tako da je moža dejansko nekdo butnil odzadaj in se odpeljal.

    S policijo si pa najbrž ne bi nič pomagali. Ali pač?

    OdgovoriIzbriši
  18. Hvala bogu, da je vse ok. Glede na nanaslednji zapis, se že pogumno sprehaja čez in čez Ljubljanico.

    In tvoj zapis je tudi meni dal misliti o krhkosti... minljivosti... So stvari ki pridejo in grejo. In so stvari ki ostanjejo. Ampak nikoli ne veš, kdaj bodo tudi te mogoče odšle... Zato mislim da je treba izkoristiti vsak dani trenutek za pomembne stvari.

    Uživajte in izkoriščajte :)

    OdgovoriIzbriši
  19. Tiste fotke so bile posnete pred padcem. Mož še pridno počiva doma. Je pa veliko bolje, hvala.

    OdgovoriIzbriši
  20. O ti drek nooo :( grozljivka. Kako lahko nekoga zbiješ in potem odpelješ?????
    Upam, da gre na bolje. si pa predstavljam, da mu ne bo luštno it spet na bicikel :(
    Nekateri šoferji res ne vedo, da se včasih bolj splača zabremzat in malo počakat, potem pa na komot prehitet kolesarja :(
    B. gre zelo rad tečt v gozd v hrib, zato smo dali delat tole http://www.roadid.com/Common/Catalog.aspx?C=RoadID . Upam, da ga nikoli ne bo res rabil, ampak bi pa rada vedela, da bodo vedeli, kam ga vrnit, če ga kdo najde v takem stanju, kot je bil tvoj :(
    Šit no, zdaj me bo pa še bolj strah cest :( Pa čeprav tudi kak kolesar tako izziva, da se kar čudiš, kako preživi :(

    OdgovoriIzbriši
  21. Mož pravi, da je najbolj grozno zavedanje, da ga je nekdo pustil ležati ob cesti, kjer bi lahko umrel.

    OdgovoriIzbriši
  22. Niti ne poznam postopka in verjamem, da se vam to zdaj ne zdi pomembno, ampak dajte prijavit.

    Čimprejšnje okrevanje!

    OdgovoriIzbriši
  23. A ben take stvari se pač dan danes zgodijo. Sej bo. Se mu bo zaccello in to je to.

    OdgovoriIzbriši