ponedeljek, 02. maj 2011

Pariz skozi oči nemega opazovalca

Kje je tabla za Eiffelov stolp, pizda?

Medtem ko z možem bentiva nad pomanjkljivo označenimi turističnimi znamenitostmi v centru Pariza, po cesti pridrvijo marice, iz njih skočijo oboroženi policisti, mahajo s pendreki in lovijo ilegalne priseljence, ki v bližini Eiffelovega stolpa prodajajo spominke, očala, torbice. Črne postave v zlizanih čevljih in umazanih trenirkah v naglici pobašejo svoje imetje in oddirjajo neznano kam. Tak prizor se ponovi še na Montmartru, na podzemni, pred Versaillesko palačo in muzejem d'Orsay. Pariz je mesto turistov in priseljencev. Medtem ko tisti z državljanstvom in dovoljenjem za delo služijo vsakodnevni kruh od osmih zjutraj do osmih zvečer, na ulicah Pariza poteka vsakodnevna vojna med policijo in prišleki, bitka za ohranjanje identitete in bitka za preživetje.

Pred odhodom iz Ljubljane sem pričakovala obisk bleščeče evropske prestolnice, mesta luči, kulture, presežkov. Pričakal me je Pariz, ki se utaplja v umazaniji, ciganeriji, kiču, bižuteriji. Pričakalo me je mesto, ki čuti neizbežne posledice preteklega imperializma. Kolonije vračajo udarec, bi lahko rekli. Priseljenci so okupirali poslednji kotiček tega nekoč veličastnega mesta in zahtevajo svoj del pogače, pa če je to oblastem prav ali pa ne.

Dandanes je Pariz konglomerat kultur, jezikov in socialnih statusov. Turistu nudi nekaj svetovno znanih atrakcij, večinoma vrednih ogleda, sicer pa se zdi ena nepretrgana industrijska cona brez esprita. Urbanistično spominja na Trst, določeni predeli mesta pa so po izgledu bližje kaotični afriški železniški postaji kot pa evropski prestolnici.

Ob obisku Pariza sem se bolj kot kdajkoli poprej postavila v položaj nemega in nemočnega opazovalca drame, ki se odvija v vseh večjih mestih širom Evrope. Drame v katero je vključenih veliko akterjev in za razumevanje katere je potrebno imeti pred očmi zapleteno zgodovino evropskih narodov. Odločitev, da v Franciji prepovedo nošnjo burk, je gotovo le vrh ledene gore. Samo predstavljam si lahko, kako je živeti v državi, na čigar obalah se dnevno izkrca na desetine nezakonitih pribežnikov iz nekdanjih kolonij, ki potem krčevito iščejo možnosti zaslužka na ulicah velikih mest. Gotovo ni lahko gledati, kako se s tako številčnim priseljevanjem s svetlobno hitrostjo spreminja identiteta in krvna slika nekega naroda. Gre za velik socialni, moralni in kulturno-ideološki problem, ki se odvija na odrih vseh večjih evropskih mest. Spomnimo se samo izjave kanclerke Merklove, ki je javno priznala, kar na tisoče Nemcev želi povedati že vrsto let, in sicer, da se multikulti politika pač ni najbolje izšla in da se bo treba zadeve lotiti na drugačen način.

Na kak način pa? Če se je integracija za vsako ceno izkazala za neprimerno, kaj sledi? Prisilna deportacija, javni linč? Na ulicah Pariza je vsekakor čutiti močno medkulturno in medrasno napetost. Samo vprašamo se lahko, v kaj se bo sprevrgel ves ta gnev, ki premosorazmerno raste na obeh straneh.

13 komentarjev:

  1. Tisti prodajalci so pa nadležni ko muhe na dreku, madona. Najslabši so tisti v okolici Montmartra, ki te zgrabijo za roko in začnejo na tvojem prstu iz vrvic spletat neko zapestnico. MARŠ! Najbolje prideš skozi, da se postaviš na njihov nivo. Ignoriranje ne pomaga. Če ti želijo splesti zapestnico, jim rečeš: You give me 5 euro and you can do it. Pa bodo šli stran :) Preverjeno.

    Počutla sem se ko v Maroku, ne pa sredi Pariza.

    Aja, pa še vedno in povsod prisoten vonj po scalnici. Fuuj. Z vsemi brezplačnimi wc-ji na voljo.

    OdgovoriIzbriši
  2. :)

    Postcard pictures še pridejo. Čakam jutrišnji dan, da lahko nesem razvit filme.

    OdgovoriIzbriši
  3. No ja, očitno sta imela nekaj smole ali pa previsoka pričakovanja. :-)

    Tisti črni mešetarji pod Eifflom, na Trocaderu in še kje nadlegujejo že vsaj tri desetletja. Morda jih je zdaj nekaj več. Pestro in ne prav domačno je od nekdaj bilo tudi od Pigalla navzgor, na bolšjaku in še marsikje. Kako pester je bil Pariz pred skoraj stoletjem, so pisali mnogi. Name so vtis naredila dela Remarqua in Simenona, kasneje pa tudi Georga Orwella (Na robu in na dnu v Parizu in Londonu je lani izšla tudi v slovenščini - priporočam).

    Meni se je Pariz že na prvo žogo usedel v srce kot lep in zanimiv kraj za pohajkovanje, resda pa tam nikdar ne bi živel. A prav tako ne v Londonu ali New Yorku, ki sta zame v isti ligi.

    OdgovoriIzbriši
  4. Ja, s to razliko, da si pred leti bil down and out, če so ti ustrezale beznice s šansoni in razvpite mestne hiše, danes moraš imeti pa predvsem rad kič in ponarejene blagovne znamke, sicer ti od Pariza ne ostane kaj veliko. Seveda govorim o Parizu na ulicah, ne o Parizu v muzejih. Tisto je povsem druga zgodba.

    OdgovoriIzbriši
  5. uh jst tut ne morem pariza...pa res blizu živim, ampak se ne moremspravit da bi šla kamorkoli blizu
    smrdi!!! in nima veze to z velikostjo mesta...tudi druga mesta so velika ampak ne smrdijo po scalini vsepovsod...pa zdej se še da preživetm poleti je pa čist grozljivo :(
    bruselj je sicer neprimerljivo manjši, ampak par let nazaj je bil isto svinjski, potem so pa uvedli gromozanske kazni za pse...in sedaj ni več problema

    OdgovoriIzbriši
  6. Uf, kaka huda mama! Saj postajaš že skoraj tako sitna kot jaz, pa še tako mlada... ;-)
    Dvomim, da je dandanes na Place Vendome prav veliko ponarejenih znamk. V bazarskem Tatiju (ne vem, ali sploh še obstaja) pa je bila seveda čisto druga zgodba. Res se prileže, če je Pariz pred pohajanjem deležen dobrega naliva ali vsaj pomladnega pranja ulic.
    Poleg tega, da je zob krize bržkone oklal tudi Pariz, se mi dozdeva, da so glavni problem neizpolnjena (varljiva) pričakovanja in/ali leta. Mene je prevzel, ker sem mladec tam našel tisto, o čemer sem bral v knjigah ali videl v filmih, kar ni bilo prav glossy in glitzy kot v kakšnih lifestyle revijah in turuističnih reklamah.
    Tudi Piran je lahko čisto nekaj drugega kot na razglednicah, ko vidiš vandalsko razkopan mandrač, v treh lokalih z gnusom z(a)vrneš tri razvodenele espresse, hodiš po pasjih iztrebkih in njuhaš vsenavzoče mačje markerje. ;-)

    OdgovoriIzbriši
  7. Veš, Bimbo, tudi jaz sem v Parizu razmišljala, da sem najbrž že prestara za ta velemesta, ki so me kot najstnico vedno znova očarala, po novem me pa puščajo hladno. Če samo pomislim, kak se mi je zdel London, ko sem ga prvič doživela pri petnajstih, ali pa London, ki sem ga četrtič doživela pri šestindvajsetih, lahko rečem, da je bila razlika očitna. In potem sem slučajno slišala J. Gustinčiča, ki je razlagal, da je London, ki ga je on vzljubil bil tak, da so gentlemanom v trgovinah dajali stvari na kredo. Danes, ko gre nazaj, pa je vsakič znova presenečen, ko ga v podzemni cigani fehtajo za drobiž. Pa ne gre za ksenofobijo al kaj vem kaj, gre za prepoznavanje nekih novih družbenih vzorcev, ki jih človek ni bil navajen v neki družbi.

    Hočem reči ... Ne, nisem razočarana nad Parizom, ker razočaran si lahko nad nekom, ki ga poznaš, pa te pusti na cedilu. Morda sem samo večni romantik, ki se ne zadovolji tako zlahka. ;)

    OdgovoriIzbriši
  8. Hm, sklepam, da si bila prvič v Parizu. V zadnjih skoraj 20 letih, odkar ga poznam, je skoraj enak - samo vzroki za krizne situacije se menjajo in po ulicah lovijo enkrat ene, enkrat druge. Na njegovih ulicah je bilo vedno vse - blišč in beda, diamanti in kič, brezdelje in garanje ... pa saj tega imaš na pretek v vseh velemestih, ne vem, čemu si tako zaprepadena, da si to našla tudi v Parizu ... sredi njegovega parka lahko v miru ležiš na travi in celo popoldne bereš knjigo, lahko pa naletiš tudi na manijaka, pred katerim boš postavila rekord v teku na kilometer ali dva ... pa ne v teniskah.
    To JE Pariz, hočeš al nočeš. Pa Luxembourg tudi, pa Bruselj tudi, pa ... če si le dovolj časa tam in vidiš tudi tista mesta, kjer naj se turisti ne bi zadrževali preveč.

    OdgovoriIzbriši
  9. Zanimivo in mene Pariz ne mika, ob branju tega pa še toliko manj. Bila sem pretekli teden v Barceloni http://blackbird-bags.blogspot.com/2011/05/images-from-barcelona.html in je ravno tako bilo teh prodajalcev vsega živega, ampak niti najmanj vsiljivi in policija jih ni ganjala kot žval. Tudi smrdelo ni. Skratka čisto, varno in zanimivo mesto, priporočam!

    OdgovoriIzbriši
  10. Meni se zdi da je z velemesti pač tako, da ena so ti, druga pa niso "blizu". Se pa strinjam, da je razlika če si ga ogledaš skozi oko 17 letnika ali pa 30 letnika.
    Meni je npr. London super, ne bi pa otrok vlekla tja, vsaj tako majhnih še ne. Med tem ko se mi zdi Barcelona zelo družinska in bi z veseljem spet vlekla celo familijo tja in tam kar ostala :P.
    Kakorkoli,upam da sta uživala v nestarševanju in čakam fotke:).

    OdgovoriIzbriši
  11. E, točno tako, Tina. :)

    Ja, je blo fajn bit spet malo samski, hehe. Po fotke šibam prav zdaj.

    OdgovoriIzbriši
  12. Sandra, tale članek je pa čisto povsem točno zate: "Pariški sindrom: Japonski turisti lahko v francoski prestolnici doživijo izjemno hud kulturni šok". Piše tudi, da "temu sindromu letno podleže kakšnih 12 turistov, pretežno ženske v svojih 30. letih..." (http://www.dnevnik.si/novice/neverjetno/1042450312)

    Oprosti, tega nikakor nisem mogel zadržat zase. :-)

    OdgovoriIzbriši