sobota, 23. april 2011

Egotrip

Imam priložnost, da se dnevno srečujem z umetnostjo in njenimi ustvarjalci. Umetnost je zame gonilna sila tega sveta in zato ji pripisujem strašansko velik pomen, likovnim umetnikom pa namenjam temu primereno visoko rangiran piedestal na moji sicer zbrkljani lestvici vrednot.

A glej ga zlomka, po elektronski pošti dobim pdf. file s fotografijami del in spremno besedo k razstavi Janeza Novaka. Tam pa med vrsticami piše, da smo navadni smrtniki oziroma laični ljubitelji umetnosti seveda lepo vabljeni k ogledu, ampak pod pogojem, da bomo skrajno benevolentno naravnani. Pa to še ni vse. Nagovor se zaključi skrajno bizarno. Avtor nagovora namreč označi posamezne obiskovalce razstav za idiote.

Pa pojdimo po vrsti, kakor so hiše v Trsti. Popotnica k razstavi se začne zelo prijazno, z nizanjem zgodovinskih dejstev in premetavanjem skovank slovenskega jezika, z namenom da poustvari neko namišljeno intelektualno in čustveno ugodje, da pritegne čim več obiskovalcev in konec koncev tudi zato, da gre dotičnemu umetniku vsa zaslužena slava.

Potem pa se pojavi navidezno povsem neškodljiv odlomek, mimo katerega nisem mogla:

Razstava je vselej priložnost avtorefleksije do lastne senzibilnost, odmerjanja osebnih ideologij in kompetentnosti umetniške komunikacije z javnostmi. Kritična distanca med publiko in avtorjem je dobrodošla in pomemben pokazatelj usposobljenosti avtorja in široke infrastrukture umetnosti (publika, trg umetnin, kritika, kulturna politika, izobraževanje itd.).

Kako lepo, kajneda? Gre za prepletenost umetnika in gledalca, za samorefleksijo z dveh zornih kotov. Umetnik nas posredno vabi k razmišljanju o naši realnosti, iz nas želi izvleči senzibilnost, s tem pa nam daje vedeti, da smo skrajno občutljiva, kompetentna bitja, ki to zmorejo. Povzdiguje nas, dovoli nam biti del sveta umetnosti. Na prvo branje bi se skorajda ujela na limanice. Ob ponovnem branju pa nisem mogla mimo povdarka o kritični distanci med publiko in avtorjem, ki naj bi bila zelo dobrodošla. Se pravi, da moramo biti oboji ravno prav distancirano senzibilni, da hkrati razumemo estetsko vrednost umetniških del, pa vendar spoštujemo raznovrstno interpretacijo le-teh. A kaj ko se avtor teh besed kmalu ujame v paradoks.

Tako atelje postane javni prostor. Naposled so dane nove paralele med umetnostjo in stvarnostjo. Umetnost je življenje in obratno, brez posrednikov in jezikovno nerazumljivih označevalcev ali navlak tradicionalne ikonografije.

Hmmm ... Umetnost je brez jezikovno nerazumljivih označevalcev in navlak tradicionalne ikonografije? Morda je tako razumevanje umetnosti blizu predvsem umetnikom samim. Ampak če je bilo malo prej govora o tem, da sta si umetnik in gledalec približno enakovredna in da med njima poteka nek diskurz, potem mora biti umetnost nujno tudi jezikovno ter ikonografsko zaznamovana - čeprav zgolj simbolično. Na kak način naj sicer jaz kot obiskovalec - povrhu pa še jezikoslovec - ponotranjim videno umetnost? Mar ne smem o njej javno diskutirati, mar je ne smem primerjati z ničemer primerljivim? Jaz čutim potrebo po verbalizaciji videnega, pa naj si bo ta še tako nesmiselna. Ne vidim smisla v tem, da bi v tišini pogledala razstavo, jo potlačila v globine nezavednega in o njej molčala.

Morda pa koga moti izbira besed, s katerimi (ne)kritični ali pa ne dovolj distancirano senzibilni opazovalci opisujemo razstavljeno umetnost. Morda umetnikom ni po godu, da njihova umetnost občasno naleti na nedistanciran odziv. Zakaj sicer potreba po izpostavljanju senzibilnosti in odvečnosti nerazumljivih označevalcev? Mar ni to v domeni vsakega posameznika, da se odzove na videno na svojstven način - molče, glasno, pozitivno, negativno, senzibilno, nesenzibilno? Bi lahko v zgornjem primeru govorili o diktatorski samovšečnosti pisca spremne besede, prav tako umetnika, v odnosu do obiskovalcev razstave?

Ampak najboljši del šele sledi ...

Vendar kljub navidezni likovno-izrazni preprostosti, ki zapelje neukega obiskovalca razstav v izjavi »to bi zmogel tudi jaz ali pa pogosto - otročje«, se avtor spopade s peklenskim in zato stresnim izborom reprezentativnih del.

Neukega obiskovalca razstav?! Ne vem, ali gre tu za slabo izbran nabor besed ali za namerno poniževanje obiskovalcev. Kako že pravijo ljudje, ki povedo vic na tuj račun, potem pa v zadregi ugotovijo, da so užalili nekoga od prisotnih? Prisotni so izvzeti. Neuki obiskovalec niste vi osebno, ampak gospa v krznenem plašču poleg vas. Saj to je vendar jasno, kejne? Zakaj bi se počutili ponižane in degradirane, to nikakor ni bil namen te izjave.

Ali pač? Kako lahko pisec nagovora okarakterizira potencialne obiskovalce razstave z besedo neuki? Od kod si jemlje to pravico? In kaj nam s tem sporoča? VI BITI NEUKI, MI BITI UKI. VI NE RAZUMETI SMISLA UMETNOSTI TER OBSTOJA, NAM BITI VSE JASNO.

Moja prijateljica mi je nekoč rekla, da se ji zdi, da večina umetnikov živi v prepričanju, da so prijeli Boga za jajca. Na tem mestu ji prikimavam. Nekateri - pa verjamem, da ne vsi - so več kot očitno uber Ales. Mi navadni sleherniki pa smo za njih butenglavci. Smo kot plevel na vrtu - same preglavice so z nami. Vse to me napeljuje k misli, da so nekateri umetniki resnično totalni egocentriki.

PS: Ne, ne bo me.

7 komentarjev:

  1. Hmm.. se strinjam.. mene tudi ne bi bilo :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Nič kaj prijazno vabilo, ane?

    Najbrž je bilo mišljeno, da spremne besede ne bo nihče bral, zato se lahko tam notri natrosi kar se hoče.

    OdgovoriIzbriši
  3. No ja, če bi rad, da ga kdo pride gledat, bi bil lahko tudi malo bolj prijazen.
    Meni gredo "polni-samega-sebe-kot-fructalov-sok" na živce, pa čeprav naj bi bili umetniki malo posebni :)

    OdgovoriIzbriši
  4. Ja na žalost jih je veliko prav arogantnih, niso pa vsi taki.

    OdgovoriIzbriši
  5. Po eni strani razumem umetnikovo usmerjenost vase, nekateri lahko le iz tega fokusa črpajo za svoje ustvarjanje.

    Po drugi strani pa je npr. že Dalí govoril o odkriti neskromnosti in neskromni odkritosti. Matissa pa je poimenoval slikarja alg :-)

    Kakorkoli: v tem besedilu je veliko neumnosti.

    OdgovoriIzbriši
  6. Jaz pa mislim, da ma tip zelo slabega PRovca :D. Ne resno; pa kaj za vraga ga je prtisnilo, da je šel to tiskat... zanimiva zgodba za moje oči; bi pa rekla na prvi uč, da se počuti revež nerazumljenega in ima probleme sam s seboj...

    Jaz pa bi šla to gledat in se ne bi videla v njegovem razumevanju obiskovalca.

    OdgovoriIzbriši
  7. Mogoče avtor s porvokacijo želi pritegniti folk, medije...torej, da se o njemu govori. Ker danes je lih to poanta (najbrž ne le v Sloveniji)...biti slišan...ne glede na to kako dober je v resnici umetnik. Je pa res težko določiti kaj je dober umetnik...še posebej v Sloveniji pravemu umetniku brez poznanstev (in tudi finančnih injekcij) trda prede.

    OdgovoriIzbriši