sobota, 26. marec 2011

We pray for Japan

Po uničujočem potresu na Japonskem je voditeljica informativne oddaje na eni od komercialnih tv postaj vprašala Japonko, ki živi v Sloveniji, na kak način lahko Slovenci pomagamo Japonski. Presenetljivo gospa ni omenila nobene humanitarne organizacije, temveč tekmo smučarjev skakalcev v Planici. Čez nekaj dni boste imeli Planico. Lahko bi razdelili japonske zastavice in z njimi mahali v znak podpore. Že to bi nam veliko pomenilo.

Hm, pa da vidimo, če se bo to res zgodilo, sem si mislila. Seveda se ni. Planica je minila v znamenju splošne pijanice kot vsa leta poprej. Morda bomo v mislih z Japonsko na nogometni tekmi Slovenija - Italija v Stožicah. Ah, kje.

Danes zjutraj smo odprli tv, da bi gledali Ži žav. Živ žava nikjer, zato smo spremljali začetek prenosa formule 1 iz Avstralije. Vsi avtomobili so imeli nalepke We pray for Japan.

Tako se temu streže drugod po svetu.

19 komentarjev:

  1. Ej popolnoma se strinjam; mene je Japonska zelo prizadela; lahko bi se to zgodilo pri nas...ampak ko omeniš na kavi; ostanemo tam nekje pri floskulah ali pa hitro zamenjamo temo...ne vem kaj je folku, kot da je zadeva daleč, daleč, nekje na koncu sveta....skratka - ni se nas dotaknilo. V bistvu sploh ne. Tv pa itak laže, to se ve.

    OdgovoriIzbriši
  2. živ žav je v nedeljo...7.00

    OdgovoriIzbriši
  3. @Aleša: Križ kraž, sori.

    Fora je bla v tem, da si na HD programih videl samo formulo, če si pa preklopu na star program, je bil pa Križ kraž.

    @Tashky: Najbrž smo res ljudje navajeni, da nam tv napihne novice krat 10, in ko se zgodi kaj resnično strahovitega, ostanemo hladni, misleč, da najbrž spet ni nič hujšega. Pa še to je ... Zazibali smo se v svet ugodja iz katerega nas ne zbezlja nič/nihče več. Katastrofa na Japonskem je čist preveč krvava, srceparajoča in prežarčena, da bi jo lahko prežvečili iz udobnega naslanjača.

    OdgovoriIzbriši
  4. Gospa iz intervjuja je imela v bistvu na grozljiv način prav. Pri največji nevarnosti, s katero se soočajo, kontejner odej ali hrane pravzaprav ne pomaga kaj dosti.
    Se pa sprašujem, kaj zaboga so Japonci "zagrešili", da se v nekaj desetletjih dvakrat tako intenzivno soočajo z radiacijo?

    OdgovoriIzbriši
  5. We Donate For Japan


    We Buy Songs For Japan

    Pozabila jih pa tudi še nisem ... :-(

    Zadnje čase berem in poslušam prispevke o tem, da je prevelika medijska izpostavljenost njihovi nesreči povzročila prenasičenost in brezbrižnost pri odjemalcih medijskih vsebin. Menda je japonska katastrofa čisto preprosto preveč prisotna, preveč je dodatnega dramatiziranja (poleg resnične drame), da bi ljudje sploh še lahko normalno čustvovali.

    Pojma nimam, ali je to res, sama samo spremljam livetickerje na internetu, pa tisti najbolj dramatičen video (tsunami) sem videla, tako da, prenasičena nisem, bolj se sprašujem, ali bo moj keš japonskemu Rdečemu križu in torej ljudem kaj pomagal ... Unim, ki ne bodo umrli zaradi radioaktivnosti, se ve.

    OdgovoriIzbriši
  6. @majcha: Je pa tudi res, da smo ob jedrski katastrofi kar malo pozabili na tisoče mrtvih zaradi potresa, ki nimajo niti najnujnejšega za preživetje.

    @alcessa: Hvala za linke.

    To je res noro, kako otopeli smo postali ob gledanju mrtvih, pohabljenih, pretresenih. Vsakič znova se ob takih prizorih spomnim posnetka dečka z Bližnjega vzhoda, ki je nepremično strmel v tv kamero snemalca - najbrž jo je videl prvič - medtem ko so v ozadju ameriški migi sestreljevali vse živo.

    Kdaj smo mi nazadnje bili presunjeni do te mere, da smo povsem onemeli?

    Jaz, na primer, sem se zavestno odločila, da posnetkov z Japonske nočem gledati. Tisto, kar sem videla kot novico dneva, je bilo dovol, da sem zaslutila razsežnosti katastrofe v podobah. Od tam dalje pa berem le še tipkan tekst. Ne bi zdržala.

    OdgovoriIzbriši
  7. Ja, točno tako. Če si vsaj enkrat v življenju doživel situacijo, ko se ti zgodi nekaj hudega, kar te sesuje, pa se potem zgodi še naslednja huda stvar in po možnosti še kakšna ... Tisti občutek brezupnosti in izpostavljenosti nevarnim silam ... Tudi če Japonci ne hodijo jokat pred kamero, zagotovo jim je več kot hudo.

    Mene je tokrat otopelost zadela šele ob začetku bombardiranja Libije :-( Najbrž imamo ljudje naravno mejo za negativno čustveno obremenitev, ki preprečuje, da bi šli po gobe, ker je drugim hudo (darilo mame Narave) ... Poleg tega, da je na svetu itak vedno dovolj hudega in lahko trpimo, kadar koli hočemo, sploh zdaj, ko je medijska pokritost tako ... redundantna.

    Nisem pa čisto prepričana, da je podoživljanje trpljenja drugih v obliki lastne prizadetosti edina sprejemljiva reakcija. Osebno imam najraje aktivne odzive: konkretno pomoč raje kot lepe besede. Na ta način je nekako zagotovljeno tudi, da ne pomagam zato, da bi se rešila slabe vesti ali sotrpljenja, temveč zato, ker ima nekdo nek problem pa rabi eno konkretno pomoč, pika. V ospredju torej ni moja oseba in trpljenje, ki mi ga drugi povzročajo s svojim trpljenjem, v ospredju so drugi in možnosti pomoči.

    OdgovoriIzbriši
  8. Se strinjam. Penezi v tem trenutku še kako prav pridejo.

    Hja, Libija ... Vse za demokracijo.

    OdgovoriIzbriši
  9. Tole bo odzvanjalo:

    Empathy is like a universal solvent. Any problem immersed in empathy becomes soluble. It is effective as a way of anticipating and resolving interpersonal problems, whether this is a marital conflict, an international conflict, a problem at work, difficulties in a friendship, political deadlocks, a family dispute, or a problem with the neighbour. Unlike the arms industry that costs trillions of dollars to maintain, or the prison service and legal system that cost millions of dollars to keep oiled, empathy is free. And, unlike religion, empathy cannot, by definition, oppress anyone.

    Hvala, alcessa, in lepo nedeljo tudi vama. :)

    OdgovoriIzbriši
  10. Ja, mene je tudi pretreslo, kako oddaljene se nam dozdevajo velike človeške stiske, če jih mediji ne nažigajo na vse pretege. Sploh če pade vmes kakšnih sto jurjev podkupnine... Kdo se sploh še spomni potresa v Novi Zelandiji?

    Zoran Senkovič v Dnevniku piše o "ceni demokracije" (tokrat v Libiji): http://www.dnevnik.si/debate/kolumne/1042433547

    OdgovoriIzbriši
  11. Bimbo, hvala za link.

    A misliš, da bodo mrtve tudi pretvorili v cifro s predznakom DOLAR?

    OdgovoriIzbriši
  12. Sandra, žal so pokojniki raznim jastrebom le valuta za pitanje medijev. Če jim ne paše, jih kakor ni, sicer pa jih znajo kazati od zore do mraka. Nekdaj so menda v Mladini redno objavljali števec umrlih (pobitih) v Iraku, a dvomim, da to še počno.

    OdgovoriIzbriši
  13. Tega bodycounta se spomnim, ja. :(

    A misliš, da se Slovenci zavedamo, da smo v vojni z Libijo?

    OdgovoriIzbriši
  14. Libijski paradoks?
    http://www.youtube.com/watch?v=avD8PGTVLgk&NR=1

    OdgovoriIzbriši
  15. Sandra, kaj smo v vojni z Libijo? Ni to tako vprašanje, na kakršno je mogoče odgovoriti v slogu "napol prazen / napol poln kozarec"?

    Odgovoru se bom izognil še z dlakocepenjem (značilno, kajne?): Slovenci nismo v vojni z Libijo in Slovenija ni v vojni z Libijci. :-)

    OdgovoriIzbriši
  16. @smoger: Lepo povedano. In s pravšnjo mero južnjaškega humorja.

    @Bimbo: Mislim, da je tu odgovor zelo enoznačen. Če je Pahor ponudil slovenski zračni prostor in verjetno še kak drug suport ''sejalcem demokracije'', potem je Slovenija v vojni z Libijo.

    OdgovoriIzbriši
  17. Načeloma res, a le z Gadafijevo stranjo. Sicer se pa vdam. Vojna je čisto prehuda zadeva, da bi se veljalo z njo zafrkavati. Takšna "domača" s posredovanjem tujcev ali brez pa prinese le silno gorje in uničenje. Drugega nič. Ljudem.
    In nekaj umazanih vojnih dobičkarjev.

    OdgovoriIzbriši