ponedeljek, 29. november 2010

V soju nogometa

Vsak ima svojo precepcijo romantičnega večera. Vinček, sveče, dobra glasba ... in tisto, kar počnemo odrasli.

Ampak, ko je dan za tekmo, je pač dan za tekmo. Dragi možek, stiskanje bo počakalo do jutri. Prisedi.

nedelja, 28. november 2010

Ah ...

 
Celovška ni niti slučajno splužena, da o stranskih cestah sploh ne govorimo. Bazen je do nadaljnega zaprt zaradi okvare. Piz ... Še dobro, da se ženske hitro potolažimo s hrano. In literaturo.

Zimska romanca



Zunaj so minus štiri stopinje. Jebeš tako zimsko romanco. Smrznulo mi govno u guzici. Dva dni zime sta zame dovolj, da začnem na vso moč pogrešati poletje.

Saj poznate tisto iz Mujotovega dnevnika, ne? Tako nekako gre ...




M U J O T O V D N E V N I K
12. AVG.
Uselili smo se u našu novu kuču u Sloveniji. Tako sam uzbudjen. Ovdje je tako ljepo. Planine su prekrasne. Jedva čekam, da jih vidim prekrivene snjegom.

14. OKT.
Slovenija. To je najlepša zemlja na svijetu. Lišče je poprimilo sve one divne nijanse žute i narandjaste boje. Vozio sam kroz prirodu i vidio par jelena - ah tako su graciozni. To su najlepše životinje na svijetu. Ovo mora da je raj. Volim Sloveniju.

01. NOV.
Dan sječanja (Slovenski državni praznik). Lov na jelene če početi uskoro. Ne mogu da zamislim, da netko može ubiti tako divnu životinju. Nadam se, da če uskoro snijeg. Tako je divno.

02. DEC.
Nočas je pao prvi snijeg. Ustao sam i vidio sve prekriveno bijelim pokrivačem. Izgleda kao najljepša razglednica. Izašli smo napolje, očistili stepenište i prilazni put, a onda se grudvali (naravno ja pobjedio). Kad je prošla grtalica (plug po slovenačkom) morali smo ponovo da očistimo kapiju. Koja divna zemlja. Oh kako volim Sloveniju.

12. DEC.
Nočas opet snijeg. Opet je prošla grtalica i zatrpala kapiju. Ovdije je zaista prekrasno.

19. DEC.
Nočas opet snijeg. Nisam mogao izvesti auto da idem na posao. Ovdije je zaista divno, samo sam več malo umoran od lopatanja. Evo opet dolazi jebena grtalica.

22. DEC.
Ovo bijelo govno opet je padalo cijelu noč. Dobio sam žuljeve od lopatanja a i ledja me bole. Ovaj majmun sa grtalicom kao da se krije iza čoška i samo čeka da ja očistim izpred kapije. Šupak.

25. DEC.
Sretan jebeni i usrani božič. Još malo usranog snijega. Ako mi ikad padne u šaku ovaj peder što vozi grtalicu, ubiču ga. Mater im jebem što ne posipaju više soli po cesti da se snijeg prije otopi.

27. DEC.
Nočas opet snijeg. Ne izlazim več tri dana, sem što čistim snijeg, kad god prodje grtalica. Ne mogu nigdje iči, auto se zaglavio u brdo snijega ispred kapije a i hladno je. Kažu da če nočas pasti novih 30 centi tih bijelih govana.

28. DEC.
Prognoza je bila loša. Palo je pola metra. Ako ovako nastavi neče se otopiti do ljeta. Grtalica se zaglavila i taj šupak došao je kod mene, da traži lopatu. Rekao sam mu, da sam več slomio šest lopata čisteči ta govna sa vrata - što jih je on nabio i zamalo, da sam mu je slomio o glavu.

04. JAN.
Naizad izašao iz kuče. Otišao sam do prodavnice, da kupim nešto hrane, i kad sam se vračao kuči udario kolima u jelena. 3000 evra štete na kolima. Te jebene životinje treba pobiti. Svugije jih ima. Što jih lovci ne pobiju više jeseni.

03. MAJ.
Odvezao sam kola do mehaničara. Nevjerojatno koliko su zardjala od jebene soli što je svuda posipaju.

10. MAJ.
Selim u Dalmaciju. Ne mogu zamisliti kako netko normalan može živjeti u toj jebenoj Sloveniji.

sobota, 27. november 2010

Mestni sneg


Jutri pa nekam v rovte, na tapravi sneg. Upam.

Popolno

Danes je en krasen dan. Sneg, sonček, ni pretirano mrzlo, center mesta ščemi od življenja, čajnica je v meni prebudila željo po potovanju v daljne kraje, na Čopovi sem srečala staro prijateljico iz Londona, ki se ravno odpravlja v Indijo, in prijatelj mi je sporočil, da dobim risbo komarčka za v glavo mojega bloga. Popolno.

PS: Alcessa, samo še naslov preverim in pošljem čajčke.

petek, 26. november 2010

Tišina



Prija tišina, ki nastopi, ko zapade sneg.

In prav paše sedeti poleg toplega radiatorja, brati in srebati čaj.

Morala bom spet v čajnico po nove zaloge čaja.

Berejo se The Kite Runner, Trdobojec in The Complete Prose of Woody Allen.

Preživite lep konec tedna.

Sneži


Dijaki so med poukom stekli k oknu in se veselili snega kot kaki vrtčevski otroci. Klical oče in sporočil, da sneži đusto do konfina (prevod: sneži do meje, Primorska je suha).

Evo, zima je tu.

sreda, 24. november 2010

Frida in jaz

 
Takole sediva na terasi visoko nad strehami hiš jaz in Frida Kahlo, srebava kavo ... tolčeva tekile in se poskušava smiselno pogovarjati o ženskah, moških in osamljenosti. Jaz imam monologe, Frida vneto posluša in vdihava morfij. Jaz kolnem, Frida se mi pridruži, zalučava kozarca v steno in se reživa na ves glas. Nato Frida prime čopič in si poslika v mavec obdan prsni koš. Naslika mene, kako se kregam s sosedo Marijo, ki z viklerji v laseh pride prosit, če sva lahko tiše, ker želi v miru gledati Marija Galuniča na SLO1.

In potem je svicez zavil čokolado ... so me odpeljali.

ponedeljek, 22. november 2010

Voda in jaz

Saj bi lahko vedel, da je skočila v vodo plavalka, me je ogovoril starejši gospod, ki si je z mano delil progo za rekreacijsko plavanje. Nisem bila prepričana, da razumem, kaj želi povedati. To se takoj vidi ... drugače se obnašate, drugačen odnos imate do vode ... nekoč sem bral intervju z Mankočem in ta je dejal, da je voda kot ženska, da jo je treba božati. Ko gledam vas, se vse zdi tako preprosto. A ste dolgo plavala?

Uf, ja, dolgo. Več kot deset let. In res drugače dojemam bazene in vodo kot ostali. Gospod je imel prav. Samo nisem vedela, da se to opazi. Voda je moj element. Tam sem doma. Tam znam pravilno dihati, pravilno lebdeti, drseti, valovati, dovoliti vodi, da me nosi. Z vodo sva eno. Uživam v njej. Neizmerno.

In hkrati uživam v gledanju kogarkoli drugega, ki nekaj obvlada. Violinista v Cankarjevem domu, ki vzneseno odigra koncert, smučarja, ki perfektno vijuga po zasneženi progi, fotografa, ki se plazi po tleh in išče ajboljši kot za najboljšo fotografijo, nogometaša Zidanovega kalibra, ki dela čarovnije z žogo, profesorja, ki vstopi v razred in v trenutku osvji poslušalce, mizarja, ki z roko drsi po ravnokar uspešno končanem izdelku.

Lepo je, če v življenju vsaj nekaj res obvladaš. Če ti je bila naklonjena ta možnost ali danost, da se z nekim športom, hobijem ali poklicem uveljaviš v svojem življenju. To ti daje čar, globino, moč, samozavest. Komaj čakam jutrišnji dan, da šibnem spet na bazen. Ob torkih dopoldan ni skoraj nikogar. Samo jaz in voda. Skupaj kot eno.

PS: Jebela, kje so časi, ko smo punce ob bazenu gledale postavne fante v kopalkah, fantje pa nas. Hehe, smo se imeli fajn.

nedelja, 21. november 2010

Sarmice


Danes moram izkoristit to dobro kosilo ... jutri bo spet pica, hehe, se pošali moj mož. Priznam, povsem sem se polenila. Nič več ne kuham vsak dan domačih, zdravih, ekoloških obrokov. Otroci jedo v šoli ali vrtcu, midva z možem pa kakor kateri utegne. Ampak, včeraj je bila paella, danes pa sarmice. Dober priokus bi moral trajati tja do naslednjega konca tedna.

Vilinke in vitezi




Vsako leto se zberemo nedaleč stran iz Ljubljane na enem najlepših rojstnih dnevov vseh časov. Včeraj je bilo še posebej pravljično - vilinsko in viteško. Vse najboljše, Nina in Lan.

sobota, 20. november 2010

Paella in mama Soledad

Quereis caracoles?, naju je vprašala mama Soledad. No, por favor. Joj, zakaj sem rekla, da ne? Danes me pa zanima, kak okus imajo polži v paelli.

Takole nama je mama Soledad pripravila najboljšo špansko paello. Brez polžev.


Zmazali smo jo v eni od majhnih španski vasic v zaledju Valencije, kamor se preseli večina mestnih prebivalcev poleti, da ubeži neznosni vročini in trumam turistov. Z možem sva se na popotovanju po Španiji ustavila v Valenciji, da bi pozdravila starega prijatelja Ovidija, ta pa naju je prijazno povabil k sebi domov. Ostala sva dva dni.

(Ovidi, jaz in moj mož, ko smo bili še mladiči)

Soledad je paello skuhala v letni kuhinji na terasi, obdani z oljkami, kaktusi in oleandri, medtem ko smo se ostali hladili z mrzlim pivom. Soledad je povedala, da je riž domač, iz okoliških riževih polj. A, pense que esto fue trigo. Mislila sem, da sem videla polja pšenice, sem odvrnila. No, no ... se je zasmejala. Mira ... esto es por tu madre ... y esto por la tuya. Iz shrambe je ponosno prinesla dva lončka doma vloženih paradižnikov; eneg zame in enega za moža. Iz vrste podolgovatega paradižnika, ki prav tako raste samo v okolici Valencije. Muchas gracias, Soledad.

Por tu madre, je še enkrat povdarila. Priznam, da sem hotela lonček obdržati zase, ampak mamo Soledad ne moreš preslepiti. Njene oči so kot globoki vodnjaki. Po prihodu domov, sem kozarček vloženih paradižnikov takoj predala mami.

Hči me je vprašala, kaj naj naredi ... Dobila je sanjsko službo v Barceloni. Seveda sem rekla, naj gre in to takoj. Potem sem šla v sobo in jokala, je povedala, ko sva po kosilu ostali sami na terasi. Ko je govorila o sinu Ovidiju, je tudi jokala, a iz drugih razlogov. Ay, me diho que no voy a llorar mas. Obljubila si je, da ne bo nikoli več jokala. Tudi meni so tekle solze po licih.

Pred tednom dni, je mož poklical prijatelja Ovidija, da ga vpraša, kako se drži po prihodu iz zapora. Oglasila se je Soledad. Kako je bila vesela klica. Z Ovidijem je vse ok. Jaz pa danes mislim na Španijo in mamo Soledad. Za kosilo bo paella. Tudi tokrat brez polžev.


sreda, 17. november 2010

Slavoje moj

Tina, tole je prišlo preko tvojega FB. Like it.

In vedno znova me fascinira, kako Slavoj operira z angleškim jezikom, kot da bi govoril materinščino - izgovorjavi navkljub. Ampak to so nesmiselne opazke jezikoslovca.

Aja, alcessa, zopet sem začela razmišljati o tisti izjavi Merklove, ko je Slavoj načel temo brezkofeinskega drugega. Hm ...

torek, 16. november 2010

Vprašanje za deset točk

Ker vem, da ste nadvse razgledano, načitano in sploh velecenjeno občinstvo, vas bom vprašala nekaj zelo zapletenega. Nekaj, kar me mori zadnje dni in tako zelo tare mojega duha, da še spati ne morem.

Pazite zdaj ... vprašanje za deset točk ... ta pogumni lahko vložite đokerja.

Fanfare, bobni ...

Se vam zdi, da bi morala zamenjati tale prekrasen par etno copat za novega? Morda nekaj takega?


Saj sem vas opozorila, da je zapleteno.

nedelja, 14. november 2010

Nekega jutra sem se zgodaj zbudila



Woke early one morning,
the earth lay cool and still,
when suddenly a tiny bird,
perched on my window sill,
it sang a song so lovely,
so carefree and so gay,
that slowly all my troubles,
began to slip away,
it sang of far off places,
of laughter and of fun,
it seemed his very song,
brought out the morning sun,
I pulled back the covers,
and crept slowly out of bed,
and gently shut the window,
and crushed his freaking head,
I'm not a morning person.

(pesem neznanega avtorja)

sobota, 13. november 2010

Dej, se slišimo!


Ste se že kdaj znašli v situaciji, ko ste veliko več dajali kot dobivali? Recimo v prijateljski navezi, ki vam je ljuba, ampak na žalost samo vam. Drugi stranki sicer godi vaša občasna družba, sporočilo, klic, pohvala, zelo redko - če sploh kdaj - pa ji pade na misel, da bi tudi vam pasalo prejeti sporočilo, klic, pohvalo. Norišnico mamo, ni časa. Lepo, da si poklicala in se spomnila na nas. Dej, se slišimo. Pa pa.



Pa še nekaj fotk s sprehoda. Jesen se počasi poslavlja. Kako bi pasalo iti na kozarec vinčka in pečen kostanj. Ali pa na večerni koncert v Jazz club. Danes najbrž ne. Morda drugič?



Preživite lepo nedeljo.

PS: Ne vem, zakaj, ampak daje me španska nostalgija. Uživajte v pesmi.

petek, 12. november 2010

Ko prideš nasmejan domov

Mnogi me vprašajo, kje je bolje delati, na osnovni ali srednji šoli. Na srednji, gotovo. Čemur sledi logično vprašanje, zakaj pa.

Predvsem zato, ker imaš opravka z mladostniki, ki se več kot očitno pospešeno oblikujejo v odrasle, zrele, odgovorne, razmišljujoče in kreativne posameznike. In ta proces je res lepo opazovati od blizu. Če pa uspeš prispevati v ta mozaik tudi sam, potem je občutek še toliko plemenitejši.

Pred kratkim sva se s sodelavcem, sicer arhitektom, ki poučuje tudi na univerzi, pogovarjala o tem, kako motivirati naše dijake, da bi presegli povprečje in iz sebe potegnili kar največ. To je bil eden najbolj poučnih in inspirativnih pogovorov v zadnjem času.

Ker gre za starejšega profesorja z večletnimi izkušnjami, širino in toplino, mu je bilo resnično lepo prisluhniti. Povedal je, da je po njegovih izkušnjah večino dijakov v nižjih letnikih še vedno zelo težko motivirati oziroma pripraviti do tega, da začnejo samostojno razmišljati in delovati. S pravimi prijemi se to seveda da. Ampak motivacija dijakov po opravljenem delu tudi zelo hitro pade na začetni nivo. Nato je primerjal delo profesorja na srednji šoli z delom profesorja na univerzi. Tudi študente je menda na trenutke težko motivirati, ampak enkrat, ko ti to kot predavatelju uspe, jim te motivacije ne vzame nihče več. Drugače rečeno, ko študente pripelješ na določen nivo motivacije in znanja, tam tudi ostanejo.

Seveda sva nadaljevala pogovor o tem, na kak način pristopiti k samemu pouku, da bo ta dijakom bolj zanimiv, in kako čim večkrat vključiti praktično znanje v sam pouk, da bo kasneje prehod med šolo in poklicem lažji. Govorila sva tudi o medpredmetnih povezavah in še marsičem. In se zmenila za sodelovanje, od katerega si veliko obetam.

Seveda so modre besede še dolgo odzvanjale v moji glavi. Pot na plano so našle najprej na razredni uri, kjer sem se z mojimi dijaki pogovarjala o tem, kako pomembno je, da se izkažejo tako na šolskem nivoju kot na svojem lastnem, kreativnem področju. Da je treba vedno stremeti po višjem in boljšem, da se ne smejo zadovoljiti s povprečjem, da kar je dobro za ostale ni nujno dovolj dobro za njih.  Da želim v prihodnje v redovalnici videti boljše ocene, da želim, da se udeležijo razpisov in natečajev, skratka, da so delovni, aktivni in ustvarjalni. Moraliziranje? Ne, kje pa. Dijaki so poslušali z ušesi, očmi in srcem. Se jih bo prijelo? Nekateri so govor vzeli strašno zares, drugi malo manj, ampak slišali so me vsi. Dovolj za izhodišče.

Zelo dobro so se odzvali tudi dijaki v višjih letnikih, kjer naj bi potekalo medpredmetno sodelovanje med angleščino in njihovo stroko. Že sam občutek, da profesorji nismo na šoli zaradi sebe in svojega predmeta, temveč zaradi dijakov in njihove izobrazbe ter želja, je takoj dvignil nivo motivacije in ustvarjalnosti. Medpredmetna povezava je požela celo aplavz. Sedaj jo moramo samo še odgovorno in kvalitetno izpeljati do kraja. Veselim se, pa dijaki tudi.

Vesela sem, da sem se znašla v tako imenitni družbi profesorjev in dijakov in vesela sem, da končno hodim navdihnjena domov in da se vračam v službo polna novih načrtov in idej. Evo ... zato je lepo delati na srednji šoli.

S pogledom na grad

Zjutraj, ko sedem na školjko, imam tak razgled. Severozahodna lega s pogledom na grad.


In potem se vsakič spomnim dveh Nemcev s tečaja španščine v Santiagu, ki sta živela v malem podnajemniškem stanovanju v centru mesta s prosojnim straniščem. Vsakič, ko sta šla lulat ali kakat, so ju videli mimoidoči sosedi. Nekaj časa sta steklene površine zakrivala s časopisnim papirjem, pa se je vedno znova vse odlepilo. Nakar sta se nekega dne domislila rešitve. Izdelala sta si obrazno masko in si jo nataknila vsakič, ko sta šla srat. Tako sosedi vsaj niso vedeli, kateri od njiju sedi na školjki.

En nasmejan dan vam želim.

četrtek, 11. november 2010

Ritno rogovje

Malo suspensa ...


Ja, tule je. Moj mali tattoojček. Čisto svež in čisto moj. Moje ritno rogovje, kot se je izrazila alcessa. Kar ne morem se ga nagledati, hehe.

Kuga se pa gre? Pa še mati je in tri ima ... Sramota. A kar takale bo okrog hodila?

Ti, sam tole je pa seksi, veš. Jaz bi te kar malo ...


Mami, a to boš mela gor do smrti?

Jao, jao, da me vidi baka.

torek, 09. november 2010

Počasen deževen dan



Sama v progi. Voda gladko teče ob bokih. Celulit valovi. Dihanje je enakomerno. Preplavam 1000 m. Dovolj bo za danes.

Na tak počasen deževen dan nam ženskam pade cuker. Nekaj milke še imam nekje. Dejmo skuhat še eno kavo. Tokrat iz kofetjere. Bo hitreje.

Motiv za tattoo je izbran. Naj ostane skrivnost. Lahko pa delim tole prečudovito, sončno pesem. Naj odžene oblake vsaj za minuto ali dve.

Kosilo v Sušimami je zadovoljilo brbončice tudi tokrat. Svaka čast kuharjem.

Tattoo

Pri nas doma smo šli med tribaliste, divjake.

Mož si je naredil tattoo. Meni so tattooji skrajno seksi. Ne vsi, seveda, ampak tale definitivno je.


Sedaj je na vrsti še mami Sandra. Nastal bo v predelu križa, ker me tam najbolj ščipa. Leta, kaj čmo. Prav zanimivo bo videti, kaka bom zgledala na stara leta s tattoojem na sebi. Hot sexy granny.

nedelja, 07. november 2010

Dvesto metrov od obvoznice? Krasno.


Pred leti na dopustu nam je lastnica počitniške hišice povedala, da je k njim prihajala skrivnostna gospa, katero sploh ni zanimalo, koliko metrov je od hiške do morja, ampak samo to, kako hitro prideš od tam na avtocesto. Kasneje, ko ni prihajala več, so izvedeli, da je bila to žena nekega razvpitega hrvaškega mafijaša. Takrat je postalo jasno, zakaj je ni zanimala oddaljenost od morja in zakaj je želela biti čmbliže avtocesti ... V primeru frke, je bilo treba pobegiti, seveda.

In ko danes berem nepremičninske oglase, se ti glasijo povečini takole: zelena oaza sredi mesta, v bližini nakupovalnega centra, 200 m od avtocestnega obroča.

Ok, bližina nakupovalnega središča nikakor ne more biti zelena oaza sredi mesta, razen če ni mišljeno, da je zelena fasada samega objekta. In kaj še naj bi v očeh potencialnih kupcev pomenila bližina nakupovalnega centra in AC obroča? To, da bodo vsako popoldan lahko brezmejno zapravljali in da bodo lahko hitreje pobegnili, ko bo doma frka?

Morda samo jaz na te reči gledam malo drugače, ker sem se v Ljubljano preselila z vasi. Kaj meni pomeni življenje v mestu? Zame je mesto center urbane kulture, stičišče narodnosti, jezikov, kultur, arhitekturnih slogov; mesto mi daje neizmerne možnosti za kulturno udejstvovanje, rekreacijo in druženje in nenazadnje tudi večje možnosti zaposlitve. Zavestno sem se odločila, da ostanem v mestu, ker mi godijo njegove prednosti.


Ne razumem pa, zakaj bi si nekdo želel živeti v mestu in hkrati biti v neposredni bližini trgovskega centra oziroma obvoznice. Vsi vemo, da so cone okrog trgovskih centrov najbolj dolgočasne cone v mestu. Industrijske cone v večini primerov. Zelenja tam ni, razen morda zelenega napisa Interspar. Obvoznica pa pomeni hrup in smrad. Kdo bi si želel živeti zraven AC obroča, kjer bi dan in noč poslušal, kako speljujejo šleperji in puhajo ogromne oblake dima? Jaz že ne.

Ampak očitno je živeti blizu trgovskega centra največ, kar se ti lahko zgodi v življenu te dni. Dreams come true. Če ti uspe dobiti stanovanje poleg trgovskega centra, si na konju. Preprosto veš, da boš imel kaj početi tudi takrat, ko se boš ves zdolgočasen vrnil iz službe. Še domov ti ne bo treba. Trgovski center bo poskrbel zate. Šel boš v Sparovo menzo na kosilo, spil kavico v sosednjem lokalu, se kot težki frajer sprehodil po polnih hodnikih mimo dobro obloženih trgovin, v prsih začutil občutek ugodja in blaginje, četudi v tvoji denarnici že dolgo zeva praznina, in se pomirjen vrnil v svoje stanovanje, 200 m oddaljeno od AC obroča, kjer te bo oglušujoč hrup zazibal v miren spanec, dokler te ne bodo zjutraj zbudili šleperji in vaja se bo lahko ponovila.

Resnično ... A je tako težko razumeti, zakaj nekateri radi živimo v mestu? Zakaj ne merimo svoje življenske uspešnosti glede na bližino trgovskega centra in AC obroča? Zakaj se nam zdi fajn, da imamo v neposredni bližini mestno tržnico, knjižnico, Križanke in Cankarjev dom, Petkovškovo nabrežje, čajnico, kino v centru mesta, Metelkovo, Jazz klub, razstavo sredi Tivolija? Je težko razumeti, da nam oddaljenost od trgovskega centra in AC obroča ni glavna tema pogovora in da se ne hvalimo s tem, kako blizu obrobja živimo, temveč cenimo, kako blizu centra smo?


In potem na sprehodu po mestnem parku srečamo znance, ki so se pred kratkim odselili na podeželje, ven iz Ljubljane. Samo pol ure imamo do Ljubljane, se pohvalijo. Kakor da je to nekaj najbolj imenitnega, kar se jim je v zadnjem času pripetilo. Dodajo tudi, da se še vedno vsakodnevno vozijo v Ljubljano v službo, vrtec in šolo, na popoldanske dejavnosti in kar je še podobnega. Hm ... oprostite, ne razumem, odselili ste se iz Ljubljane ... zakaj že? Aja, seveda, samo pol ure imate do Ljubljane, saj to je vendar krasno. Ampak to je že druga zgodba.

sobota, 06. november 2010

Na Martinovo!


V mali kraški vasici med Dutovljami in Repentaborom, ki sliši na ime Kreplje, točijo najboljše Vitovsko. Definitivno. Aja, je že Martinovo? Kako čas beži.


Martinova gos? Hm ... Kje neki ljudje kupijo gos za Martinovo?


Zunaj piha jugozahodnik in mrši lase. Lepo je. Upam, da bo jesen še malo vztrajala. Joj, kostanja sploh še nisem jedla letos.


Na zdravje! Preživite ga lepo.

PS: Flora, vse najboljše.

petek, 05. november 2010

Od doma po jesen

 Skoraj bi spregledala jesen. Pa me je pobožala po obrazu, ko sem drvela na govorilne ure. Učilnica U2. Upam, da bodo starši milostni in da bomo lepo pokramljali. Pri srbski pravoslavni cerkvi se nebo nad menoj odpre. Tam raste javor, ki diši po voščenkah, nad njim rožnata pajčevina večera zareže brazde v večerno modrino. Nasmehnem se, pomirim. Upam, da bodo govorilne šle ok.


Pečem palačinke. Tipkam. Kuhinja diši. Imamo še nutelle? Dopoldan so po hitri pošti prispele nove zelene hlače s Švedske. Res so hude.


Pozno popoldanski sprehod skozi park je navdihnil oko in prebudil otopele čute. I feel Ljubljana. Palačinke so pečene. Odpremo novo nutello. V ozadju se vrtijo Tabuji. Poiščem vžigalnik. Uvod v poželenje.