torek, 31. avgust 2010

Roza


Roza ...

Vsem vam tam zunaj želim en lep in sproščen 1. september.

ponedeljek, 30. avgust 2010

Gobova juha s krompirjem


Veliko razmišljala in ugotovila, da je trenutno patetično stanje duha posledica emocionalno (pre)nabitega poletja, ki se žal bliža koncu. Zato tudi blogerska kriza. Človek pač potrebuje oddih od norih, razuzdanih, vročih, zagorelih poletnih dni, da se postopoma spusti na realna tla. Ker je bilo letošnje poletje nadnaravno pestro in zanimivo, je razkorak med prej in zdaj še toliko večji.

Ampak, stari elan se vrača in z njim ljubezen do kuhanja, branja in barv. Včeraj mi je denimo uspela odlična gobova juha s krompirjem, narejena po tem receptu.


Upam, da ste vi svoje popočitniško malodušje že pregnali in da nasmejani zrete v jesen, ki je pred nami.

nedelja, 29. avgust 2010

A je to

Nekega dne gospod Y ugotovi, da na ženinem avtu manjkata sprednji odbijač in registrska tablica. Prepričan je, da gre za krajo, zato poda prijavo na policijo. Naslednjega dne ga pokliče prijazni stric policaj in mu sporoči, da so našli pogrešani odbijač s tablico na parkirišču pred stavbo, kjer službuje njegova žena. Gospod Y in njegova žena ugotovita, da odbijača ni nihče ukradel, temveč ga je tam pozabila žena, ko je nespretno zapeljala čez robnik in pri vzvratni vožnji odtrgala sprednji odbijač.

Gospod Y in njegova žena imata hči in sina. Hčeri je ime Sandra.

Khm ...

Še zadnji sladoled

Strašno smo si zaželeli sprehoda skozi center Ljubljane. In (verjetno) zadnjega letošnjega sladoleda pred začetkom šolskega leta ... pa pečeno koruzo na tromostovju. Tristo kosmatih gosenic, kako je lep center mesta.

 

Palačinkova torta


Iz ameriških palačink sva z Manco sestavili palačinkovo torto. Navdih sva črpali iz nama zelo ljube otroške slikanice. Napolnili sva jo s sladko smetano, pisanimi mrvicami in malinami.


Dobra torta glede na to, da si jo je Peterson izmislil za svojega mačka Findusa.

sobota, 28. avgust 2010

Za vogalom

Jesen je za vogalom.

petek, 27. avgust 2010

Škoda na letošnjem pridelku


Škoda na letošnjem pridelku je velika. Klimatske spremembe in suša so naredile svoje. Posledice bom najverjetneje čutila še naslednje leto. Pisala bom pismo na Ministrstvo za kmetijstvo, morda mi namenijo kak evro za škodo, ki je nastala na mojem balkonu.


To je namreč ves moj letošnji pridelek.

sreda, 25. avgust 2010

Hmmm ...

Priprava učencev 9. razredov na popravni izpit iz angleščine, 2. dan.

'Šica, anede znamo za dve?

To boste morali še dokazat.

Dejte no, 'šica, za dve ... Vam plačam kavo.

Hehehe ... Posluši ti mene, če se boš doma učil, boš znal, sicer ne bo nič.

Pizda, če ne nardim, vam bom vsem avte razsu.

(Hmmm, odnjeo vrag šalu.)

torek, 24. avgust 2010

Iz šolskih klopi

Priprava učencev 9. razreda na popravni izpit iz angleščine.

Nalov: PRESENT SIMPLE

Kako rečemo temu času po slovensko?

Em ... preteklik, ne ... prihodnjik, ne ... sedanjik, sedanjik.

Ja, res je, to je sedanjik. In sicer navadni sedanjik. Kaj želimo povedati s tem sedanjikom?

... ... ...

Najpogosteje ga uporabljamo takrat, ko govorimo o stvareh, ki se ponavljajo, in kadar govorimo o splošnih resnicah. Na primer ... I go to school every day. Ali pa ... The earth goes around the sun.

In kako tvorimo Present Simple?

... ... ...

Kot nam že njegovo ime pove, je ta čas ''čisto simpl''. Ničesar mu ne dodajamo, razen takrat, ko se en mali S prilepi na glagol v primeru HE/SHE/IT. Ja?

Ma ja, 'šica, sej to vemo.

Ok, potem pa rešimo primer. I _________ (work) in a big company.

Worked, ne ... working ...

Ne, čakajte malo, rekli smo, da pri Present Simple ničesar ne dodajamo, razen če imamo v povedi HE/SHE/IT. Torej ... I wo...

Does, ne ... did, ne ... has ...

Povejte po pravici ... a ste se sploh kaj učili med počitnicami?

Ja, seveda, 'šica, vsak dan. (hihihihi)

ponedeljek, 23. avgust 2010

V luno


Človek bi kar zatulil v luno, tako zelo lepa je nocoj.

Motnje na omrežju


Mislim, da sem dočakala svojo prvo blogersko krizo. Nič ni dovolj dobro za na blog. V glavi imam norišnico, poplavo misli in idej, ampak ven ne pride nič pametnega.


Klical oče in vprašal, če je vse v redu z nami, ker nič več ne pišem.


Uredništvo Mami Sandre svojim rednim bralcem sporoča, da je prišlo do motenj na omrežju, zato se opravičujemo zaradi morebitnih nevšečnosti ter prosimo za razumevanje. Težave bomo poskušali odpraviti v najkrajšem možnem času.


P. S. V Botaničnem vrtu gradijo nov rastlinjak. Komaj čakam, da ga odprejo.

sobota, 21. avgust 2010

Knjiga in marmelada

Prebrala slabo knjigo. Nisem zadovoljna. Hočem nekaj vrhunskega.


Slivova marmelada je pa dobro uspela. Današnji navdih.

petek, 20. avgust 2010

Buči


Čutite, da v določenem delu leta pride trenutek, ko se ozrete nazaj in naredite inventuro svojih dosežkov, obnašanja, poznanstev, potovanj in kar je še podobega? Morda v času okrog božiča? No, jaz to počnem, ko se poletje preveša v jesen. Takrat čutim potrebo, da se zabubim v hiško kot polž in premišljujem. Melanholik, kaj čem.


Buči na našem balkonu. Jesen je pred vrati. Vonjam jo v zraku. Predvsem zvečer, ko moram za na kolo obleči jopo. Še malo pa si bom spet nadela nogavice. Čas za branje je dozorel.

sreda, 18. avgust 2010

Od tečaja do kavice

Čakam, čakam ... Morda pa vendarle kdo pride. Otroci tujcev imajo na razpolago brezplačen tečaj slovenščine v naši šoli, ampak prijavil se ni nihče. Kje je tu logika, ne vem.

Namesto Živijo, moje ime je Sandra. Kako je pa tebi ime? sem šla na kavico. Kave nisem pila zunaj že sto let. V roke sem po dolgem času dobila Buklo. Vojnović ima novo knjigo. Skupek kolumn, če sem prav razumela. Med drugim razglablja tudi o tem, zakaj današnja generacija ne razmišlja o novi študentski revoluciji, temveč le o tem, kako naročiti ikeino pohištvo v pravi barvi.

Joj, kdaj bom imela spet čas za branje.

torek, 17. avgust 2010

Slivovi cmoki

Ste že kdaj videli svetle slive? Jaz prvič.

Iz temnih sliv pa najraje naredim slivove cmoke. Mislim, ni ga boljšega ... ok, razen morda vampov pa žgancev pa bifteka pa ... Eni radi jemo, kaj.

Ko naredim za kosilo slivove cmoke, vsi v družini (razen mene) pojedo samo testo, slive pustijo. Tisti marelični gredo veliko bolje v promet.


Testo naredite po istem kopitu, kot bi delali njoke (moja različica je tu, izpustiti je treba le čemaževe liste in zdrob ter uporabiti več moke). Testo razvaljate, narežete na kvadratke, velike približno 7X7 cm, nanje položite razkoščičene slive, jim dodate čajno žličko sladkorja in oblikujete cmoke. Skuhate jih v slanem kropu (ko priplavajo na površje, naj za vsak slučaj še malo povrejo). Posujete jih z mešanico masla, drobtin, sladkorja in cimeta.

ponedeljek, 16. avgust 2010

Pokriti mostovi


Ste se že kdaj peljali po Poljanski dolini, tam od Škofje Loke proti Cerknemu? Morda ste kdaj v osnovni ali srednji šoli prisilno obiskali Tavčarjevo domačijo v vasi Visoko pri Poljanah. Kakorkoli že, to ni zapis o Tavčarju, temveč o mostovih - pokritih mostovih v Poljanski dolini.


Ko se peljete po glavni cesti proti severni Primorski, lahko na levi strani enega za drugim opazite štiri pokrite mostove. Zelo lepi so. Takoj padejo v oko. Seveda sem se čohala po glavi, zakaj bi nekdo naredil pokrit most? Edina pametna razlaga se mi je zdela ta, da so njegovi graditelji želeli obvarovati les, iz katerega je most nastal, ter so ga zato pokrili.


Na slikah je eden od štirih mostov, ki so vidni s ceste. Kdo ve, morda se kje malo dlje stran skriva še kak.


PS: Ste tudi vi takoj pomislili na film Najini mostovi. Hehe, moj mož me je prepričeval, naj se postavim k mostu, ker bo on moj Clint Eastwood in me bo slikal, ko zasanjano slonim na ograji. You wish.

Gobe



Ta konec tedna sem bila obsedena z nabiranjem gob. Seveda nisem našla nobene, sem pa uživala, ko so ljudje hodili po gozdu s polnimi vrečami jurčkov. Sorodnica mojega tasta jih menda vsak dan nabere par kil. Takole škatlo je prinesla v dar. Nekaj lepotcev sem seveda dobila tudi jaz. Njamsi.


Kljub strašni želji, nisem našla niti ene užitne gobe, zato sem se morala zadovoljiti s fotografiranjem gob, ki so jih našli drugi, in z ostalim nepomembnim zelenjem.



nedelja, 15. avgust 2010

Nedeljske

Nekaj hitrih nedeljskih.




Vampi posebej zame. Hvala, Zorka.

Prerok

Deževni dnevi dišijo po dobrem filmu. Lanski zmagovalec cannskega Grand Prixa je bila moja izbira. London Times ga je postavil ob bok velikemu Botru.



Preprosto morate ga videti.

sobota, 14. avgust 2010

Bučkin karpačo


Če pišete blog, spoznate krasne ljudi. In ti ljudje vam včasih celo kaj podarijo. Kar tako. Ker je filing pravi. Tako sem naprimer včeraj spoznala blogerko majcho, ki je po prihodu z dopusta na svojem vrtu našla orjaške bučke. Tako velike, da bo ena dovolj za deset obrokov. Kaj dela ljubljanski dež. Velikodušno mi je odstopila dve orjakinji (majcha, še enkrat hvala) in nastal je bučkin karpačo. Evo, Tina, vidiš, končno sem ga scoprala. Odlična jed.


Originalni recept si oglejte tu.

petek, 13. avgust 2010

Hišna pomočnika

Bratec, dejva mamici nagajat pomagat.


četrtek, 12. avgust 2010

Kornati

Otroke sva peljala na morje. Za otroke počitnice niso zares počitnice, če ne gredo NA MORJE. In smo šli. Na Kornate. Ker so blizu moje babice in ker je menda tam lepo za umret.

Vrnili smo se z mešanimi občutki. Kornati so resnično lepi gledani z viška,


lepi, ko te zjutraj zbudijo osli, ki se prosto pasejo po otoku,


lepi, ko s prostim očesom vidiš tudi do pet metrov globoko in ko z masko opazuješ korale in ostalo morsko živje,


lepi so, ko se kopaš v kristalno čisti vodi.


Ampak Kornati niso kraj, kjer ne srečaš žive duše in se greš robinsonski turizem, kot radi povdarijo turistični ponudniki. Prav nasprotno, Kornati so obljudeni, natrpani.


Navtični turizem laufa na polno. Sleherni zalivček je nabito poln jaht, gliserjev, katamaranov in manjših čolnov. V vsakem zalivu je obvezno tudi gostilna, kjer turisti žurajo tja do zgodnjih jutranjih ur in se niti približno ne zmenijo, da v sosednji hiši spi petčlanska družina, ki je prišla na Kornate, da bi pobegnila od masovnega turizma. Zatišje vlada edino takrat, ko se petični gosti lišpajo na svojih jahtah, ker želijo biti čim lepši za večerjo v sosednji restavraciji. Takrat se sliši peti škržat in zaliv zgleda spokojno ...


Pa tudi umazano je zelo. Če že ravno nisi član posadke na kaki luksuzni jadrnici in se od otoka do otoka prevažaš z malim motornim čolnom, tako kot smo se mi, si obsojen gledati kupe odpadkov na vsaki plaži na vsakem otoku. Ljudje smo res ena nemarna bitja.

Če potegnemo črto, so otroci uživali, kar je bil v končni fazi tudi namen celotne odprave. Mož se je naučil voziti motorni čoln, na kar je še posebej ponosen, in ... videli smo Kornate.

PS: Preden smo šli od doma (iz Ljubljane), mi je neka gospa dejala, Ah, Kornati niso več tisto, kar so bili. Jaz sicer ne vem, kaki so bili pred tridesetimi leti, ampak mislim, da razumem, kaj je hotela povedati.

sreda, 11. avgust 2010

Kot v Afriki


Hiša, kjer se je rodil moj oče kot zadnji od petih otrok. Danes je zapuščena. Z bratrancem sanjamo, da jo bomo nekoč spremenili v vikend ... khm, še ovce se nam smejijo.


Kamen, še več kamna in spet kamen. Kamorkoli pogledaš. Ta kamnit zid v eni od naših ograd sva pomagala popravljati midva z bratom, ko sva bila klinca.


Nekoč pred davnimi časi, ko je v vasi mrgolelo od življenja, so v tej kočuri za bakino hišo domovale ovce. Petdeset komadov. Najlepše je bilo takrat, ko so imele jagenjčke in smo jih lahko pestvali. In kak lep vonj ima ovca ...


Ko na ulici srečaš domorodca, sledi obvezno ljubljenje, ogledovanje naraščaja, poročilo o preteklem letu, stokanje o zdravju in težkem življenju in še kak vaški trač za povrhu.


Otroci obožujejo drobne zaklade, ki rastejo ob poti. To so kupine. Sladke za umret.


Pri sosedovih imajo zelo lepa stranska vrata, skozi katera gonijo živino na pašo.


Pri baki je pa itak najlepše kot bunara (pri vodnjaku), kjer se pije najboljša voda na svetu, pere perilo,  posipa sol za ovce in tudi okopa.


Kadar moram nekomu na hitro opisati, kaki so kraji, kjer živi moja baka, jim rečem, da je gotovo zelo podobno naravi, ljudem in življenju v stepski Afriki. Čeprav tam še nikoli nisem bila.