sobota, 31. julij 2010

Stanovanja na ogled

Brskanje po spletnih straneh ponudnikov hiš in stanovanj v Ljubljani in okolici je nadvse zabavna reč. Ljudje slikajo in objavljajo vse živo. Včasih se človek vpraša, če je sploh možno, da ljudje v takem živijo.

Ko sem te dni odpirala slike stanovanj, sem se spomnila na angleški par, ki je nekoč nekemu novinarju tarnal zaradi obupnih slik slovenskih stanovanj. Angležema se je zdelo odvratno to, da lastniki slikajo na primer kuhinjo, v kateri je vse nastlano, v koritu kup umazane posode, na mizi ostanki kosila in podobno. V Angliji naj bi ljudje, ki imajo namen prodati stanovanje, le-tega najprej malce renovirali, da bi bilo bolj privlačno za bodoče kupce, ga zloščili do onemoglosti in potem ga obdržali v takem stanju, dokler ga ne prodajo.

Ok, Angleži so malo zategnjeni, boste rekli. Tudi jaz sem sem se samo nasmehnila. Ampak počasi dojemam, kaj sta Angleža hotela povedati in nad čim sta se zgražala.

Evo, poglejte tole sliko dnevne sobe:


Ne samo, da si človek niti pod razno ne predstavlja, kako velika je ta dnevna soba, kje ima okna, kaka so njena tla ipd. Še založena je do konca, da se ti stanovanje zagravža še preden prešteješ do tri.

Tale je ena mojih najljubših.


Tisti, ki je to slikal, ni mogel niti počakati, da sine poje kosilo in premakne rit na fotelj pred televizijo. To naj bi bil jedilni prostor, da ne bo pomote. Ni čudno, da se hiša prodaja že dve leti.


Lastniki objavljajo tudi slike kopalnic s kupi umazanega perila na tleh, z zašarjenimi balkoni ali zaraslimi vrtovi. Ma ... ni da ni.

Lubi moji lastniki nepremičnin, a vam res ne kapne, da take slike stanovanj oziroma notranjosti hiš kupce odbijajo ter nikakor ne pospešujejo prodaje. Izogibajte se slikam, če že živite v svinjaku in napišite samo vredno ogleda.

Pica

Moja hči je nekoč dejala, joj, mami spet slika kosilo ... Khm, kako že pravijo? Vsako tele ma svoje vesele.

No, tokrat ni bilo kosilo, temveč večerja.

Pica za atija pujsa:

(pred peko)

 (po peki)

In pica za mami pujso ter male prašičke:

(pred peko)

 (po peki)

Lep konec tedna vam želim.

četrtek, 29. julij 2010

Z možem sva spet v stanovanjih. Od jutra do večera premlevava in tehtava, ali bi se raje odselila na obrobje, ali pa bi vendarle ostala v centru mesta. Enkrat prevlada vrt, svež zrak in umirjeno življenje, drugič dostopnost, mobilnost in mestni živ žav. Težka bo.

In potem vendarle zmaga opcija z vrtom, pa se zgodi, da gremo na obisk k prijateljem v center mesta v prekrasno staromeščansko stanovanje ... in smo spet na začetku.




Tudi vas privlačijo stara mestna jedra kot magnet? Ker meni pač ni pomoči.

sreda, 28. julij 2010

Na nebotičnik sva odšli

Kristina mi je podarila krasno knjigico z navodili za samostojno krojenje kril. Še enkrat hvala, Kristina. In ker sem s knjigico v roki imela nasmešek do ušes, sva z Manco odrajžali v center na sladoled. Na nebotičnik, ki so ga nedavno ponovno odprli.


Že stopnice so mi vzele sapo,


kaj šele razgled z vrha.



Ampak ne se bat, v osemnajsto nadstropje greste lahko tudi z dvigalom.

V glavnem, vse je strašno nobel in šik, okusno urejeno, čisto, svetlo. Nekateri obiskovalci gredo na vrh samo zaradi razgleda, drugi se ustavijo tudi na kepici sladoleda in kavici. Midve z Manco sva si strastno želeli sladoleda in soka, ker sva bili puščavniško žejni, ampak nama tokrat ni uspelo priti na vrsto.


Nebotičnik niti ni bil povsem poln in natakarjev imajo dovolj (kar šest), ampak ker je zadeva šele dobro zalaufala, so natakarji najbrž slabo utečeni. Po dvajsetih minutah napornega čakanja in spraševanja, a lahko naročiva ... ja, takoj ... sva obupali in odšli. Sladoled na Čopovi je bil dobra zamenjava, kavica z mlekom in ledeni čaj v sosednji kavarni sta bila v pol minute na mizi.

Nebotičnik bo že še prišel na vrsto.

torek, 27. julij 2010

Ko bom velika

Ko bom velika, bom imela tudi jaz tak lep vrt.








In še paradižnički, ki sem jih podarila moji mami ... Zdaj nam je že povsem jasno, da niso češnjevci, temveč neka druga sorta. Nič hudega.

nedelja, 25. julij 2010

Nebo nad Ljubljano


Vračali smo se s piknika nših prijateljev, ko nas je nad obvoznico presenetilo lepo poletno večerno nebo.

Šivilje, pozor!


Knjige ... moja šibka točka. Preko spleta sem kupila knjigo z otroškimi kroji s konfekcijskimi številkami od 100 do 130 (recimo od četrtega pa do desetega leta). Samo en problem je. Knjiga je v japonščini.


Khm ... Takole je na stvari; vsaka fotografija ima detajlna slikovna navodila in kroje, po katerih nastanejo čudovita oblačila. Tiste, ki znate dobro šivati, boste takoj razumele, kako stvar skupaj sestavit, čeprav ne razumete japonskih pismenk. In ker jaz nisem še tako dobra šivilja, se bom raje najprej naučila japonsko. Medtem pa posodim knjigo komurkoli, ki bi želel kaj lepega zašiti za svoje mulce (večina stvari je za deklice, nekaj pa tudi za dečke).


No, tako ... katera se javi?

Nedelja dopoldan


Center Ljubljane je iz dneva v dan drugačen ... in vedno lepši. To, da so zaprli strogi center za promet, je naravnost čudovito. In tista nova promenada od Trnovega proti Prešernovemu trgu ob Ljubljanici je zelo lepa. In za nameček je svoja vrata ponovno odprla Makalonca.

Aaaa, lep sprehod je bil.




četrtek, 22. julij 2010

Kikla

V tole blago sem se zaljubila na prvi pogled. Ampak vseeno nisem bila povsem prepričana, ali bo pravšnje za žensko krilo.


Tada ... moje novo krilo. Kaj pravite?


Poleg tega blaga sem kupila še eno, malo bolj resno. Ampak tisto še čaka, oprano in zloženo v omari.

sreda, 21. julij 2010

S knjigo na bus


Pričel se je projekt Proga 10: Knjiga. Gre za to, da si lahko na triindvajsetih postajališčih mestnega prometa v Ljubljani izposodite knjige, ki so izobešene na postajališčih, jih preberete ali pa samo prelistate in nato vrnete na eno od izbranih postajališč. Knjige pa lahko tudi podarite. Na triindvajsetih postajališčih so nameščeni posebni žepki, kamor vržete knjigo, knjigo nato opremijo s kartonastimi ročaji, jo obesijo na kljukico in tako postane dostopna mimoidočim Ljubljančanom.


Meni se zdi to krasna ideja. Spomnim se, kako sem pred mnogimi leti (hm ... petnajstimi), ko sem prvič obiskala London, bila presenečena, koliko ljudi tam bere na avtobusih in podzemnih vlakih, in želela sem si, da bi tudi pri nas kultura branja prišla na ta nivo, da bi knjigo lahko kupili v trgovini s prehrano, jo prebrali, odložili na kakem javnem mestu in knjiga bi krožila med ljudmi. Taka je bila tedaj praksa v mondenem Londonu. V Sloveniji smo še pred petnajstimi leti knjige gledali s strahospoštovanjem, jih ovijali v zlate platnice in zlagali na domače knjižne police, kjer se jih ni nihče več dotaknil.

Stvari so se spremenile na bolje. Danes lahko kjigo dejansko kupimo kjerkoli in to za male dnarce, kar posledično pomeni, da so knjige dostopnejše in ljudje tudi pri nas berejo na vlaku, avtobusu ali v parku, pri tem pa jih ni več strah, da bi knjigo umazali, poškodovali ali malce strgali. To je to.

Kljukice na postajališču pod mojim blokom so bile danes prazne, kar pomeni, da knjige krožijo.


In ker mi je projekt resnično zelo zelo všeč, sem podarila eno svojih knjig, tako da sem jo vrgla v za to namenjen žepek. Srečno pot, knjigica.

torek, 20. julij 2010

Vrečka s konjičkom

Bili smo povabljeni na rojstni dan Mančine prijateljice. Tudi ona gre letos v prvi razred. Manca ji je naredila zapestnico, jaz pa bombažno vrečko za shranjevanje športne opreme. S konjičkom, ker jih obožuje.


Rojstnodnevna torta je bila božanska, mimogrede. Anja, odlična izbira. ;)

ponedeljek, 19. julij 2010

Kopičenje

...




Danes so moji možgani na off.

nedelja, 18. julij 2010

Malinovi kolački


Joj, česa vse se človek loti, če spremlja tako fascinantne kuharske bloge kot je tale. Malinove kolačke sem preprosto morala narediti.

Ker pa večine originalnih sestavin ne poznam niti ne vem, kje v Ljubljani bi jih lahko kupila, sem recept malce prikrojila. Pa so vseeno odlični.


Potrebujete: 200 g moke, 150 g zdrobljenih kosmičev, 75 g sladkorja, 1 pecilni prašek, 1 žličko sode bikarbone, sol, sok ene limone, 140 g mehkega masla, 1 jajce, 110 ml sladke smetane, 75 g malin.


Vse sestavine vsujete v skledo in jih dobro pregnetete, maline dodate zadnje. Napolnite modelčke za mafine ali pa z rokami oblikujete kolačke in jih pečete na 200 stopinjah približno 20 minut.


Zelo rahli so in hrustljavi. Super. Pa še danes je tak dan za peko, ker se je ozračje končno malo shladilo in se tudi razgreta kuhinja pri odprtem oknu kmalu spet shladi.

sobota, 17. julij 2010

Vroče kot v peklu

Ljubljana je čez dan prazna kot na dan tekme Slovenija : Anglija. Vzrok? Vroče je za popizdit umret, zato se vsi stiskamo doma v klimatiziranih prostorih.


Ker pa mi nimamo klime, smo se šli hladit na izvir reke Ljubljanice. Na prijetnih 23 stopinj. Pa še tačke smo namočili v ledeno reko ... potok. Toplo priporočam, če se bo ta vročina še nadaljevala.