ponedeljek, 31. maj 2010

Na balkonu


Zunaj je ponedeljkov vesoljni potop. Mene zvija po trebuhu zaradi jutrišnjega začetka službe. Otroci so sitni, ker ne moremo nič ven. Hvala bogu ... graditeljem bloka za prostoren balkon.


Se bo to Biblijsko deževje sploh kdaj končalo?

nedelja, 30. maj 2010

Prva svečka


Igrali naj bi trubači, prišle naj bi trebušne plesalke, pekli bi, pili, plesali, razbijali kozarce. Pa se je vse razblinilo v prah. Naš Radovan, kot ga je prekrstila moja baka, ker je bila jezna name, da niti eden od treh otrok nima srbskega imena (baka, ti si carica!), naš Radovan ima vneta ušesa. Za svoj prvi rojstni dan. Pa kje si to še videl.

Mož je svojemu dediču za rojstni dan kupil pravo moško darilo. Kopača. Takoj ko smo odvili darilni papir, sta se zanj stepli hčerki, Jaša pa se je zadovoljil s škatlo.


Dragi sinek, drago moje dete, rada te imam, da kar boli. Vse najboljše.

sobota, 29. maj 2010

Misija nemogoče II

Zadnje tedne na komercialni televiziji vrtijo Misije nemogoče. Jaz sicer nisem ravno tip gledalca, ki pada na take filme, ampak en prizor mi je skrajno kulski, in sicer tisti, ko Tom Cruise v Misiji nemogoče II prosto pleza po srhljivo visoki steni nekje v Grand Canyonu (ali kje že) in nato v nekem trenutku zdrsne, se komajda ulovi, ampak se reši, logično, seveda je še naprej hladen kot špricer in tedaj pogleda naravnost v kamero ...

Tom Cruise na robu možnega, z mišicami, napetimi kot struna, in razkuštranimi lasmi, v glavnem skrajno seksi in oh in sploh, me gleda naravnost v oči in me sprašuje A ti to gledaš, al kaj? In potem se obrnem k možu, ki bruhne v smeh, in oba se strinjava, da je Misija nemogoče II eden boljših nemogočih filmov vseh časov.

petek, 28. maj 2010

Mož bo čuval otroke


Včasih se zgodi kaj takega, za kar mislimo, da ni mogoče. Ravnokar se izteka moja porodniška, stara služba me ne čaka, razpisov za učitelje je malo ali nič, vsega skupaj sem poslala eno prošnjo na osnovno šolo 5 km od doma in glej ga zlomka ... dobila sem službo. Eni znamo.

Prvi razgovor z ravnateljico sem opravila v sredo. Popoldan tega istega dne me je klicala, če lahko pridem v četrtek še enkrat. Hm, morda igra na karto, kdor zdrži do konca, dobi službo. Edino spodobno srajco in ujemajočo jakno sem oblekla že v sredo, za v četrtek ni ostalo kaj dosti v omari. Nič, bom igrala na karto osebnega šarma. V četrtek je ravnateljica spet prerešetala kandidate v ožjem izboru in ... osebni šarm še deluje.

Aja, prvo vprašanje na razgovoru: ''Imate strokovni izpit?''

Drugo vprašanje: ''Kje ste delala pred tem?''

Tretje vprašanje: ''Kdo bo mirkal otroke?''

Hopa, Miki, poznam jaz take, kot si ti. Odgovor izstrelim kot iz topa: ''Mož bo čuval otroke, če zbolijo, ker dela doma.''

Odgovor v polno. Služba je moja. Jaz imam pa službo, jaz imam pa službo, jaz imam ...

sreda, 26. maj 2010

Odštevanje naj se začne

3, 2, 1 ... Poletje!

Ne, saj vem, da ga še ni. Bi pa pospešila tole odštevanje, če bi se dalo. Za začetek doma narejen sladoled. In domač ledeni čaj.


Sladoled: sladka smetana, sveže ali zamrznjeno sadje, vanilin jogurt, sladkor.


Sadje zmiksate, mu dodate jogurt, sladkor in stepeno smetano. Dobro premešate ter postavite v zmrzovalnik za nekaj ur. Sladoled bo boljši, če ga boste med strjevanjem nekajkrat premešali.

Jaz sem si tokrat pomagala z Ikeinimi modelčki za sladoledne lučke. Zelo priročno.


Ledeni čaj: skuhate čaj po lastni izbiri, vanj stisnete limonin sok, ga sladkate (po želji) in postavite za nekaj ur v hladilnik. Preden ga postrežete, vanj date še nekaj ledenih kock in narezano limono.

In potem se usedete na balkon ali vrt, če ju imate, in uživate. V mislih pa odštevate dni do začetka poletja. Jaaa ...

Šment, a morajo ravno zdaj ti smetarji piskat tle okrog?!

torek, 25. maj 2010

Chuck Norris in jaz

V Cerknem, od koder prihaja moj mož, so menda precej priljubljeni vici o Chucku Norrisu. Pred kratkim sem jih slišala par in, saj ne morem verjeti, da bom priznala, crknila sem od smeha. Najboljši trije so naslednji:

Nekateri berejo stripe o Supermanu. Superman bere stripe o Chucku Norrisu.


Chuck Norris je štel do neskončnosti in to dvakrat.


Chuck Norris, Steven Seagal in Jezus so prišli do jezera. Stavili so, komu uspe prehoditi gladino jezera. Prvi gre Jezus. Uspe mu v prvem poskusu. Nato poskusi Chuck Norris. Tudi njemu uspe v prvem poskusu. Potem gre še Steven Seagal in cmokne v vodo. Jezus pogleda Chucka Norrisa in pravi: ''Ti, a mu poveva za kamne pod vodo?'' Chuck Norris pa ga začudeno vpraša: ''Kake kamne?''.


Ja, kriza, vem, ampak včasih paše. Na netu jih lahko preberete še ali pa se raje posvetite delu. Vem, da imate eni pametnejše stvari za početi, kot pa brati vice o Chucku Norrisu. Slednje si lahko privoščimo le lene gospodinje na porodniškem dopustu. Ali kot bi rekel moj modri oče: ''Eni delamo za svoj denar''.

ponedeljek, 24. maj 2010

Barjanska nedelja

Nedelja je bila fantastična. Ljubljana se je bleščala v soncu in na nebu so se kopičili beli oblaki, gosti kot smetana. Na tak dan človeka zasrbijo podplati.


Na Barju smo bili sicer že večkrat kot sprehajalci in kot pohodniki, s kolesom pa še nikoli. Na spletu smo poiskali nekaj informacij o izhodiščnih točkah za kolesarjenje in smo šli. Štartali smo pri Plečnikovi cerkvi in šli v smeri proti Lipam. Po približno stotih metrih smo s ceste zavili levo na makadamsko pot, kjer so se levo in desno kmalu videli le še travniki in polja, nad nami pa se je razprostiralo sinje modro nebo.



Kolesarila sva midva z možem in najstarejša hči, mladiča sta se kot velika gospoda prevažala v prikolici in tudi tokrat sta bila deležna izjemne pozornosti mimoidočih.



Kolesarskih poti po Barju je menda okrog 100 km. Ogromno. So markirane, tako da se lahko na kolesarski izlet podate brez temeljitejše priprave ali načrta. In zelo sem bila presenečena, ko sem videla, kako obljudene so te poti. Na poti smo namreč srečali sprehajalce psov, tekače, kolesarje, kmete s traktorji in celo konjsko kočijo, ki najverjetneje služi v turistične namene.


Ker smo se držali precej prometne poti, nismo uspeli videti ali slišati kakih posebnih vrst ptic, niti nismo prišli do tistega dela Barja, kjer so še vidni ostanki visokega barja iz časa mostiščarjev.  Smo pa na poti med drugim videli tole rastlino, ki so jo nekateri celo nabirali s koreninami vred, da bi jo odnesli s sabo domov. Še sedaj ne vem, zakaj.


Naša najmlajša kolesarka se je kar hitro upehala, zato smo večkrat počivali in se dokaj kmalu obrnili proti izhodiščni točki. Vseeno pa smo prevozili približno 6 km poti, se nadihali eteričnega zraka in se krasno zabavali.

nedelja, 23. maj 2010

Tudi zvezde šivajo

Danes zjutraj mi je prijateljica poslala mail in mi pričarala nasmeh na ustih. Vprašala me je, če sem ji jaz to svetovala. Komu? Kaj? Preberite tole.

Hočem poletje!


Maj se bo ravnokar izpel. Tudi če ga ne bi bilo, sam dež. Ne vem, če je bilo pet sončnih dni v vsem mesecu. To ni vreme za vremensko občutljive. Če je ves mesec dež, si ves čas siten, glava te boli in po kosteh te trga. Jaz hočem poletje!


Saj bo, saj bo. Na trgu že prodajajo češnje iz Brd. To je dobro znamenje. In nedelja v Ljubljani bo menda sončna. Pa to ne moreš, da verjameš, morda bomo lahko celo pospravili plašče in zimske čevlje. Morda. Da se mi ne zareče ... slučajno.

Lepo nedeljo vam želim.

sobota, 22. maj 2010

Vrtčevski direndaj


Ne morem verjeti, da se šolsko leto bliža koncu. Manca se bo čez kak mesec poslovila od večine prijateljčkov iz vrtca, ker gre septembra v šolo v svojem okraju. Večine otrok najbrž ne bo nikoli več videla ali pa le bežno.


Zadnje leto druženja je bilo vsekakor treba zaključiti v velikem stilu. Zato je včeraj njihova vrtčevska skupina imela poslovilno zabavo. Božali so koze in zajce, jahali konja, skakali na trampolinu, se sladkali in noreli kot norci. Na koncu so v spomin prejeli zbirko avtoportretov in sadiko javora. Krasen zaključek nekajletnega druženja. Srečno, mali prijateljčki.

petek, 21. maj 2010

Konec študentskih bojev?

Ena stvar me bega. Če so študentje in dijaki že šli tako daleč, da so razbili pol parlamenta in uprizorili največje protestniške izgrede do sedaj, zakaj niso organizatorji demonstracij prevzeli odgovornosti in nastopili še ostreje kot prej. Nekaj v stilu: To, čemur smo bili priča danes, je posledica zgrešene vladne politike. To se zgodi, ko nezadovoljno ljudstvo udari nazaj, če ne boste prisluhnili našim zahtevam, bo naslednjič še huje.

Ne, organizatorji so stisnili rep med noge in tako je to poglavje zaprto. Slovenska javnost se zgraža, študentov ne podpira praktično nihče več.

četrtek, 20. maj 2010

Mariza v Križankah

Včeraj je bil res poseben dan. Že zjutraj so me na poti v center presenetili protestniki, ki so so že od zgodnjih jutranjih ur potikali naokrog s piščalkami v ustih in zahtevali svoj luksuz. Tako da sva se z Jašem raje ognila strogemu centru. Še dobro, če pomislim, kaj so naredili parlamentu.

Popoldan se je začelo bolj obetavno, saj smo se udeležili zaključne zabave Mančinega tečaja plavanja. Uživali smo vsi.

Zvečer pa ... vrhunec včerajšnjega dne. S prijateljico sva imeli dve karti za Marizo. Križanke so bile nabito polne. Pričakovanje veliko. In diva je upravičila vsako črko v svojem imenu. Koncert je bil fantastičen. Jaz nimam dovolj bogatega besednega zaklada, da bi to opisala. To žensko moraš preprosto doživeti. Koncert je trajal do polnoči, v tem času nam je postregla s svojimi največjimi hiti, priredbami, poezijo, humorjem, ritmi Afrike z nove plošče in ... kar se mi je najbolj vtisnilo v spomin, postregla nam je s fadom, kot so ga peli nekoč v najstarejši lizbonski četrti, v mali taverni njenih staršev. Snela si je slušalke iz ušes, oddala mikrofon, dvignila nogo na stol, ki so ji ga prinesli čisto na rob odra, in z dvema gospodoma kitaristoma (eden od njiju je igral tradicionalno gitarrado) v akustični izvedbi zapela pravi stari lizbonski fado. Ko je končala, je požela tak aplavz, da ga Križanke še niso slišale. Skratka ... kaj naj rečem. Čarobno. Nepozabno. Mariza.

PS: Slikic žal ni, ker so glasbeniki lepo prosili, naj ne slikamo in snemamo in vse kar je še podobnega, da bo vzdušje na koncertu tako čarobno, kot je bilo včasih, ko se je fado pel v krčmah v ozkih ulicah Lizbone.

torek, 18. maj 2010

Ocvrta jabolka


Na otroškem igrišču je imela babica Mančine vrtčevske prijateljice nek neznan prigrizek. Ocvrta jabolka. Manca si je po prvem grižljaju zbasala v usta kar tri kose in mami Sandra je seveda takoj želela vedeti recept za to čudo.


Zelo preprosto. Jabolka olupite, jim odstranite sredinski del ter narežete na kolute. Nato jih namočite v mešanico iz jajca in moke in ocvrete na vročem olju. Po želji jih potresete s sladkorjem. Menda se jim zelo prileže sadni sirup ali kepica sladoleda.


Tudi mami Sandra si je zbasala tri v usta.

ponedeljek, 17. maj 2010

Ne moti


Niti slučajno nimam časa za pisanje. V šiviljski trgovini, kjer sem zadnje čase stalna stranka, tako zelo stalna, da sem že dobila prvi popust, sem odkrila posamične Burdine kroje. Ja, sej vem, da že vse veste za njihov obstoj. Pa kaj, pa kaj. Sej ni treba bit važne. V glavnem, kupila sem kroj za čudovita dekliška krilca in za balonaste hlače ... zame.

In zdaj že par dni študiram, kako sploh pristopiti do teh krojev. Na njih sicer piše EASY, ampak meni se ne zdijo nič kaj easy. Izreži, zavihaj, upogni. Nikjer angleških navodil. Še dobro, da znam italijansko. Uf, saj pravim, da sem strašansko busy. Ajdi. Ne me motit.

nedelja, 16. maj 2010

Špargljev narastek

Na Primorskem je sezona divjih špargljev v polnem teku. Ljudje na vsakem sprehodu naberejo šop le-teh. S palicami malo podrzajo po grmovju ob poti in ... evo, sestavine za okusno malico ali kosilo so na dlani.

Jaz obožujem šparglje. Najraje imam špargljevo fritajo z jajci, takoj za tem je na seznamu špargljeva rižota, pa solata iz špargljev in nato špargljeva juha. Ampak danes sem imela prvič opraviti z udomačenimi šparglji. Naredila sem špargljev narastek.



Potrebujete: 500 g špargljev, 4 jajca, 40 g masla, 30 g moke, 1 dl mleka, 80 g parmezana


Šparglje narežemo in blanširamo dve minuti v slanem kropu. Odcejene prepražimo na maslu. Potresemo jih z moko, spet popražimo, jim prilijemo mleko in med stalnim mešanjem jed zgostimo. Maso prelijemo v skledo, solimo, popramo, primešamo parmezan, rumenjake in sneg iz beljakov. Prelijemo v pekač in pečemo v predhodno ogreti pečici na 180 stopinjah od 25 do 30 minut.


Recept je iz zelenega zabojčka.

sobota, 15. maj 2010

O fado

O fado je ... kako bi ga opisala ... Fado je hrepenenje, je ljubezen, je morje, je trpljenje. Fado je tradicionalna portugalska glasba, ki zareže v srce. Jaz se naježim vsakič, ko mu prisluhnem.

Marizo, pevko fada, sem prvič slišala v živo pred nekaj leti v Cankarjevem domu. Nepozabno. Zdaj se vrača v Ljubljano. Na Drugi godbi bo nastopila 19. maja in uganite, kdo je srečni imetnik dveh vstopnic. He, he, jaz, seveda.

Če imate radi glasbo in koncerte v živo, prisostvujte, ne bo vam žal. Evo, za pokušino. Lep konec tedna vam želim.

petek, 14. maj 2010

Ne, nimam!


Naša Živa je otrok s posebnimi potrebami, ker je malo pred rojstvom utrpela možgansko krvavitev. Kar obsežno. Ampak se dobro drži. Marsikdo niti ne opazi, da je z njo karkoli narobe. In čeprav je bilo prvo leto po njenem rojstvu zelo naporno in sva bila z možem večkrat na robu obupa, sva postopoma sprejela njeno poškodbo in mislim, da nam trenutno kar šiba. Danes lahko že sproščeno govoriva o najinih občutkih, o Živici, o njenih posebnostih in o vsakodnevnih skrbeh ter pomislekih, ne da bi pri tem planila v jok. Ampak zadnjič me je pa nekaj uspelo spraviti s tira.

Ravno sem bila na poti na pediatrično kliniko, kjer sem bila zmenjena z našo nevrologinjo, v mislih sem premlevala namišljen scenarij najinega pogovora, ko me na cesti ustavi mlad fant, umazan, razkuštran, klošar, najverjetneje tudi narkoman. A mate kej drobiža? V tistem trenutku sem mislila, da bom bruhala, dobesedno. Jaz imam doma otroka z možgansko poškodbo, krasno deklico, prijazno, nasmejano, razigrano, ki ne bo nikoli taka kot ostali  otroci, ker je imela smolo, še preden se je rodila. Tisti fant pa se je rodil zdrav, imel je vse možnosti za normalen razvoj in polno življenje, pa tega ni izkoristil ali pa so ga starši do te mere zanemarili, da je postal avtodestruktiven. Pa to ni fer! Ti nimaš pojma, kaj bi jaz dala za tvoje cele možgane. Ti pa samega sebe uničuješ kot za šalo. Solze so se mi nabrale v očeh in nisem uspela niti reči ne, nimam.

četrtek, 13. maj 2010

Mami Sandra teče

Sem take sorte človek, ki verjame, da mu življenje nekaj sporoča. Pred nekaj dnevi sem na jutranjem sprehodu srečala prijateljico, ki je trimčkala skozi park. Kok sem ji bla fouš. Potem sem na treh blogih brala o tekaških podvigih posebne sorte (tu, tu, in tu). In da bi bila mera polna, nas je včeraj obiskala noseča soseda in naša Živa, ki sicer bolj malo govori, je ob pogledu na njen velik trebuh jasno in glasno rekla: ''Mami tudi buh''.

Ok, zdaj pa dovolj. Mami Sandra je iz omare s čevlji potegnila zaprašeno škatlo z glanc novimi tekaškimi teniskami,


ki jih je kupila že prejšnjo jesen, ko je v navalu postporodnih hormonov resnično mislila, da se bo spravila v red že pet mesecev po porodu. Sanja svinja kukuruza, a kukuruza nema. Nadela si je z gelom napolnjene teniske, v omari z oblekami poiskala staro tekaško opremo ... ne, te so prkratke, bi si morala še noge prej pobrit, se pogledala v ogledalo, pričakovala nekaj takega (samo v svetlejši različici), zagledala pa tole:

(vir)

Ok, nič hudega. Vse se da nadoknaditi, samo malo ustrajnosti je treba pokazati, pa bo.

Oblekla je še Jaša, ga dala v voziček in sta šla. Mami Sandra je hotela biti taka frajerka kot tiste mame, ki rolajo z vozički, a je na poti nazaj videla svoj odsev v šipah Hale Tivoli. Nedaj se, Ines.

Prvi tekaški dan je bil (kljub vsemu) še kar uspešen. Upam, da bo naslednji sledil kmalu, da ne padem iz forme.

sreda, 12. maj 2010

Balavica ... ne, šivanje

Ne vem, najbrž sem res čisto taprava čefurka, ampak meni je tale srbska pesem za letošnji Evrosong všeč. Napisal jo je Bregović, kar me tolaži, ker si dopovedujem, da vsaj malo všečnega ritma potemtakem že mora imeti. Ampak tale tipček mi deluje zelo hermafroditsko ali pa kot mešanica med Leonardom DiCaprijem in Damjanom Murkom. Čeprav glas ima pa lep.

Ljubiš me ko balavica nije te sram ...

Aja, hotela sem pokazat novo šiviljsko kreacijo, ampak mi tale pesem nikakor ne gre iz glave. Evo, oblekica za Živo. Nastala je iz prekratke majice s kratkimi rokavi in dveh kosov blaga. Beograd, Beograd ...

torek, 11. maj 2010

Nas je kaj v hlačah?


Odrasli ljudje moramo imeti mnenje o marsikateri pereči tematiki. Denimo o arbitraži za mejo, o gradnji džamije, o Jošku Jorasu, o talentih, o gospodarskem kolapsu v Grčiji, o istospolnih zvezah, o nasilju v družini ipd. In to mnenje si največkrat upamo povedati naglas. Tudi sredi ceste, če je treba. Vedno se najdejo taki, ki nam prikimavajo, in taki, ki nam žugajo s prstom. In prav je tako.

Toda o eni temi, ki zadnje čase zelo buri duhove svetovne javnosti, pa pogrešam nekoliko bolj poglobljeno razpravo in obsodbo, t.j. o zlorabah v RKC. Tu pa tam pricurlja kaka nova vest v javnost, nameni se ji minuta ali dve na televiziji, naslednji dan se vest pojavi tudi v časopisju in nato zadeva zopet potone v kvazi pozabo, dokler se nova žrtev ne opogumi in s svojo strahotno zgodbo ponovno pritege pozornost javnosti. Zgodi se pa malo oziroma nič. Uplivni možje znotraj RKC zelo radi po svoje imenujejo zlorabe mladoletnikov; pravijo jim bežne avanture, spodrsljaji ipd. RKC skriva imena in podrobnosti o tistih, ki bi morali za svoja dejanja odgovarjati pred zakonom.

V tem zapisu ne mislim polemizirati o tem, zakaj se stvar tako dolgo vleče, zakaj nikogar ne obsodijo, zakaj nihče ne odgovarja, zakaj papež ne odstopi iz objektivne krivde (kot je nekoč predlagala kolegica alcessa), zakaj so zakoni napisani tako, da dovoljujejo skrivanje odgovornih, in še bi lahko naštevala. Ne bom pisala o tem, ker odgovorov na ta vprašanja ne poznam in jih verjetno ne bi našli.

Si bom pa zato drznila vprašati verujoče, pripadnike RKC, kake občutke gojijo do svoje Cerkve po vsem, kar je prišlo na dan. Ste morda kdaj pomislili, da bi iz protesta zapustili to institucijo? Bi se bili pripravljeni izpisati iz RKC, če za vse naštete zločine ne bo nihče odgovarjal? Ali na kakršenkoli način dajete vedeti vodilnim v tej ustanovi, da ostro nasprotujete takemu početju in ga obsojate? To je namreč ustanova, katero dokaj redno obiskujete, ji prepuščate svoje otroke, ji namenjate del svojih prihodkov, verjamete v ideale, o katerih uči. Ji slepo zaupate ali dopuščate, da je zmotljiva? In če je zmotljiva, ji brezpogojno odpuščate ali želite, da za to nekdo odgovarja?

Jaz z RKC nimam ničesar pa vendar sem zgrožena nad tem, kar se je dogajalo, se dogaja in se najbrž še bo dogajalo znotraj nje. Žrtve njenega nasilja so rimokatoliki. Zame so to predvsem državljani in kot njihova (evropska) sodržavljanka in kot človek, sem besna nad to ustanovo, ki zlorablja ljudi kot sem jaz, tako nizko ceni človeško dostojanstvo in vse pravne norme, ter izkorišča molčečnost svojih podanikov. Želela bi, da se ljudstvo, predvsem pa rimokatoliki, poenotijo v zahtevi, da RKC preda umazane zločince in da ti odgovarjajo za svoja dejanja pred zakonom. Temu je treba narediti konec, za kaj takega pa je treba imeti tudi izdelano mnenje in trdno stališče.

Ko gredo otroci k verouku, vem, da so na varnem, pove marsikateri starš. Upam, da imajo prav.

PS: Nekaj dni nazaj je alcessa napisala zelo dobro objavo na temo zlorab s strani rimokatoliških duhovnikov. Vredna branja.

ponedeljek, 10. maj 2010

Vazica

Če imate male otroke, potem vam bo tale reč še prav prišla. Doma narejena vazica.


Namreč, mali prstki nabirajo male rožice za ljubeče mamice, mamice pa imamo doma same velike vaze za velike šopke. Tiste male rožice, v malih šopkih na koncu končajo v širokih kozarcih, se razlezejo, utopijo, izginejo. In otroci povesijo žnablje.

Da preprečite podobne nevšečnosti, lahko iz prazne stekleničke za zelišča ali začimbe izdelate svojo vazico za male otroške šopke. Izdelava je zelo preprosta, zato se je lahko lotijo kar otroci sami. Potrebujete prazno stekleničko, lak na vodni osnovi, serviete, škarje in čopič.

Stekleničko namočite v vodi, da z nje odstranite originalni napis. S škarjami izrežete poljubne motive iz izbranih serviet. Motivom nato odstranite vse spodnje sloje razen zgornjega, kjer je odtisnjena slika. Motive prilepite na stekleničko, tako da s čopičem najprej nanesete malce laka na stekleno površino, ki bo deloval kot lepilo, nanj z roko položite izrezan motiv, nato pa ves motiv narahlo in previdno premažete z lakom. Ko se bo lak posušil, bo postal prozoren. Ko je vazica primerno okrašena, počakate, da se lak posuši in ... vazica je gotova.

Lep začetek tedna vam želim.

nedelja, 09. maj 2010

Readaptacija vrta


Ves teden sem razdajala sadike, tako da sem na koncu obdarovala osem ljudi. Nekatere srečne lastnike najboljših paradižikov in feferonov v mestu sem srečala prvič. Zelo zabavna in nadvse zanimiva izkušnja. Najboljše pri tem obdarovanju pa je to, da so mi dame prinesle čudovita darilca v zameno za sadikce. Na koncu sem veliko več dobila kot oddala, he, he. Hvala lepa vsem, ki ste se javile in prišle na pomoč.


Po prešernem obdarovanju sem se lotila readaptacije vrta. Moja mama je pripomnila, da zgeldam kot kaka stara prekaljena kmetica. Srce mi je zaigralo. Zdaj samo še zalivam in čakam na prve rdeče sadeže. Držite pesti.

sobota, 08. maj 2010

Mestne živali


Lepega vremena je zadnji teden ravno za vzorec, zato so kratka obdobja sonca še toliko bolj dragocena.


Zadnje čase na sprehodih vse bolj opažam živali. Sploh ne vem, zakaj. S tole veveričko sva sploh najboljši prijateljici.


S polži zelo rada tekmujem, kdo bo prvi prilezel na vrh Rožnika, ker so edini, ki jih šišam.


In ker bo ornitologija kmalu postala moj novi hobi, sem se včeraj kar nekaj časa ukvarjala s tema racama, ki sem ju slučajno zagledala izza vejevja, v lužici ob sicer zelo prometni sprehajalni poti.


Ampak, vse to ni še nič v primerjavi z mojim navdušenjem nad srnami, ki so letos pozimi iskale hrano na sosednjem Šišenskem hribu.

Mimogrede, prejšnji teden je bila na sporedu oddaja o živalih v urbanem okolju, v kateri so nastopali otroci iz Mančine vrtčevske skupine. Na posnetku je tudi Manca, ki oponaša slona (47 minuta, čisto na koncu oddaje).