petek, 30. april 2010

Nestrpni



Nestrpnost. Težka beseda. Negativna, obsojajoča. Gotovo smo vsi kdaj pa kdaj nestrpni.  Denimo takrat, ko stara gospa, ki stoji pred nami na blagajni, nikakor ne najde denarnice, ko voznik zaspi na semaforju, ko nekoga ne maramo, ker nosi usnjeno jakno in ima brke (to zadnje leti name, he, he). Zdi se mi prav, da se človeka opozori, da je presegel mejo dobrega okusa. Vseeno pa ni lahko najti pravega načina, kako to nekomu povedati.

Pred nekaj dnevi sem v kitajski restavraciji pod blokom (spet) naročala kosilo zame in za moža. Restavracija je bila sorazmerno polna. Za mizo ob blagajni je sedel star gospod, Indijec, bi rekla. V roki je držal jedilni list. Mimo njegove mize k blagajni stopijo trije moški srednjih let, Slovenci. Norčujejo se iz natakarice, Kitajke, ki sicer malo slabše govori in razume slovensko, zato pa nič manj slabo ne razume, da se moški norčujejo iz nje. Nato se moški lotijo še gospoda indijskega videza. Kak menu ima pa on? A domorodskega? Ha, ha, ha ... Natakarica ne odgovori, zelo prisiljeno se nasmehne in se jim zahvali za obisk.

Jaz sem stala za temi tremi moškimi in sem bila besna. ****** grdi, kako si drznete, tukaj jeste skoraj vsak dan, gospa vam streže, je prijazna do vas, čeprav ste navadne *****, vi pa se delate norca iz nje in iz gospoda, ki je prišel na kosilo tako kot vi. Teh grdih misli seveda ne upam izreči naglas, ker bi bile žaljive (jaz pa nočem biti žaljiva) in ker so moški trije, dvakrat večji od mene in trikrat težji in verjetno tudi zelo primitivne narave, tako da je bolj varno ostati tiho. Namesto tega rečem natakarici: Danes imate pa gnečo, kaj? Je kar naporno, a ne? Natakarica se nasmehne.

Bi vi upali posredovati, opozoriti moške, da so nesramni, nestrpni, žaljivi? In kako bi jim to sploh povedali?

četrtek, 29. april 2010

Vonj po ...


Dragi moji, ob morju že tako močno diši po poletju, da se človeku skoraj zmeša. Moj mož me je vprašal, kak vonj je to (ker on ni vohal nič posebnega). Zame ima ta vonj okus po soli, presušeni prsti, cvetnem prahu, nečem toplem in sladkobnem kot je ženski puder in brezdelju. Brezdelja je ob obali na tone, zato se njegova količina pretaka v zrak in ga napaja s svojim omamnim, zaspanim korakom.


Na sprehodu skozi rodno vas, sem srečala nekdanjo učiteljico, ki je okopavala vrt pred hišo, ji omenila, da sem zavohala poletje in ta tipičen vonj po domu, in se je nemudoma nasmehnila ter prikimala. 

Ah, ti Eskimi.


sreda, 28. april 2010

Soline




Nekoč so se v času solinarske sezone cele družine preselile v svoje kamnite hiške v solinah in tam v bazenih pridelovale sol. V tistem času so se soline raztezale od Sečovelj do Strunjana. Danes je samo še del Sečoveljskih solin namenjen pridelavi soli. Vse ostalo je zalila voda.


Včeraj sem šla na sprehod po zapuščenem delu Sečoveljskih solin. Na vhodu v park dandanes pobirajo vstopnino (5 evrov, v ceno je vključen tudi ogled solinarskega muzeja), nekoč pa smo otroci in odrasli brezplačno tekali po solinah, se kopali v blatnih bazenih in iskali ptičja gnezda v travi. Danes table to strogo prepovedujejo.



Sicer pa so soline raj za ptice in opazovalce ptic. V solinah so opazili več kot 200 vrst ptic. Ker pa so prehodi med bazeni precej zanemarjeni, nisem mogla do osrednjega dela, kjer je včeraj zborovalo ogromno število belih ptic meni neznanega imena.



Temperatura zraka je bila včeraj v solinah povsem poletna in prav nič nisem bila navdušena nad tablami, ki so prepovedovale kopanje. Zelo bi pasalo skočiti v plitvi blatni bazenček. No, eni so bolj čisti kot drugi.

torek, 27. april 2010

Zasvojenost


 Zdaj je tudi uradno. Zasvojena sem. Medtem ko so šli družinski sotrpini odspat popoldansko siesto, sem sešila še eno krilo. Nujno potrebujem nove ideje in novo blago. Razmišljala sem o krilu iz đinsa. Joj, danes pa praznik. Pa kdo bo zdržal do jutri.

ponedeljek, 26. april 2010

Ku ku


Pssst. Že dva dni imamo novega sostanovalca, ki se skriva na balkonu med rožami. Malce mu je nerodno zaradi velikosti. Ampak se bo že privadil.



Moj mož ga še ni opazil, hi, hi. Zdaj se lahko na skrivaj prijavim za najbolj kičast ... hm, se opravičujem, za najlepši balkon v mestu. Palček je zakon!

Oblekica za Manco

Iz moje stare srajce je nastala oblekica za Manco.

Ste morda gledali risanko Kung fu panda? Se spomnite, ko panda razlaga očetu, da je sanjal kung fu, da je povsem obseden s kung fujem, da želi postati kung fu bojevnik? No, jaz sanjam krilca in sukanec in šivalni stroj. Kdo ve, kaj to pomeni. Panda je postal bojevnik. Hm, težka odločitev. Čistačica ali šivilja, to je sedaj vprašanje.

nedelja, 25. april 2010

Skuša s krompirjem in mladim grahom

Ko poveš, da imaš rad ribe, je prva reakcija ljudi navadano taka: Kako lahko ješ ribe, ribe tako smrdijo, fuj. Seveda smrdijo, če jih pečeš oz. cvreš v ponvi. To je zločin zoper ribe (razen določene vrste rib kot so sardelce ali girice ali fileji). Ribo je treba speči v pečici, potem ima pravi vonj in okus.



Včeraj so v našo pečko romale skuše s krompirjem in mladim grahom. Mljask, mljask.

Ribe pripravim tako, da očiščenim v sredino dam sol, česen in vejico svežega peteršilja. Posolim jih tudi z zunanje strani. Nato v isti pladenj, v katerem so ribe, dam še narezan krompir in zelenjavo po okusu (grah, korenje ipd.). Krompir prav tako solim in vse skupaj prelijem z oljem (olja dam malo). Pečem jih v predhodno ogreti pečici na 180 stopinjah 50 minut.

Za prste polizat, vam povem. Sicer pa ... če se ne strinjamo glede rib, se pa najbrž strinjamo glede tega:


Jagode s smetano. Vredne greha. Pa ni vam treba nič s prstom žugat, ker sem šla takoj za tem na dooolg sprehod po Poti spominov in tovarištva. Zdaj, ko so drevesa spet zelena, je še posebej lepa.

sobota, 24. april 2010

Krilo za Živo


Tole šivanje mi je povsem zlezlo pod kožo. Strašansko zabavno je. Najnovejša šiviljska ideja je krilo za Živo. Blago sem našla kar v stari preveleki za vzglavnik. Zakaj bi neprestano kupovala novo blago, če ga imamo doma vse polno.

Tina (šiviljska dolgoprogašica) mi je posredovala povezavo do krasnega šiviljskega bloga, kjer gospa korak za korakom, telebanom kot sem jaz, pokaže, kako se šivajo krila, hlače, torbe in še marsikaj.

Tako sem se po izdatnih navodilih lotila šivanja krila, in glej ga zlomka, krilo je dejansko nastalo ... tako kot tista na sliki.

 Živino veselje je bilo zelo veliko, v bistvu ga sploh noče sleči.

petek, 23. april 2010

Čemažev namaz


Nekaj čemaža mi je še ostalo pa sem sklenila, da iz njega naredim čemažev namaz. Mamica iz vrtca mi je zaupala recept zanj. Zelo preprosto ...

Zmešate skuto, kislo smetano, olivno olje in zmlet čemaž. Po potrebi solite.

Namaz je bil vsem zelo všeč, ampak kaj, ko je malo zatem pozvonil gospod Gregor z zabojčkom svežega sadja in zelenjave, v katerem sem našla še boljši recept za čemažev namaz. Tale se pa glasi takole:

200 g mladih listov čemaža, 50 g mletih orehov, 100 g parmezana ali 150 g suhe slane ovčje skute, kozarec olivnega olja, 2 žlici limoninega soka, sol in poper temeljito zmeljete v mešalniku. Olja dodate toliko, da bo namaz ravno prav gost. Namaz nato shranite v steklene kozarčke, na vrh prilijete nekaj kapljic olivnega olja, kozarčke dobro zaprete in hranite v hladilniku (namaz se obdrži nekaj tednov).

Tudi tega bom seveda naredila, takoj ko pojemo prvega.

četrtek, 22. april 2010

Kje so otroci?


Še pomnite, tovariši, kako smo se kot mulci podili po gmajnah in marsikdaj kako ušpičili, pa starši še vedeli niso za to, in domov smo pritekli samo takrat, ko smo bili žejni in lačni oz. takrat, ko je mamo res že skrbelo, kje se potikamo, in nas je nautrudno klicala z balkona.

Dolgo sem bila prepričana, da smo imeli tako idealno otroštvo samo otroci na vasi. Pa temu ni tako, so me poučili ljudje iz mesta. Tudi v prestolnici so dvajset ali trideset let tega otroci prosto tekali med bloki, po njivah za blokovskimi naselji in včasih zašli celo v sosednji rajon.

In kje so otroci danes. Na krožkih, s starši na ograjenih otroških igriščih, doma za računalnikom ali pa na dogovorjenem obisku pri prijatelju. In to se ne dogaja samo v mestih. Tudi na vasi se otroci ne potepajo naokrog tako kot nekoč. Vsekakor so več na svežem zraku, ampak le okrog lastne hiše in ponavadi pod budnim očesom babice.

Par dni nazaj, sem klicala mamo iz našega vrtca ter jo vprašala, kdaj se kaj dobimo. V trenutku sem se zdela sama sebi trapasta. Pa ne zato, ker bi bilo kaj narobe z dogovarjanjem za obisk s prijatelji, temveč zato, ker drugače naši otroci sploh nimajo možnosti preživljati prostega časa s prijatelji. Ker starši svojih otrok ne upamo več pustiti samih ven pred blok, tako kot so si upali naši starši dve desetletji tega, ker je to absolutno prenevarno (pa ne zgolj zaradi paranoje staršev). Naši otroci so primorani poiskati prijatelje v vrtcu in med sorodniki. In potem sitnarijo: Mami, a gremo lahko k Janezu na obisk, prosim. In starši se klicarimo in dogovarjamo in potem ne gre na obisk samo otrok, ampak cela družina. In gostitelj mora poskrbeti ne za enega gosta, ampak kar za pet itd.

Seveda na obisk ne moreš vsak dan, čeprav si otroci želijo. Otroci pa morajo ven. Zato se družine v mestih odpravijo na ograjena igrišča. Pa ne za pol urce, ker se to ne splača. Družine gredo na igrišče za ves popoldan. To pa pomeni veliko osebne prtljage. Lopatke, kanglice, žoga, frizbi, krede, jopice, kape, stvari za preoblečt, hrana, pijača. Selitev narodov, vam povem. Hujše kot potovanje na morje. In to dan za dnem. Dokler staršev ne odpeljejo v Polje.

Ni kaj, takole imamo. Kriza bo takrat, ko bodo naši otroci razlagali svojim otrokom, kako lepo je bilo včasih, ko so še smeli na otroška igrišča.

sreda, 21. april 2010

Mestne zelenice



Obožujem mestne zelenice. Zame so kot pljuča nekega mesta. Zato se mi zdi krasno, da tudi v Ljubljani ljudje svoj prosti čas aktivno preživljamo na mestnih zelenicah; eni zleknjeni berejo v travi, drugi igrajo badminton, tretji nogomet, četrti imajo piknik pod drevesom, skupinice vadijo jogo na prostem ... Ah, krasno je opazovati vse to življenje. Čeprav sem rojena na vasi in tam preživela svojo (rano) mladost, sem po duši gotovo mestni človek. Vrvež me pomirja, ljudje mi dajejo življenjsko energijo, barvitost me poživlja.

Od obiskanih evropskih parkov sta mi najbolj ostala v spominu Vigelandov park v Oslu in St James's Park v Londonu.

Mimogrede, v Tivoliju so postavili novo razstavo slik, in sicer o razvoju jamarstva pri nas.

torek, 20. april 2010

Sandra čistačica


Zarečenega kruha se največ poje. Postala sem učiteljica. Dobre strani tega poklica: redna plača vsakega petega v mesecu, državna (stabilna) služba, enkrat, ko te vzamejo za nedoločen čas, lahko ostaneš na istem delovnem mestu do penziona, ko po parih letih napišeš priprave za vse razrede, lahko zabušavaš. Slabe strani: delaš v pretežno ženskem kolektivu in s podivjano mularijo, ves dan si na nogah, včasih nimaš časa ne jesti, ne piti, ne odtočiti, po končani službi te doma čaka pisanje priprav za naslednji dan oz. popravljanje kontrolnih nalog in, kar je najbolj zaskrbljujoče, po tridesetih letih delovne dobe si živčna razvalina.

Ampak kaj mi mar, jaz sem tako ali tako ostala brez službe, ker je moja ravnateljica smatrala, da s tremi otroki ne bom mogla več enako kakovostno opravljati svojega dela. Predvidevala sem, da boste ob tako veliki družini zahtevala delo za polovični čas ... Veste, za nas to ni sprejemljivo. Seveda ni imela toliko pameti, da bi se najprej pogovorila z mano, raje mi je poslala pismo, v katerem je pisalo, več sreče prihodnjič.

Pred kratkim sem šla na razgovor v neko prevajalsko agencijo, kjer so iskali nove sodelavce. Spisala sem testni prevod in opravila intervju z vodijo agencije. Čez en teden vas pokličemo in vam sporočimo našo odločitev. A klica ni bilo. Seveda sem klicala nazaj kar sama, pa so me odslovili, češ da bodo že poklicali. Pa niso. Ok, najbrž je bil prevod čisto zanič. In ravno takrat srečam sošolko s faksa, ki je visoko noseča z drugim otrokom. Pogovarjava se o tem in onem, ko me ona vpraša, kako pa kaj služba. Povem ji za razgovor v prevajalski agenciji in kaj izvem ... Tam je delala ona, dokler je niso nagnali, ker je povedala, da je drugič noseča. Morda pa moj prevod vendarle ni bil tako zanič.

Po pravici povedano, me že malo skrbi, kako bom tokrat našla službo. S svojo izobrazbo lahko kolebam med dvema sferama; prevajalstvom in šolstvom. Biti freelancer v prevajalstvu je malce rizično, ker lahko kak mesec dohodek popolnoma izostane (to pa s tremi lačnimi usti ne pride v poštev), delo v šoli pa je zelo blizu sužnjelastništvu. Nazadnje sem kot učitelj začetnik z dvoletno delovno dobo, polnim delovnikom in dodatkom za prevoz prejemala 1100 evrov plače. In potem pridem domov in odprem položnico, kjer piše, da dolgujemo 18 evrov za čiščenje bloka. Čakaj malo ... 18 evrov na gospodinjstvo, v bloku je 54 gospodinjstev ... to nanese malo manj kot 1000 evrov. Jebemumater, da bom vrgla diplomo v koš in odprla čistilni servis. Če mi uspe dobiti na svojo stran samo dva bloka v Ljubljani, bom zaslužila skoraj dvakrat več kot v šoli.

Kaj pravite, kako se sliši Sandra čistačica, s. p.? Kar v redu, mar ne?

ponedeljek, 19. april 2010

Njoki s čemažem

V Italiji so gnocchi zelo priljubljena jed. Če pa nekomu rečeš, da je gnocco, mu sporočaš, da je tepček.


V zelenem zabojčku se je ponovno znašel simpatičen recept, tokrat za njoke s čemažem. Jaz sem sicer ostala pri svojem načinu izdelave njokov, čemaž pa je vseeno romal v krompirjevo maso. Mož in otroci so sprva malo postrani gledali zelene kepice na krožniku, ampak ker je bila lakota prevelika, so njoki s čemažem kljub svoji svarilni barvi izginili kot za stavo.


Potrebujete: približno 1/2 kg krompirja, 1 jajce, 2 zvrhani žlici margarine, pšenični zdrob, moko, 50 g čemaža, sol

Krompir skuhate in olupite. Olupljen krompir pretlačite, mu dodate jajce, margarino, sol in s paličnim stepalnikom obdelan čemaž (ko miksate čemaž, mu dodajte malo olivnega olja, pa bo lažje šlo). Maso dobro pregnetite. Nato na čisti delovni površini krompirjevi masi postopoma dodajajte pšenični zdrob in moko (približno pol pol) in gnetite, dokler se masa ne lepi več za prste (raje manj kot več, sicer bodo njoki pretrdi). Maso razdelite na manjše dele ter vsak del posvaljkajte. Svaljek pa razrežite na male kose - njoke. Njoke skuhajte v slanem kropu. Ko se dvignejo na površino, naj se kuhajo še kako minuto, ker je v njih zdrob, ki zahteva svoj čas.


Uživajte v pripravi in konzumaciji. Lep dan vam želim.

nedelja, 18. april 2010

Nedelja


Kljub sobotni čistilni akciji je bil v nedeljo Tivoli na določenih mestih že kar pošteno nastlan. Ja, ja, daleč je še Singapur.

Aja, dobrodošli v mojem novem blogerskem domovanju. Kar naprej, kar naprej. Ker sem se za selitev odločila zelo na hitro, so glavna obnovitvena dela še v teku. Upam, da bo v roku enega tedna že vse na svojem mestu. K selitvi je botroval prepih in neznosen hrup v starem domu, zato sem si zaželela malce več selektivnega miru. Upam, da ga bom tu našla.