ponedeljek, 20. december 2010

Proizvodnja










Neverjetno, kako se čas v proizvodnji ustavi. Ljudje še kadijo bolj počasi. In kar stisne te pri srcu, ko te kateri izmed slabo plačanih delavcev srepo pogleda v oči in njegove oči nimajo nobenega leska, nobenih ambicij, nobene perspektive.

32 komentarjev:

  1. katarina ki se ne more logirati v gugl :(20. december 2010 16:15

    uh...depresivno :(

    OdgovoriIzbriši
  2. Tudi to sem že sprobala :-) 9 tednov proizvodnje strojnih delov kot študentsko delo - ni bilo prehudo, tudi redni delavci niso ravni trpeli zaradi dela (najbrž zaradi znosne norme), temveč bolj zaradi medsebojnih prepirov in intrig, kolikor so pač imeli časa zanje. Pa vodja šihta je bil en tak kul vzhodni Nemec in mi je dovolil delati tudi za večjimi, računalniško vodenimi stroji, kar je bilo posebej fajn. Spoznala sem tudi kup drugih študentov, Poljakov, Vietnamcev, pa radnike iz Naše Bivše Skupne, Grčije ipd. :-)

    Nič ne rečem, jaz sem po 9 tednih šla nazaj na faks, oni pa so ostali. Vseeno predvidevam, da obstajajo tudi manj depresivni proizvodni obrati, kjer človek kar zdrži.

    OdgovoriIzbriši
  3. Fak!
    Una noga je precej morbidna...
    Kje se pravzaprav nahaja ta žalost?

    OdgovoriIzbriši
  4. všeč mi je videti take tovarne, ko vidiš kako kaj nastaja. ko smo s šolo hodili okoli smo bili vsi navdušeni in mislim, da je redko kdo pomislil na to, da so delavci ubogi itd. ampak to so bili drugi časi. in tudi nismo prišli do povezave, da če se ne bomo učili, da bomo pristali tako kot ti delavci. nam se je prej zdelo kul, ker je kak stric opravljav z ogromnim strojem. takrat čas še ni stal, takrat so tovarne blestele.

    OdgovoriIzbriši
  5. @katarina: Mene je kar malo stisnilo pri srcu, moram priznat.

    @alcessa: Ti si imela luksus izbire. In fajn, da si ga izkoristla.

    @Nika: Khm ... črna lastovka na rumeni podlagi.

    @ana: Punce z modnega oddelka so uživale, veliko so videle in se ogromno naučile, kar je bil tudi cilj ekskurzije. Je pa res, da sem jaz kot anglist spremljevalec stvar gledala skozi oči laika in se ukvarjala s trivijo. In najbrž so tekstilne tovarne včasih precej bolj bleščeče zgledale kot danes, saj so bile ponos nekdanje države. Škoda, da se ne da zavrteti časa malo nazaj.

    OdgovoriIzbriši
  6. Pozitivno plat teh slik vidim v dveh podrobnostih:
    - Stol je očitno izdeloval dobre stole, da so še zdaj videti čisto solidni in
    - če je pol-zelja še danes v poslu in opazujoč ponudbo na trgu, ima podjetje morda na srednji rok pred seboj nekaj lepšo prihodnost. Njihove nogavice so bile med boljšo robo, kar sem si je kdaj natikal na nogi. :-)

    OdgovoriIzbriši
  7. LOL

    Ja, Stol je poglavje zase. Sploh njihovi Rexi, ampak to je že druga zgodba.

    Podjetju gre menda solidno in se zaenkrat ne bojijo prihodnosti. Kar je fajn v teh časih.

    Glede štumfov ... jaz imam raje kaj bolj barvno in vzorčasto izrazitejšega. :)

    OdgovoriIzbriši
  8. Ma ne, kakšno izbiro neki :-) Na tisti točki v lajfu me v proizvodnji ne bi redno zaposlili zaradi previsoke izobrazbe, torej to nikoli ni bila opcija, če pa bi imela takrat kot študentka resnično izbiro (beri: ojrote), bi tisti julij, avgust in pol septembra raje preživela na Švedskem ali pa v Švarcvaldu ...

    Vseeno, nekaterim se v proizvodnji godi veliko bolje kot drugim, očitno ....

    OdgovoriIzbriši
  9. Haha, si jim rušla povprečje torej. Še dobro, da te niso želeli za svojo, tako si zdaj veliko bolj družbeno koristna (pa ne mislim na tvoj poklic).

    OdgovoriIzbriši
  10. Meni je rahlo mimo vzpodbujanje "uči se, pa ti ne bo treba delati". S tem označiš delo kot nekaj manjvrednega, nekaj, kar te doleti,če nisi v šoli priden... In v tovarni, kjer sem 3 poletja delala, sem to nonštop poslušala...

    OdgovoriIzbriši
  11. To je izjavila gospa, ki nas je vodila po obratu. Gospa ima svoj staž in očitno ni najbolj zadovoljna s svojim delom.

    OdgovoriIzbriši
  12. Kot si predstavljam, delo v proizvodnji ni ravno zabavno, kreativno, ampak day by day the same....
    Se mi zdi največji problem pošteno plačilo. Bi potegnilo marsikakšen mrk obraz v nasmeh.

    OdgovoriIzbriši
  13. Ja, se strinjam. Seveda je vsako pošteno delo hvalevredno delo in spoštljivo delo, ampak, roko na srce, proizvodnja ravno ni tisto, kar bi si človek najbolj želel zase ali svoje najdražje. Kot praviš je monotono in zelooo slabo plačano. In ko slabo plačilo pomeni še odrekanje na vsakodnevni ravni, potem je hudič.

    OdgovoriIzbriši
  14. berem, berem, berem . Sem imela čast spoznati kar nekaj proizvodenj...res so si različne med sabo. Imajo pa eno skupno stvar: ne smeš po svoje razmišljat. Kreativnosti ni po defaultu.
    In še kako prekleto je res, da če nisi priden u šoli potem kar hitro pristaneš nekje tako.
    Ne vem, kako je tukaj pri "nogavičarjih" ampak večinoma so v proizvodnji ljudje brez izobrazbe. Pa to mislim 4 leta osnovne šole, samo osnovna šola...redko kje 2 letnika srednje. Ti ljudje ali niso bili pridni, ali pa enostavno več niso sposobni (in tako tudi niso sposobni kreativnosti). Ta kreativni (pa tudi če imajo samo OŠ) se hitro znajdejo drugače.
    In žal je tako tudi s plačilom. Se strinjam da bi moralo biti VSAKO delo plačano dostojno...da bi z njim lahko plačal položnice + nekaj malega prišparal. Kar izačunajte koliko let smo se mi dodatno učili...koliko so za naše študije morale dati zraven še mame.
    Jaz si za svoje želim predvsem da bi v delu uživali...pa če je to proizvodnja ali pa jedrske raziskave v CERNu

    OdgovoriIzbriši
  15. Sandra, hvala :-)

    Pa ker smo zadevo začeli podrobneje obravnavati, še nekaj posameznih misli:

    V proizvodnji sicer kreativnost res nima prostora, vendar to velja samo za delo samo, ne pa tudi za tvoje misli, medtem ko enakomerno izvajaš gibe.

    Svoboda (in vse ostalo) na drugih delovnih mestih ni odvisna od naše izobrazbe, temveč od množice faktorjev. Na primer: obstajajo službe, kjer se je treba resno držati predpisov, velja tudi za magistre. Obstajajo delovna mesta, kjer je toliko mobbinga, da svobode dejansko skoraj ni več, ker je vse odvisno od uspešnosti opravljivcev in ne od naših sposobnosti. Potem delovna mesta s strogimi hierarhijami itd.

    Zase bi lahko trdila, da imam v primerjavi s tujci v moji bivši tovarni maksimum svobode: delam doma in nobeden me ne moti. Pa tudi to ni res. Vse, kar pošljem strankam, mora ustrezati določenim standardom, deloma tudi njihovim pričakovanjem, predvsem pa mora priti ob pravem času, kar pomeni, da moram biti večinoma hitra. Intelektualno delo sem ali tja :-), konec koncev se moram prostovoljno držati kupa pravil in faktorjev, če delo hočem obdržati.

    (pa ne, da bi me to motilo - za kreativnost je najboljši čas prosti čas)

    OdgovoriIzbriši
  16. No, pa še tale: ko sem pridno hodila v osnovno, in srednjo šolo ter na faks, sem se veliko družila tudi z vrstniki, ki jim šola ni tako laufala (delavsko dete pač). Marsikomu sem šla na živce s svojim odličnim uspehom brez piflanja, marsikdo je od mene pričakoval in dobil zastonj inštrukcije iz matematike ali angleščine, veliko njih pa je kazalo očiten odpor do učenja, kot neke vrste strah, da se bodo zaradi naučenega (in novih informacij) morali kot osebnost spremeniti. Nekateri se že pri zelo mladih letih ne želijo spreminjati več. In marsikomu gredo majhne, nad šolo navdušene punčke, ki tudi izven šole kdaj pa kdaj omenijo kakšno zanimivo stvar, ki so jo izvedele pri pouku, absolutno na živce. Tja.

    Jaz sem še vedno lačna učenja, moja osebnost se kljub tej lakoti že od malega ni bistveno spremenila, še vedno kdaj komu nagazim na živac. Pa nimam ravno preveč slabe vesti zaradi tega. :-)

    OdgovoriIzbriši
  17. Moja služba: milijon pravil, huda hierarhija...ampak: Some say, that rules inhibits the creativity, but true creativity occurs within a framework.

    OdgovoriIzbriši
  18. Aleša: ja, se strinjam, prepričana sem, da je to res. Samo da je meni za službeno kreativnost vseeno, moj cilj je iskanje najoptimalnejših rešitev, privat pa kreativnost toliko bolj potrebujem (in spet sva pri tvoji izjavi: ker sem službeno glede tega omejena, to določa moje zasebno udejstvovanje na določenih področjih. Evo ga: framework :-)

    OdgovoriIzbriši
  19. Res je, da smo vsi ujeti v določene špure, neglede na to, ali delamo v proizvodnji ali ne. Ampak proizvodnja UBIJA. V meni je ubila vso voljo do življenja (stara Tobačna in zlaganje čikov). Dela, ki so bolj intelektualno bazirana, so veliko bolj dinamična in osrečujoča. Pa še plačilo je boljše, kar pomeni, da si tudi v prostem času lahko bolj kreativen.

    OdgovoriIzbriši
  20. Ja, seveda, če rabiš tovrstne izzive, potem si za delo v proizvodnji napačna oseba. Vendar je tudi vložek znanja in odgovornost veliko večja, zato je tudi prav, da je plačilo višje - seveda vsakemu tekstilnemu delavcu na svetu privoščim, da bi lahko živel od svojega dela in kakor hitro se bodo prodajali samo še dražji izdelki, ker bo strošek izdelave višji in bodo moji denarci pristali v žepih delavk (in ne v žepih trgovin), bom z veseljem plačala tudi višje cene in kupovala manj.

    Ampak prosti čas? Kaj je to? Edino obdobje, ko se je moj delovni dan začel ob 7h in končal ob 14.50h, je bilo ... ko sem delala v proizvodnji.

    OK, sem pač zaspanka in začenjam ob 8.30 h, pa še eno uro za kosilo si vzamem. Vseeno sem srečna, če ob 18 h neham delati.

    OdgovoriIzbriši
  21. Kvalitetno preživet prosti čas je, ko greš za ves teden losovat na sever. Tega si tekstilni delavci najbrž ne morejo privoščiti.

    OdgovoriIzbriši
  22. Hm. Če jim je nerodno zastonj šotoriti na otokih, kot Losulji z narejenim faksom, potem menda res ne. In hrano vzeti s sabo ter kuhati? Obstajajo neintelektualni predeli Lepe naše, kjer se s takšnim dopustom ne smem hvaliti, ker ni dovolj prestižen in ljudem grem na živce. Bogata, debela Njemica v belih zoknih, pa ne more na dopust na Hrvaško, kot se za poštene Slovence spodobi. Da ne govorim o svojem ubožnem načinu oblačenja (kavbojke), pomanjkanju preobilja zlatega nakita in kar je še tega, kar se pričakuje od mene, pa grdoba grda vedno zatajim in vsem skupaj delam sramoto.

    To ni ironija.

    OdgovoriIzbriši
  23. LOL

    Joj, alcessa, kdaj boš doumela, da so beli zokni IN? :D

    OdgovoriIzbriši
  24. Ne vem, trenutno sem v fazi, ko se jim sramujem :-D

    OdgovoriIzbriši
  25. Ampak gospa v srednjih letih ... ne, sori ... v pozni mladosti si lahko privošči malce ekstravagance. Se ti ne zdi? :D

    OdgovoriIzbriši
  26. Načeloma, ja. :-D

    Problem nastane, ko se moja kreativna ekstravaganca vizualno preveč približa zaničevanja vrednim znakom prisotnosti brezokusne bakice. Se pravi: če bi obula bele zokne in čigumi pink crocse v slepi veri, da zgledam kul, pa bi potem nek mulc svojo mamo pocukal za rokav: Mamiiii, glej uno bogato, debelo Njemico v belih zoknih in Crocsih! Nima dnarja za na morje, ne da?

    OdgovoriIzbriši
  27. Nedaj se, bako!

    Ti samo zamahni z roko in dahni: ''Sorry, I'm Yugoslav.''

    OdgovoriIzbriši
  28. No, evo. Tudi ti si že mnenja, da imaš opravka z bako.

    "Sorry, I am Young"

    (he he)

    OdgovoriIzbriši
  29. LOL ...

    A young Yugoslav, yes. Indeed.

    OdgovoriIzbriši
  30. BTW, mlada dama, vidim, da ste že zdravi?

    OdgovoriIzbriši
  31. Po čemu neki sodiš?

    LOL

    (mlada dama ... se fajn sliši, hvala, ker nisi rekla smrkla)

    OdgovoriIzbriši
  32. Ma ne, je bilo bolj vprašanje kot sodba ...

    Kar se smrkle tiče: danes nisem preveč pri volji za komplimente, draga gospa :-D

    OdgovoriIzbriši