sobota, 20. november 2010

Paella in mama Soledad

Quereis caracoles?, naju je vprašala mama Soledad. No, por favor. Joj, zakaj sem rekla, da ne? Danes me pa zanima, kak okus imajo polži v paelli.

Takole nama je mama Soledad pripravila najboljšo špansko paello. Brez polžev.


Zmazali smo jo v eni od majhnih španski vasic v zaledju Valencije, kamor se preseli večina mestnih prebivalcev poleti, da ubeži neznosni vročini in trumam turistov. Z možem sva se na popotovanju po Španiji ustavila v Valenciji, da bi pozdravila starega prijatelja Ovidija, ta pa naju je prijazno povabil k sebi domov. Ostala sva dva dni.

(Ovidi, jaz in moj mož, ko smo bili še mladiči)

Soledad je paello skuhala v letni kuhinji na terasi, obdani z oljkami, kaktusi in oleandri, medtem ko smo se ostali hladili z mrzlim pivom. Soledad je povedala, da je riž domač, iz okoliških riževih polj. A, pense que esto fue trigo. Mislila sem, da sem videla polja pšenice, sem odvrnila. No, no ... se je zasmejala. Mira ... esto es por tu madre ... y esto por la tuya. Iz shrambe je ponosno prinesla dva lončka doma vloženih paradižnikov; eneg zame in enega za moža. Iz vrste podolgovatega paradižnika, ki prav tako raste samo v okolici Valencije. Muchas gracias, Soledad.

Por tu madre, je še enkrat povdarila. Priznam, da sem hotela lonček obdržati zase, ampak mamo Soledad ne moreš preslepiti. Njene oči so kot globoki vodnjaki. Po prihodu domov, sem kozarček vloženih paradižnikov takoj predala mami.

Hči me je vprašala, kaj naj naredi ... Dobila je sanjsko službo v Barceloni. Seveda sem rekla, naj gre in to takoj. Potem sem šla v sobo in jokala, je povedala, ko sva po kosilu ostali sami na terasi. Ko je govorila o sinu Ovidiju, je tudi jokala, a iz drugih razlogov. Ay, me diho que no voy a llorar mas. Obljubila si je, da ne bo nikoli več jokala. Tudi meni so tekle solze po licih.

Pred tednom dni, je mož poklical prijatelja Ovidija, da ga vpraša, kako se drži po prihodu iz zapora. Oglasila se je Soledad. Kako je bila vesela klica. Z Ovidijem je vse ok. Jaz pa danes mislim na Španijo in mamo Soledad. Za kosilo bo paella. Tudi tokrat brez polžev.


10 komentarjev:

  1. Dober tek in hvala za lep zapis. :-)

    OdgovoriIzbriši
  2. :D

    Hvala. Prosim.

    PS: Ma je blo res fino. Upam, da sta tudi vidva kaj losje finega pojedla.

    OdgovoriIzbriši
  3. MA super si tole spisala...in krasna paella.

    OdgovoriIzbriši
  4. Hvala, Tashky.

    Preživite lepo nedeljo.

    OdgovoriIzbriši
  5. Kok sta z možem lušna - polna energije in veselja do življenja. Upam, da po treh porodih nimaš več tako čvrstih prsi - sicer se bom požrla od foušije ;-)
    Lp, scrklanka

    OdgovoriIzbriši
  6. Scrklanka: LOL ... LOL ...

    Sej poznaš tisti vic, ne? Ko pride žena k možu gola, ker bi ga rada zapeljala, pa ga vpraša, če mu je všeč njena nova pižama. Mož jo pogleda in pravi, ja, samo polikala bi jo pa lahko glih malo. :D

    Fajn bodite.

    OdgovoriIzbriši
  7. Oprost, sam kr naprej se vračam gledat tele slikce: zarad fotke slastne paelje se zdej bašem s pecivom in burekom, da vsaj mal potešim lakoto. Pa vaju se tud ne morm nagledat, tok zlo sta lušna skupi: zdej mi je jasn, zakaj so vajini trije taki cukri. Neki me pa bega: nikol neb mislila, da u Cerknem rastejo taki fejst fantje. Bom kšni samski priporočila, nej se povzpne do Cerknga in pogleda, če je tm še kšn ledik pa frej.
    Prosm, neb ti blo treba napisat tizga o pižamskem pogovoru med nama z možem, ker sm ti to zaupala! ;-)))))))
    polupčki otroke v mojem imenu,
    scrklanka

    OdgovoriIzbriši
  8. Hahahaha ....

    Zakon si!

    En velik objem. :D

    OdgovoriIzbriši