četrtek, 04. november 2010

Od Ljubljane do Dunaja in nazaj


Stala sem pred Michelangelovimi študijami podob za Sikstinsko kapelo, Picassojevo belo golobico in Fridinimi avtoportreti, očarana, prikovana, naježena, ganjena, pretresena, medtem pa so do mene pritajeno prodirali glasovi mimoidočih duš, ki so tako kot jaz v tistem spokojnem, zatemnjenem prostoru sredi Dunaja brisali časovne mejnike in se naslajali nad iluzijo življenja v veličastnih podobah. That's fabulous, I really ...  Podivajte ... Kore o mite ...

Dve nadstropji v Albertini in nekaj sob v Kunstforumu je bilo nabito polnih - tako umetnin, fotografij, video posnetkov kot obiskovalcev. Prišli smo s celega sveta in se naslajali nad mojstri naše zgodovine.


Prosim, še in spet in znova.

Danes sem peljala dijake na ljubljansko razstavo legendarnega finskega arhitekta in oblikovalca Alvara Aalta. Muzej je bil prazen. Slišali smo, kako se na razstavnih eksponatih poseda prah in kako se po praznih belih hodnikih vleče čas. Aaltu so namenili eno sobo, v katero so postavili šest stolov, klubsko mizico, par tekstilij, nekaj vaz ter štiri makete.

Zastrašujoče slabo.

Prosim, presežite okvirje majhnosti ali pa dovolite, da se s takimi rečmi ukvarjajo veliki.

Ni komentarjev:

Objavite komentar