Živemu človeku se vse zgodi. Danes ni nihče zlagal medu na tekoči trak za menoj, danes sem obtičala s trolo v zalitem podhodu med Celovško in Tivolsko. Slike naše trole so že
obkrožile svet. Moram spremljat jutrišnje naslovnice in današnja večerna poročila, morda bom glavna zvezda.
Potniki, ujeti na eni izmed trol, med katerimi sem bila tudi sama, smo namreč nemočno poslušali, kako je crknil motor avtobusa v meter globoki luži od koder ni bilo
spasa.
Zanimivo, kako ljudje različno reagiramo v kriznih situacijah. Šofer je hladen kot špricer čakal, da bodo avtobus potegnili na suho. Neka gospa je začela kričat, da voda vdira v bus, en gospod je imel predavanje o rudarjih, ujetih globoko pod zemljo, nekdo je vprašal, če sme kaditi, večina potnikov pa je bila prepričanih, da stojimo zaradi prometnega zamaška. Mami Sandra pa je vzela iz torbe mobitel in poklicala center za obveščanje. Tam pa so me vezali h gasilcem. Menda sem bila prva, ki je javila, da je karkoli narobe v podhodu med Celovško in Tivolsko.
Medtem so nas mimoidoči slikali, snemali in nam mahali. Med njimi so bili tudi fotografi raznih časopisnih hiš, vsaj po fotoaparatih sodeč. Gospodična za mano se je pošalila:
Joj, jaz se pa nisem nič uštimala zjutraj.
Zanimiv dan. Res. Nekaj posebnega. Ko je postalo jasno, da nam gasilci ne bodo kaj dosti pomagali, smo si drug za drugim sezuli čevlje, zabredli v blatno vodo, ki nam je segala do riti, in se rešili iz utaplajajočega se busa. Potem sem bosa nadaljevala pot do doma. Zdaj sem tudi uradno
šišenski posebnež.