Sestra Desa

V dvigalu pritisnem petko, pa grem najprej dol, v klet. V kleti vstopi hišnik in pravi, o, soseda, kako lepo, da ste prišla po mene. Evo, vidite, zdaj imate svojo stevardeso, odvrnem jaz. Hišnik pa v smeh. Stevardesa ga je spomnila na en šiptarski vic, ki ga je moral povedati.

Se peljeta dva Šiptarja z letalom pa enega prime srat. Njegov prijatelj takoj pokliče stevardeso. Sestra Desa v nebesa, spustite avion na kolesa, treba koljega da baljega.

Kaj bi mi brez hišnikov. Hahaha ...

Lady Gaga malo drugače

To pač morate videti ...



Pa še malo obveznega branja za danes.

Polnjene paprike

Mi smo že snedli današnji zvarek. Od kar sem spet v službi, prav pogrešam doma kuhano hrano. Polnjene paprike so šle za med. Komaj čakam kislo zelje in repo za kako dobro joto.

Dober tek, če še niste jedli ali pa se ravnokar odpravljate k mizi.

Skrivnost iz Kellsa

Ni veliko reči, ki bi odraslega človeka za trenutek prestavile v otroštvo. Skrivnost iz Kellsa to gotovo lahko. Iii, aaa, uaa ...



Čarobno doživetje.

Modne muke

Se je že zgodilo, da sem za svoji punci iskala podložene hlače za zimo, pa so mi trgovke odgovorile, da imajo bolj tanke za deklice in podložene za dečke. Aha, deklice morajo biti lepe, čeprav jih zebe, dečki so pa lahko bolj komot in na toplem. Trgovka ni razumela odkritega sarkazma.

Pa sem šla danes kupit kratke hlače zase. Dve trgovki sta mi jih pomagali iskati po veliki športni tgovini. Našli smo samo adidasove mini kratke hlače in adidasove hlače na tričetrt. Jaz bi rada čisto navadne kratke hlače, ne take, da mi gleda pol riti ven oziroma, da mi je v njih vroče. Trgovki se posveti. Aha, mislite moške? Kakorkoli.

V navadnih konfekcijskih trgovinah sem se že navadila, da mi vsi pod nos tiščijo najnovejšo modo, ki meni sploh ne diši, ampak nisem vedela, da je v športnih trgovinah isto sranje. Na policah čaka na tone majic z bleščicami, z dekolteji, z razporki... Ni da ni. Ali si predstavljate, kako stresno je lahko nakupovanje za žensko moje sorte, ki se požvižga na zadnjo modo, ki želi nositi naravne materiale, ki ne želi kazati svojega oprsja in riti 24 ur na dan, ki gre tečt zgolj zato, da ohranja zdrav um v zdravem telesu (in ne zato, da je na ogled)? Vsakič sem čisto dotolčena. Bom sploh kdaj in? Japajade.

Po dežju

Tivoli kako uro po velikem deževju.

Gospa je hranila ptice in ponudila nekaj hrane tudi Manci, da je poskusila še ona. Cel žur. Človek kar težko verjame, da je samo par kilometrov stran ogromen predel glavnega mesta popolnoma pod vodo. Upam, da bodo stvari čimprej sanirane in da bo življenje spet normalno teklo.

Suh bralno-marmeladni konec tedna

Na Viču se ljudje vozijo okrog v čolnih. Jaz sem vesela, da živim v Šiški, kjer ni rek in potokov. Tako so moje noge na suhem. Skozi podhode pa grem samo še peš.

Nastala je še zadnja letošnja marmeladna zaloga. Slivova.

Po dolgem času sem v roke vzela Sobotno prilogo. Veliko zanimivega. Predvsem intervju z enim največjih intelektualcev in kritikov slovenske družbe ter političnega sistema Borisom Pahorjem. Ste vedeli, da je zopet v ožjem izboru za Nobelovo nagrado za književnost?

Zadie Smith. Obožujem jo. Od kod jemlje tak navdih? Neverjetna je, enkratna, tako ... genijalna v izbiri besed, humorju, pri opisu junakov, interpretaciji ideološko preobremenjene zahodne družbe in kulturno pisane Britanije. Vzemite jo v roke. Super je.

In mimogrede, v Ljubljani je končno nehalo deževati. Aleluja.

Šišenski posebnež

Živemu človeku se vse zgodi. Danes ni nihče zlagal medu na tekoči trak za menoj, danes sem obtičala s trolo v zalitem podhodu med Celovško in Tivolsko. Slike naše trole so že obkrožile svet. Moram spremljat jutrišnje naslovnice in današnja večerna poročila, morda bom glavna zvezda.

Potniki, ujeti na eni izmed trol, med katerimi sem bila tudi sama, smo namreč nemočno poslušali, kako je crknil motor avtobusa v meter globoki luži od koder ni bilo spasa.

Zanimivo, kako ljudje različno reagiramo v kriznih situacijah. Šofer je hladen kot špricer čakal, da bodo avtobus potegnili na suho. Neka gospa je začela kričat, da voda vdira v bus, en gospod je imel predavanje o rudarjih, ujetih globoko pod zemljo, nekdo je vprašal, če sme kaditi, večina potnikov pa je bila prepričanih, da stojimo zaradi prometnega zamaška. Mami Sandra pa je vzela iz torbe mobitel in poklicala center za obveščanje. Tam pa so me vezali h gasilcem. Menda sem bila prva, ki je javila, da je karkoli narobe v podhodu med Celovško in Tivolsko.

Medtem so nas mimoidoči slikali, snemali in nam mahali. Med njimi so bili tudi fotografi raznih časopisnih hiš, vsaj po fotoaparatih sodeč. Gospodična za mano se je pošalila: Joj, jaz se pa nisem nič uštimala zjutraj.

Zanimiv dan. Res. Nekaj posebnega. Ko je postalo jasno, da nam gasilci ne bodo kaj dosti pomagali, smo si drug za drugim sezuli čevlje, zabredli v blatno vodo, ki nam je segala do riti, in se rešili iz utaplajajočega se busa. Potem sem bosa nadaljevala pot do doma. Zdaj sem tudi uradno šišenski posebnež.

Kul

 Kulske iz zadnjih dni:

- dekle na kolesu, ki je švignilo mimo mene, je na glas prepevalo,
- sodelavcu se je fajn zdelo, da sem si zapomnila njegovo ime,
- rabili smo varstvo in moj oče je pridrvel naravnost iz Italije (hvala, tata, najboljši si),
- prijateljica in njen mož sta pripeljala zabojček sliv in domačo zelenjavo (srčno),
- bralka tega bloga mi je poslala čokoladno ozimnico naravnost iz Bruslja (brez besed).

Življenje je lepo.

Huronsko

Se vam je že kdaj primerilo, da ste bili z živci čisto na psu, da ste samo še čakali, kaj vas bo do konca sesulo, potem pa se je naenkrat zgodilo nekaj, kar vas je v trenutku spravilo v dobro voljo? Meni se je pravkar.

Grem na malico v malo poslovalnico najboljšega soseda, plačujem, za mano pa star gospod (na vasi bi mu najbrž rekli vaški posebnež) zlaga tiste male Medexove embalažice medu - take kot jih navadno strežejo v hotelih pri zajtrku - na tekoči trak. Starejši gospod na blagajni z mano opravi, obrne se k njemu in zagleda ene deset komadov tega medu. Njegov komentar je bil: In ... pravite, da je med ZAKON.

Jaz sem tekla iz trgovine, da se nisem uscala od smeha. Po tistem sem se lažje spopadla z dejstvom, da naši zdravniki še niso našli prave kombinacije zdravil, ki bi Živi ustavila epileptične napade. Važno, da je med ZAKON, drugo bomo že še uštimali.

Šmarna gora

Mož je bil na kolesarski dirki ... downhill, al kaj že ... mladiča sta lovila veverice po Tivoliju, medve z Manco pa sva jo mahnili na Šmarno goro. Krasno se je bleščala nad jutranjo ljubljansko meglo.

Jutra v Ljubljani so že preklemano hladna in meglena. Nič kaj prijetna. In ta megla se je danes vlekla vse tja do 400 m nadmorske višine.

Ko pa se je nenadoma razkadila, je bilo jutro takoj bolj prijazno. Sonce je osvetlilo tudi strma pobočja, ki so še vsa porasla s ciklamami.

Takole lep pa je bil pogled z vrha. Izjava tedna: Mami, a lahko hodiš po oblakih, al padeš skozi? Kaj pa če se čisto narahlo uležeš gor?

Privoščili sva si joto, jabolčni zavitek in topel čaj z limono. Odlično. Martinčkanje na jesenskem soncu visoko nad oblaki pa je bilo brez primere.

Naenkrat se je nizka oblačnost začela trgati in ujeli sva prve obrise hiš v dolini.

Ste morda že kdaj zavili v cerkev na Šmarni gori? Jaz sem bila danes prvič. V bistvu ne vem, če je sploh bila že kdaj prej odprta, ko sem bila tam. Dvorišče je zelo lepo, na desno so zelo stari grobovi; med drugimi tudi grob strica dr. Franceta Prešerna.

Notranjost trenutno prenavljajo. Strop pa je videti takle.

Lep izlet je bil. Nazajgrede so nama obema že malce klecale utrujene noge, sicer sva pa bili videti got gazeli. Nasmejani gazeli. Ni dvoma.

Gotovo ga zebe

Na enem od sprehodov skozi center mesta, nas ogovori neka starejša občanka.

Jejžeš na. Gospa ... saj ste mama, a ne?

Tako je. (Zakaj vedno isto vprašanje?)


Laski mu štrlijo pokonci, a ga morda zebe?

Em ... ne. (LOL)

Glasba

Včasih sem poznala vse možne komade in bende in zgodbe, povezane s komadi in bedi. Na koncertih sem prepevala v prvi vrsti. Na Reading festivalu, na Rolling Stonesih, na Nicku Cavu in Davidu Bowiu, pa na Dublinersih ... Danes glasbe skorajda ne poslušam več, razen Šmentane muhe. Škoda.

Slučajno sem naletela na spodnji komad. Melodija je morda malce preveč otožna celo za moj melodramatičen značaj, ampak nekaj je tako zelo fascinantnega na tem komadu, da se mi zdi prekrasen. Najbrž to, da se vse odvija kot v filmu, ne vem. V glavnem, bRuLa in Maja bosta vedeli, zakaj mi trenutno tako zelo prija, hehe.

Zlonamernost

Kot ste morda opazili, je bil moj blog zelo zloben zadnje tri dni. Nikogar ni spustil na stran brez sovražnega opozorila, da se vam bo nekaj strašnega zgodilo, če vstopite v temno kraljestvo Mame Sandre. Ampak stvari so se umirile. Moj mož in njegov brat - oba računalniška frika - sta dan in noč buljila v ekran, se praskala po glavi, brisala vaše in moje linke, prečesavala html ... in vendarle našla zmagovit odgovor na nastalo zagato. Ne sprašujte, nimam pojma, kuga je blo narobe.

Tako ... samo da se lahko spet beremo, pa je svet prec lepši. Lep konec tedna vam želim. Počnite nekaj, kar že dolgo niste.

V ženski družbi

Ko fant odrašča z dvema starejšima sestrama, je hudič. Zanima me, če bo znal priučene veščine kdaj kasneje uporabiti sebi v prid.

Šolska torbica

Najbrž veste, da pručki po novem ne nosijo torbic domov. Zato da se njihova telesca ne krivijo pod težo znanja. Ukrivljanje tako ali tako poteka kasneje, ko večino popoldneva presedijo skrčeni na kavču in buljijo v TV. Mimogrede, ali veste, kaj je najpopularnejši hobi med najstniki dandanes? Gledanje televizije in igranje računalniških igric.

Nazaj k temi. Pručki ne nosijo torbic vsak dan v šolo in nazaj domov, ker so pretežke. Super. AMPAK nam se je že pojavila prva dilema. Kam naj damo teniske, ki jih bodo morda rabili pri telovadbi; kam naj damo posamezne drobnarije, ki naj bi jih naslednjega dne prinesli v šolo; kam naj damo (rezervno) jopico, papirnate robčke in čutarco z vodo in ključe od omarce? Kam hudiča naj spravimo vse to? In zakaj smo kupili torbo? Da se praši v šolski učilnici?

Osebno pozdravljam idejo, da težke knjige ostanejo v šoli, če tistega dne nimajo ničesar za domačo nalogo. Ampak torbica ni samo za knjige. V torbici ima otrok lahko še marsikaj drugega. Konec koncev je torba sredstvo, ki nam olajša tovorjenje reči s točke A na točko B. Kdo pravi, da se v šolo nosijo samo zvezki in knjige?

Nič, odločili smo se, da Manci vrnemo nahrbtniček iz vrtca, da bo lažje tovorila nešolske stvari v šolo.

Bližnja srečanja

Rdeče paprike z mortadelo in sirom

Sem vam že povedala, da je pisanje bloga zelo zabavna reč? Že ene parkrat, a ne ... ja. No, zadnjič mi je moj kuharski guru alias smoger alias dečko z obale, ki ga sicer osebno ne poznam, pa vendar se mi zdi, da sva bila v prejšnjem življenju brata ali kaj podobnega, posredoval recept za polnjene rdeče paprike. Seveda so se mi cedile sline že pri branju samega postopka priprave, zato sem stvar morala preizkusiti v lastni režiji.

Jed pripravite tako, da rdeče paprike najprej pečete v pečici, dokler se kožica ne odlepi od mesnatega dela. Nato jih olupite, vanje potisnete kos sira, ovitega v rezino mortadele, vse skupaj panirate in ocvrete na olju.

Jed me zelo spominja na stare socialistične čase, ko smo na veliko panirali in cvrli. Pri nas doma, denimo, ni minil niti en teden brez česa pohanega. No, to je ena takih panirano pohanih jedi z nostalgičnim pridihom socializma. Hvala smoger, ker si jo privlekel iz spomina in jo delil z nami. Aja, k jedi se prileže pomfri. Ampak to ste najbrž vizualizirali, takoj ko je bilo govora o cvrtju, hehe.

PS: Z možem sva zmazala vse do zadnje ocvrte krušne drobtine.

Sobotne pridobitve

Neverjetno, kako človek ceni konec tedna, ko se vrne v službo. Jutra, ko se ti nikamor ne mudi, so neprecenljiva.

Zjutraj sem s svojim vozičkom odrajžala na trg. Gospa, ki prodaja zeliščne mešanice, je z olajšanjem povedala, da se je sezona čajev spet začela.

Moja korošica na ekološki tržnici je dejala, da jo zebe, ampak prejšnji teden je bilo menda še hladneje, samo 6 stopinj. Med drugim sem kupila zelenjavo za v juho in juhica že diši za mojim hrbtom.

Kupila sem tudi rdeče paprike, ker jih bom zvečer polnila po smogerjevem receptu. Končni izdelek bom pokazala jutri. Komaj čakam.

Ko sem šla mimo gob in borovničk, sem se obrnila stran, da me ne bi premamile, pa šopkov tudi nisem upala pogledati. Sploh. Fige so pa zmagale.

Še malo pa gredo v pečico orade s krompirjem. In komaj čakam, da odprem domač teran.

Preživite lep konec tedna, pa kaj finega pojejte.

Vrečka za telovadbo

Še dobro, da drugi razmišljajo namesto mene. Pri Andreji sem zagledala čudovito vrečko za športno opremo in se spomnila, da moram tudi jaz narediti eno za Manco. In to prec.


Pel je šivalni stroj, odvijala se je nit, škrtale so škarje ... in tukaj je. Vrečka za športno opremo. Ura se bliža enajsti zvečer, zato so barve na sliki malce jesenske.

Meni je všeč. Upam, da bo tudi Manci.