torek, 10. avgust 2010

Pot domov

Hihi, pa ne, da ste me pogrešali. Khm ... sej jaz sem tudi vas. Če komu poveste, bom vse zanikala.

Malo smo se potepali. Če vam povem, kje smo bili, najbrž še vedno ne boste vedeli, kje to je. Bili smo v mali hrvaški vasici s srbskim prebivalstvom starim nad osemdeset let. Približno 40 km od obale v notranjost, tam kjer desno zaviješ za Vodice ali Murter ali za Kornate, levo pa za slapove reke Krke, če vam to kaj več pove.


Šli smo tja, kjer oljke ne rastejo več, kjer diši po rdeči prsti, kamenju in ovcah, kjer se pije doma narejeno vino in v konobi visi domač pršut, šli smo tja, kjer v hladnih mesecih zapiha ledena burja z Velebita, najčistija između svih žena.


Šli smo tja, kjer so nas nekoč radovedno obkolili domačini in vprašali, če smo zalutali, pa so šele potem videli, kdo pravzaprav smo. Ne, nič nismo zašli, kajti vsako poletje napoči čas, ko se mami Sandra nekoč še otrok, danes ženska z družino, vrne k svojim koreninam - v Gošić. K moji baki in pokojnemu đedu. In tudi letos je bilo tako.


Zame je ta pot zelo čustvena, ker sem grozno navezana na svojo bako. Nanjo me vežejo čudoviti otroški spomini, pretresljiva vojna leta in težko povojno obdobje. Zato vsakič, ko z ozke cestice, katero poznajo samo domačini in njihovi potomci, zavijemo na še ožjo neoznačeno pot, ki vodi naravnost v vas moje bake in je ni na nobeni karti ali zemljevidu, se razjočem in upam, da se bom uspela pomiriti v tistih parih sto metrih do bakine hiše.


Zame je to pot v preteklost, v zgodovino, v izgubljeni čas. K ljudem, ki jih nihče več noče, nihče ne obišče, k ljudem, katere bi lastna država najraje izbrisala. O teh neomajnih ljudeh bi lahko veliko povedala, tako kot moja baka, ki je ne ustavi nihče več. Zdaj samo še govori, tudi največje skrivnosti pove, kajti leta naredijo svoje in moja baka ne želi nesti skrivnosti s seboj v grob. Prav je tako. Vsak si mora olajšati dušo, preden gre naprej svojo pot.


Devetdeset let ima moja bakica, pa je še vedno kot mladenka. Radi te imamo, bakica. Čuvaj se, da te bomo naslednje leto lahko spet obiskali.

18 komentarjev:

  1. O koliko prelitih čustev je bilo v tvojem pisanju in želim ti, da bi lahko še velikokrat obiskala svojo bakico :-))

    OdgovoriIzbriši
  2. Mami Sandra is back!!! :-)

    Se mi je zdelo, da ste šli na dopust... ;-)

    Hišica tvoje bakice je super lepa, verjamem da je taka tudi vasica. Tudi bakica je po fotki klena ženica, tako da verjamem da jo boš še velikokrat obiskala.

    OdgovoriIzbriši
  3. Dobrodošli doma!

    Res krasen zapis. In druga fotka zmaga!

    OdgovoriIzbriši
  4. Hvala, punce, lepo vas je spet brati. :D

    OdgovoriIzbriši
  5. Aha, aha. Niso te pojedli tigri, povozili poštarji na kolesu ali odpeljali vesoljci.

    Bila si pri bakici. Zelo dobro :-)

    OdgovoriIzbriši
  6. Ma ne, eni ne letamo po vesolju tako kot nekateri ... in ne pridemo domov bolj vitki, temveč bolj ... izpopolnjeni.

    OdgovoriIzbriši
  7. Krasen zapis in lepe fotke. Točno tako sme se jaz počutila, ko sme odhajala k moji stari mami v Slavonijo...a žel je že 6 let ni več tam , zato tudi pot ni več tako polna pričakovanj...

    OdgovoriIzbriši
  8. Ma eni smo v času vaše odsotnosti postali še bolj vitki, ker so nas črevesa od znotraj popadla za vrat, nas malce stresala, potem pa naredila revolucijo čisto po svoje... :-( Na srečo se zdaj spet lahko izpopolnjujem, ravno pravi čas, stavim vse svoje uradne podbradke, da nam boš natrosila receptov ;-)))

    OdgovoriIzbriši
  9. Kakšno lepo objavo si to spisala in opremila s slikicami! - ma, res lepo!

    Alcessa: 2x :)))

    OdgovoriIzbriši
  10. @hali: V Slavoniji mora biti tudi lepo. Nisem še bila, pa upam, da kdaj grem. Lepo, da še zahajate tja, čeprav babice ni več.

    @alcessa: LOL You win ... as always. LOL

    Sem pa zasledila nekaj, kar bo gotovo krasno za prebrat. Mislim na tvojo objavo o veslanju po jezeru. Komaj čakam, da se je lotim.

    @Škorčica: Hvala. Se mi zdi, da so eni kraji, kjer lahko usmeriš fotoaparat kamorkoili pa vedno ratajo lepe slikice. :D

    OdgovoriIzbriši
  11. Ups...prej sem mislil, da imaš korenine iz Benkovca...no zdaj vidim blizu katerega kraja leži Gošić...OMG. No comment!

    Slava baki!

    OdgovoriIzbriši
  12. @Ok, zdaj sem požrla slino, ker ne vem, kaj pomeni tisti OMG. In ravno zato navadno sploh ne povem, od kod izvirajo moji dedki, ker me potem marsikdo zelo sovražno gleda.

    Prokleta vojna!

    OdgovoriIzbriši
  13. OMG = Oh my god
    Zato ker so tudi moji sorodniki pretrpeli ex-yu vojno in ker sem bral kaj se je v Gošiću in njegovi okolici dogajalo. Imam pa tudi prijatle iz okolice Knina.

    OdgovoriIzbriši
  14. Nisem vedela, v kakem smislu si uporabil OMG, hehe. Oprosti, slabe izkušnje pač.

    OdgovoriIzbriši
  15. Ja, sej je ql. Sem se mal čudno izrazil.

    OdgovoriIzbriši
  16. Če bi tole tvojo objavo prebrala prejšnji teden, ne bi imela pojma, o katerem koščku sveta govoriš. Ampak včeraj smo bili na slapovih Krke ;) Jaz v Srbijo še grem ne več, nimam praktično koga obiskat. Pravzaprav, glede na to, da pride jutri "sestrična" od tam dol na obisk, sem se eno pikico zlagala.

    OdgovoriIzbriši
  17. K: A res, na slapovih ste bli, krasno. Vam je blo všeč? Jaz sem bla nazadnje 4 leta nazaj. Tam nekje so menda snemali Vinetuja, ker okoliški hribi zelo spominjajo na Grand Canyon.

    OdgovoriIzbriši
  18. Všeč, veš da, ampak taka gužva, da sem bila po 14 dneh v precejšnji samoti skoraj malo v šoku.

    OdgovoriIzbriši