sreda, 11. avgust 2010

Kot v Afriki


Hiša, kjer se je rodil moj oče kot zadnji od petih otrok. Danes je zapuščena. Z bratrancem sanjamo, da jo bomo nekoč spremenili v vikend ... khm, še ovce se nam smejijo.


Kamen, še več kamna in spet kamen. Kamorkoli pogledaš. Ta kamnit zid v eni od naših ograd sva pomagala popravljati midva z bratom, ko sva bila klinca.


Nekoč pred davnimi časi, ko je v vasi mrgolelo od življenja, so v tej kočuri za bakino hišo domovale ovce. Petdeset komadov. Najlepše je bilo takrat, ko so imele jagenjčke in smo jih lahko pestvali. In kak lep vonj ima ovca ...


Ko na ulici srečaš domorodca, sledi obvezno ljubljenje, ogledovanje naraščaja, poročilo o preteklem letu, stokanje o zdravju in težkem življenju in še kak vaški trač za povrhu.


Otroci obožujejo drobne zaklade, ki rastejo ob poti. To so kupine. Sladke za umret.


Pri sosedovih imajo zelo lepa stranska vrata, skozi katera gonijo živino na pašo.


Pri baki je pa itak najlepše kot bunara (pri vodnjaku), kjer se pije najboljša voda na svetu, pere perilo,  posipa sol za ovce in tudi okopa.


Kadar moram nekomu na hitro opisati, kaki so kraji, kjer živi moja baka, jim rečem, da je gotovo zelo podobno naravi, ljudem in življenju v stepski Afriki. Čeprav tam še nikoli nisem bila.

28 komentarjev:

  1. V Prekmurju smo jim tudi rekli kupine in laufali za njimi celo poletje. Tudi tukaj me še čakajo :-)

    Aja, tudi notranjost marsikaterega škafa sem spoznala na enak način kot tvoja hčera... :-)

    OdgovoriIzbriši
  2. Kako smo se včasih meli fajn ... (zdej zvenim kot une betežne nonce, ki lajnajo o partizaih).

    Sem prou vesela, da lahko moji otročki še doživijo kej pristnega, čeprav odraščajo v mestu.

    OdgovoriIzbriši
  3. Ta prispevek je prva liga, končno sem tudi jaz enkrat na sliki. spet bomo naredili to vas lepo in zabavno.

    OdgovoriIzbriši
  4. Tale vaš počitniški odklop prav lepo zbuja spomine na moje poletne počitnice, ki sem jih preživljala v Prlekiji pri babici. V hiši z eno samo pipo, brez kopalnice, z Wcjem nekje zunaj poleg štal.
    Ampak je bilo pa božansko..

    OdgovoriIzbriši
  5. @Tata: Evo, pa si dočakal svojih pet minut slave. LOL

    @Sonja: Tudi pri moji baki smo polagali vodovod, ko sem bila jaz že kar velika. Ampak moja baka še vedno prisega na vodo iz vodnjaka, tista s pipe zanjo sploh ni pitna, hehe.

    Ja, take počitnice bi morali okusiti vsi otroci.

    OdgovoriIzbriši
  6. Pitam se, pitam ... Od kod jemljejo kamne za hiše? A jih samo inteligentno polagajo enega na drugega (recimo za ovce) in kakšno vezivo uporabljajo(če ga) za bivališča ljudi?

    OdgovoriIzbriši
  7. alcessa: V bistvu sem klicala domorodca in ta je dejal ...

    Za ograje so nabrali kamen kjer so ga našli in ga čim bolj ravno zložili skupaj. Za ovce in domove pa so uporabljali malo bolj kvaliteten kamen, katerega so sami izkopali in obdelali. Danes ga lahko tudi kupiš, ker gre za znameniti Benkovački kamen ( http://www.poviktor.com/ ). Izvažajo ga tudi v tujino.

    Za vezivo pa so nekoč uporabljali glino.

    Eto, to je to. :D

    OdgovoriIzbriši
  8. Sandra, zdaj pa razumem, zakaj pri vas ne poznate (beograjskega) žita sa šlagom. :-)

    Lepo in romantično, preprosto in človeško, da človek ne more razumeti, kako so ljudje tam lahko počeli tako nečloveške stvari.

    Le kakšni bodo nostalgični spomini naše v mestu rojene in odrasle dece? Hipermarketi, brzenje in bentenje v klimatiziranih avtih, TV in računalniške igrice? Hm.

    Imajo tam doli tudi murve? Zdi se mi, da jih ni več toliko kot nekoč in pogrešam jih. Kupina = robidnica? KoD bunara?

    ;-) Bimbo

    OdgovoriIzbriši
  9. Tenk ju! Res me je zanimalo. Sem še malce pobrskala in ugotovila, da gre za res znani in kakovosten apnenec iz Benkovca.

    (na švedskem otoku Öland tudi gradijo z apnencem, predvsem ograje, z zlaganjem, tako kot pri vas)

    OdgovoriIzbriši
  10. Čudovita druga reportaža :-))

    OdgovoriIzbriši
  11. @Bimbo: Žito sa šlagom je precej nad kulinaričnimi sposobnostmi ali zmožnostmi teh koncev, hehe, kot si pravilno ugotovil.

    Kako so se tu dogajale tako nečloveške stvari, sprašuješ ... Če bi vedela odgovor na to vprašanje, bi dobila Nobelovo nagrado za mir. Nimam pojma, Bimbo, in ne vem, ali je bolje tako, ali ne. Vem samo, da so jih tile starci pošteno nasrkali (tako Srbi kot Hrvati, ki so v teh koncih živeli skupaj). Veliko Srbijo so se pa šli njihovi sinovi, ki so večinoma prišli popravljat krivice iz preteklosti iz drugih jugoslovanskih republik in celo iz tujine. Bolano, kaj naj še povem.

    Nekoč mi je znanec iz Bosne (musliman), ki je prebežal v Slovenijo, dejal, da je vojna in genocid njegova realnost, ampak da se z njo ne bo obremenjeval. Kar je bilo, je bilo, gremo naprej. Ko bi znali tako trezno razmišljati tudi drugi ... tudi pri nas.

    Ja, murv je tu kolikor hočeš. Na dvorišču moje bake rastejo tri, na primer. Ena svetla in dve temni. Kupine so robidnice, ja. Bunar pa vodnjak. :D

    @alcessa: Ja, kamna je tle res na tone. To je drugače kraška pokrajina, ali krš kot ji pravijo oni (pa tudi bukovica rečejo temu delu, ker je veliko bukovega drevja).

    @Andreja: Hvala.

    OdgovoriIzbriši
  12. Krasen prispevek. Tudi jaz imam lepe spomine na kupine - bližina hrvaške meje na Štajerskem, od koder je bila moja dadika, kakor sem klicala babico. Še boljše pa so bile murve. Njami.... Da ne govorim o domači slivovi marmeladi, ki sem jo namazala na domač kruh, ki ga je spekla babica.

    OdgovoriIzbriši
  13. kaja, kupine in murve zmagajo. In tudi moja baka je nekoč delala neprekosljivo slivovo marmelado (ki je bila takrat bljek, sedaj bi pa ubijala zanjo) in kruh ''izpod peke'' v prizidku poleg hiše. Vstala se je ob petih zjutraj, da je bil pečen, ko smo se ostali zbudili.

    Ah, spomini ...

    OdgovoriIzbriši
  14. Jst se pa samo tolažim, da mene pa dopust še vedno čaka. upam, da bo tudi tako lepo. :-)

    OdgovoriIzbriši
  15. @hali: Hehe, hvala. Meni je pa všeč brati vas nazaj. :D

    @Techka: O, seveda bo dopust. A bo v petero?

    OdgovoriIzbriši
  16. @Sandra: ne ne, samo v dvoje... ;-)
    Egipt - po dolgem in počez! ;-)

    OdgovoriIzbriši
  17. Techka, upam, da mi oprostiš za tale lapsus. Za trenutek sem te zamenjala z drugo bralko. Posipam se s pepelom. :D

    Egipt?! Čudovito. Bi morda začela pisati blog, da bi delila lepe trenutke z nami? Prosim ...

    OdgovoriIzbriši
  18. No najbolše slive imajo pa 'pri nas'...oziroma so imeli 'pri nas'... Tam nad Benkovcem...je treba iti čez Velebit med Drvarjem in Ključem (Pištanica)...
    danes so itak ostali le spomini in fotke...pač neumna vojna...
    No, lahko pa obiskujemo Mostar...in seveda Sombor :D

    OdgovoriIzbriši
  19. Sandra, ni panike... ;-) Upam, da nekoč bodo tud v petero. :-)

    Kar se bloga tiče - pravkar ga je začela pisat moja boljša polovica. Ko se vrneva, bodo definitivno tam tudi slikce in izkušnje z Egipta. Če te zanima, pokukaj na: www.simonp.si

    In zelo bo vesel kakršnega koli komentarja. :-)

    Mogoče pa blog začnem tudi sama pisat. Ko/če se to zgodi, te seveda obvestim. :-)

    OdgovoriIzbriši
  20. @Joj, smoger, ta vojna nas je čisto razdelila in izbrisala nekaj najlepših mest in vasi.

    V Pištanici nisem bila, v Mostaru pa ja in sem se zaljubila vanj. :D

    @Techka, krasno. Z veseljem ga bom prelistala. :D

    OdgovoriIzbriši
  21. Pištanica je po velikosti tko nekje kot Gošić. Tam sem bil nazadnje, ko se se začele neumnosti na Hrvaškem. V bistvu smo vedno imeli turo: Pištanica, Mostar, morje. Za prvomajske pa smo hodili v Sombor.
    Leta 91 al 92 smo lih se vračali iz Mostarja in v zraku je dišal nemir...tisto poletje je bilo čudno. Seveda se veliko ne spomnem, ker sem takrat šele pričel hodit v OŠ.

    OdgovoriIzbriši
  22. U, ja prvomajske smo tudi mi vedno preživljali dole južno z velikim kresom.

    In prav imaš, nemir si čutil v zraku. Za nami so se recimo vsi obračali, ker smo bili Janezi.

    OdgovoriIzbriši
  23. Ooo, kako mi je všeč taka kamnita zgradba! Ima srce!

    Pred kratkim sva se z možem z arhitektom pogovarjala o neki stari zgradbi na Tolminskem.
    Arhitekt je rekel, da nerad bistveno spreminja stare stvbe, ki jih želijo prenoviti, ker je prepričan, da so ljudje natančno vedeli, kaj želijo in torej že oni vedo, zakaj so kaj naredili tako in ne drugače ... :-)

    OdgovoriIzbriši
  24. Zanimivo. Menda so imeli velike težave tudi z obnovo mostarskega mostu v Bosni, ki je bil narejen na čisto svojsten način pa je vseeno kljuboval času.

    OdgovoriIzbriši
  25. Tudi jaz pogrešam murve. Strašno rada bi posadila murvo.

    OdgovoriIzbriši
  26. Mami Sandra, delno si tudi ti kriva za moj podvig: http://www.techka-bb.blogspot.com

    Upam, da mi bo uspelo kolikor toliko redno osveževati tole stran... :-)

    Lep dan želim! In oglasi se kaj pri meni. :-)

    OdgovoriIzbriši