nedelja, 11. julij 2010

Italijani to počnejo drugače


Čeprav so Italijani svojevrsten narod in jih redkokdo od ostalih Evropejcev povsem mirno prenaša, pa določene reči počno najbolje. V mislih imam predvsem njihov sladoled, ki ga z lopatko nanesejo na kornete, in mu ni para pod milim nebom. Skoraj ves sladoled je lastne izdelave, narejen z izbranimi sestavinami in vedno svež. Marsikatera gelateria se zato pohvali z diplomami z mednarodnih tekmovanj, kjer so osvojili najvišje nagrade za kakovost.



V San Gimignanu, na primer, najdete gelaterio, ki se lahko pohvali z najboljšim sladoledom na svetu. Pri njih so si sladoled naročile številne domače in tuje filmske zvezde, ljudje iz sveta glasbe, politiki in drugi mogotci. Med njimi tudi Tony Blair, ki je dejal, da se je na popotovanju po Italiji vsej družini v spomin najbolj vtisnil sladoled iz Gelateria di Piazza.


Tudi mi smo se na našem potepanju po Toskani najedli sladoleda do onemoglosti. V vsakem mestu vsaj enkrat, da preverimo lokalno ponudbo in kakovost, se razume. In tudi nam je bil najboljši tisti iz Gelateria di Piazza.


Naslednja posebnost Italije in italijanskega smisla ze estetiko ter dobro so slaščice. Na tone slaščic, cele trgovine namenjene skoraj izključno prodaji lokalnih slaščic. Kaj hujšega za pet sladkosnednov kot smo mi. Pokupli smo vse, kar smo videli. Na tehtnico si še nismo drznili stopiti.


Ker je Toskana zelo kmetijska in dokaj nerazvita pokrajina, so tudi njihove slaščice bolj preproste, a zato nič manj okusne. Najbolj popularna sta pan forte (iz kandiranega sadja, medu in mandeljnov)


in mehki piškoti prav tako iz mandeljnov, katerim pravijo ricciarelli.


 Sicer so se nam sline cedile kamorkoli smo obrnili pogled. Samo poglejte tole ...



Da o znamenitem pecorinu in značilni suhomesnatih izdelkih iz merjaščevega mesa sploh ne govorim.



Potem so tu še olivno olje pa aceto balsamico pa vino iz vinorodne pokrajine Chianti pa ... Ajej, ajej. Ni mi pomoči. Samo predstavljam si lahko, kako so naju z možem gledali izza sosednjih miz, ko so nama v Podere San Lorenzo prvi večer postregli s tipičnimi toskanskimi jedmi, midva pa sva imela oči kot sovi. Ker Italijani za večerjo pojedo vola in pol. Najprej antipasto (nekakšen prigrizek), nato predjed, potem glavna jed in na koncu še sladica. Za povrh pa vrhunsko vino in nekaj bolj močnega za dulcis in fundo za boljšo prebavo.

Tako smo za večerjo jedli posušene paradižnike in ovčji sir z olivnim oljem in baziliko. Pa testenine s paradižnikovo omako in popečenimi krušnimi drobtinami. Za tem svinjske zrezke v belem vinu in solato. Na koncu pa še semifreddo z mletimi orehi. Komaj sem se zvlekla po stopnicah v mansardo.

Joj, sem se razpisala ... Ma če je pa vse tako fino. Mamma mia!

12 komentarjev:

  1. Mene, ki sem malo manj sladkosneda, vedno pritegnejo "sendvičarne". Pol mi pa sline dol tečejo, ko se odločam med pannini in sendviči, da o raznih slanih zavitkih s špinačo sploh ne govorim;). Sem mislila da nisem lačna:) Grem na velikkkkk zajtrk:)!

    OdgovoriIzbriši
  2. Joj,tega pa ni dobro gledat na prazen želodec :)

    OdgovoriIzbriši
  3. Ma še dobro, da sem si naredila pol ciabatte, preden sem se usedla k blogom. Ja, jaz sem iz sendvič generacije, za dober sendvič prodam dušo :D

    OdgovoriIzbriši
  4. He, he, naj vam še posebej tekne, kar boste danes pojedle. :D

    OdgovoriIzbriši
  5. O, ste že nazaj :)
    Super, krasno. Utrinki s potovanja pa tudi.

    Samo ena pripombica k mandljevim piškotkom. Mali slastni "drekci" so znani kot ricciarelli (kjut ime) in izhajajo iz Toskane (http://www.ricettariocucina.com/2008/11/ricciarelli.html).
    In so res preprosti za izdelavo. :)

    OdgovoriIzbriši
  6. Aha, hvala. Bom vnesla ime zgoraj. In hvala za recepturo. :D

    OdgovoriIzbriši
  7. Jaz bi kar brala in brala....:) pa še lačna sem postala..:) Super fotkice!

    ana

    OdgovoriIzbriši
  8. Ana: Hvala.

    Sej jaz bi tudi še kar pisala ... ampak bo kar dovolj. LOL

    OdgovoriIzbriši
  9. Zivjo,
    slucajno naletel na tale blog in sem z zanimanjem prebral kar nekaj zapisanega. Na temo sladoleda pa bi pripomnil tole: v IT je, mislim, da v Firenzah vsako leto festival sladoleda in ne vem koliko let zapovrstjo je za najboljsega razglasen - Haagen Dazs! (ameriski), njigove "gelatterie" so po vsem svetu (razen Sloveniji..). Dejstvo je, da so Italijani narod hrane, sladic, glasbe in sevda mode, umetnosti...tudi sladoleda, ampak sladoled od HD je dejasnko bozanski, vedno. Kljub visoki ceni (tukaj staneta 2 kepici ca 6 eur) si ga je obcasno treba privosciti. LP iz Bruslja.

    OdgovoriIzbriši
  10. Anonimni, živjo. Me veseli, da si z zanimanjem prelistal te moje zapise.

    In hvala za nameček o sladoledu, sem šla nemudoma ''čekirat'' njihovo spletno stran, hehe. Ja, sladoled je tudi v Italiji precej drag. Računajo na velikost korneta (cene so od 2,50 do 5,50 evra). Upam, da kdaj naletim tudi na Haagen Dazs, da preverim ta renome. :D

    Lep pozdrav v Bruselj iz deževne Ljubljane.

    PS: Ne vem, ali mi ta Bruselj nekaj sporoča zadnej čase ... Ko bi le.

    OdgovoriIzbriši