petek, 11. junij 2010

Šolske dileme

Zgodilo se je, da je deček klofnil sošolca sredi ure, ker ga je oni izzival. To je bilo med mojo uro angleščine. Drugi razred. Učenec klofutar si je prislužil podpis v beležko, izzivalec pa moralno pridigo. Po uri obvestim razredničarko, ona pa pravi, joj, ena mama dela na ministrstvu, druga pa je profesorica na gimnaziji, bosta naredili celo zdraho iz tega, raje spreglej take reči.

Zgodilo se je naslednjega dne pri ustnem ocenjevanju znanja v tretjem razredu. Učenci so se morali predstaviti. Eni so znali povedati samo ime, drugi tudi starost, tretji pa še naslov. Učence sem spodbujala, naj povedo čim več. Po koncu ure priteče k meni v zbornico njihova razredničarka, ker so se nekatere punce zjokale, češ da se niso učili povedati, kje živijo (npr.: I live in Ljubljana.). Rekla sem, da ni panike, da jim tega ne bom štela v njihovo škodo, važno je, da tisto, kar znajo povedati, tudi pravilno izgovarjajo. Njihova učiteljica se pomiri in me pouči, če bodo otroci prišli domov objokani, bo jutri polovica staršev prišla v šolo in zahtevala pojasnilo, tega pa si nihče ne želi, posebej sedaj, ko je konec šolskega leta .... veš, z otroki je lahko delat, s starši je problem, zato raje spreglej take reči.

Utrujena od vsega spregledovanja grem na kosilo v šolsko jedilnico. Zraven mene sedita dve simpatični kolegici, zato jima upam potožiti svoje težave in skrbi. Ena pravi, veš kaj se je meni zgodilo prejšnji teden v četrtem razredu, pisali smo narek in ena učenka ni pisala velikih začetnic, spuščala je cele povedi, ni uporabljala ločil ipd., pa pride na šolo njen oče in zahteva, da mu razložim, zakaj je tu, tu in tu dobila pol točke manj ... za crknit.

Druga kolegica pa ima zame še dodatno razlago, učiteljev in njihove strokovnosti ne ščiti nihče, vsa zakonodaja je na strani učencev in staršev, če se bo učencu ali staršu nekega dne zazdelo, da se mu godi krivica, je po tebi, kajti nihče ne bo vrjel tvojemu strokovnemu pogledu na stvar, ampak bodo vsi dali prav učencu; če pa boš slučajno ustrajala pri svojem, bodo starši poklicali na šolo inšpekcijo, ki je zelo arogantna in nesramna, ta bo blokirala delo na šoli za ves mesec, pod drobnogled bo vzela celo vrsto učiteljev, se obesila na njihove priprave, medtem ko jih realnost v razredu ne bo niti najmanj zanimala, in srečo boš imela, če ne boš ob službo; raje spreglej take reči.

Jaz sem za to, da se starši aktivno vključujejo v šolsko delo, nenazadnje sem tudi sama starš in vem, da si bom želela sodelovanja z učitelji in strokovnimi delavci šole mojih otrok. Ampak eno je konstruktivno, sproščeno komuniciranje na relaciji starši, šola, učitelji, drugo pa takole podjebavanje in ustrahovanje na vsakem koraku.

Zdaj se mi bo res začelo kolcati po prejšnji šoli na vasi, kjer je v času govorilnih ur k meni prišla ena mama in rekla, da če njen mulc ne bo poslušal, naj ga kar mahnem, potem pa naj še njej povem, da mu jih bo še sama napela, ko pride domov.

26 komentarjev:

  1. Sandra, a prideš prosim na našo vaško šolo? Jaz kot starš vidim noro pomanjkanje trezno razmišljajočih učiteljic (sori, z učitelji imam dobre izkušnje).
    Na razredni stopnji je pri nas nemogoča situacija, na predmetni stopnji pa pesmica ... človek težko verjame, da gre za isto ustanovo ... ja, ok, je ista ustanova, ampak različni hiši ...

    OdgovoriIzbriši
  2. M: Trezno razmišljajočih ... aaa, to se pa dobro sliši. :D

    Veš, mislim da se na razredni stopnji preveč v rokavičkah dela z otroki. Večina učiteljev in staršev zavzame položaj: bogi otroci, grozna šola. Otrokom se na vse pretege prilagajajo, jih ujčkajo, razvajajo ... Na primer, ocen sploh ni, ker bi otroke preveč šokirale, njihovo znanje se opiše. Ampak, v opisnem ocenjevanju sploh ne smeš uporabiti besed: NE ZNA. Napisati moraš: TO MORA ŠE IZBOLJŠATI. To je samo en banalen primer ujčkanja, ampak jih je še veliko.

    OdgovoriIzbriši
  3. Jeeee, ta zadnja mama je zlo podobna mojemu mišljenju.
    V šoli more bit red! Učitelj je zakon! Pa klicaj, ne samo pika. :-) Pa ocene! Pa otroci so zmožni vsega, tko da jih ni treba ujčkat!

    Grrr...tole naše šolstvo...za pop_ _ _it!

    OdgovoriIzbriši
  4. Sandra, ne takšnih blogov pisat:) Jaz pišem prošnje ...
    Glede ujčkanja se pa popolnoma strinjam. Poznam precej staršev, ki za eno leto odložijo vpis otroka v šolo zaradi (kao) zdravstvenih težav, ker hočejo, da se njihov otrok še malo igra v vrtcu, ker ko enkrat pride v šolo, je vse tako ZELO zares:)DDDD Ko bi vsaj bilo tako.

    OdgovoriIzbriši
  5. Noro, norejše, norišnica.
    Do neke mere je verjetno res smiselno kaj spregledati, ampak primeri, ki si jih zgoraj opisala, se meni ne zdijo takšne sorte.
    Moje mnenje je, da je vredno stati za svojimi strokovnimi stališči, čeprav je morda zaradi tega pot nekoliko bolj trnova.
    Drugače se izgubi kredibilnost, kvaliteta in smisel.
    Jaz bi na tvojem mestu ravnala načelno in po vesti - je pa res in zavedam se, da je meni, kot nekemu neobremenjenemu opazovalcu lahko govoriti, neprimerno lažje kot nekaj (dejansko) ukreniti...

    OdgovoriIzbriši
  6. Matr, naša šola je ogromna in silno upam, da učiteljicam noben ne reče "raje spreglej", ker bi bilo imho po hitrem postopku veliko otrok v velikih težavah. Pa ... glede na to, kakšne info prenašajo staršem in glede na to, da smo na svetu staršev sprejeli tudi vzgojni, ne samo učnega načrta, mislim, da jim tega noben ne reče.

    OdgovoriIzbriši
  7. Joj Sandra tega ti pa ne zavidam. Zadne čase sem velikokrat priča takim debatam. Imam kar nekaj pedagogov, okoli sebe. Med drugim je tašča učiteljica na razredni stopnji. Pa ja zadnjič razlagla, da je naročila v ponedeljek otrokom, da do četrtka prinesejo, palčke za ražnjice, plastiko od kinder jajčkov in ne vem kaj še, pač pripomočke za neko delavnico. Nato je neka mama anonimno klicala v šolo vsa histerična, kva oni mislijo da majo vsi vrt doma in piknike nonstop in kje nej zdaj ona stakne palčke za ražnjiče... Sam jaz si to predstavljam kot: Eni mami se je zjutraj dvignu pritisk k je tamal ali tamala težila, da so vsi že prnesel sam on ali ona ne in je blo najlaži dvignit telefon in se zdret in sprostit.
    Spet druga učiteljica trenutno 4. razreda mi je razlagala kako je mela dva mesca inšpekcijo v razredu, ker je pač dobila pritožbo zaradi ne vem česa že... Itak četrti razred, ko so ocene. Baje, da je največji pritisk staršev, kot bi rekla ti, ni več ujčkanja!
    S tem da, pa imam kolegico, ki uči na neki "vaški šoli", kjer se mi pa zdi da je več spoštovanja do učitelja (vsaj iz njenih pripovedovanj)in hkrati je ljudem prej jasno, da ne more bit vseh 25 odličnih! To se mi zdi da tukaj v Lj. velja bolj kot statusni simbol, otrok mora vsaj tri stvari trenirat, pa še odličen mora bit!
    Ma če mene vprašaš, važno je da delaš tko, kot ti misliš da je prav. Kam bomo pa pršli če se bomo vstrašli vsake mame ki dela na Ministrstvu, a ni dost, da se jo že mož boji:)))

    OdgovoriIzbriši
  8. Moj najstarejši je generacija otrok, ki so bili na naši šoli poskusni zajčki uvedbe devetletke. Prva generacija, ki je šla v šolo namesto v malo šolo. Ta ista generacija je v malem vrtcu z leto starejšimi sovrtičkarji prav tako spremljala malo šolo, ker so bili pač v isti skupini in jih vzgojiteljica ni odrivala, ko je pripravljala leto starejše na šolo. Ta vzgojiteljica je bila precej stroga za moje pojme (to ni šimfanje, otroci so jo imeli radi, ona pa je imela red v skupini) in mulci so prišli iz vrtca z zelo pozitivnimi delovnimi navadami.
    Starši smo leto kasneje začeli doživljati konkretne šoke, ker so v prvem razredu vsem otrokom po vrsti te delovne navade popolnoma izničili. Ko sem kot starš zahtevala, da mojemu otroku ne dovolijo izbire "jaz pa tega ne bom naredil, se grem raje igrat", sem dobila odgovor od učiteljice, da tega ne sme narediti, ker so taka pravila.
    Sem tukaj čudna jaz ali mogoče nekdo drug? Odrasli moramo otrokom postaviti pravila in ne obratno ... po celem "obratu" devetletkarjev mislim, da so rezultati tam, kjer se učitelji držijo teh pravil kot pijanec plota, naravnost porazni. Lepo al grdo ... treznega razmišljanja o vzgoji otrok manjka marsikomu od tistih, ki so na žalost v službi prav na ministrstvih, kjer take umotvore sestavljajo ... Mah, mislim, da nima veze, da pišem dalje ... ne bo nobenega haska.

    OdgovoriIzbriši
  9. Uf, "moja tema". ;)
    Mislim, da so se pri odnosu učitelj - učenec - starš v zadnjih letih spremenili predvsem starši. In to grozljivo na slabše. Ne vsi, mnogi pa. Ti potem težijo, kot piše že v enem prejšnjih komentarjev - da mora biti vse pet. Starši kot da nočejo ali ne znajo otroka pripraviti, da niso vsi na vseh področjih enako dobri, kaj šele najboljši. Na vsako ceno poskušajo prizanesti otroku z vsakim porazom, vsako bolečino, že izzivi so v očeh marsikatere mame preveč. In se vse skupaj nagiba v smer, ko ima otrok ščitnike od rojstva, da se slučajno kdaj ne bo udaril/opekel/spotaknil/padel, najrajši bi jih vpisali v šolo nekje pri dvanajstih in jim zavezovali čevlje do dvajsetega. Otroke se zadnje čase kot po pravilu, če so le vsaj približno rojeni konec leta, všola kasneje. Da bodo imeli "kaj od otroštva" - joj, floskula no. 1, pri kateri gredo meni lasje pokonci. Zadaj se običajno skriva "naj gre kasneje, bo starejši od ostalih in mu bo šlo lažje". Japajade. Od nekdaj smo bili v razredih boljši in slabši, pa to ni imelo niti slučajno nobene povezave s starostjo. Predvsem starši pa tega ne želijo vedeti in videti. Vsak mora imeti najboljšega otroka, pa čeprav za ceno lastnega, otrokovega in učiteljičinega dušnega zdravja. Po mojem je šolski sitem, kot je trenutno v veljavi tak predvsem zaradi pritiskov tovrstnih staršev, ki jih je precej in praviloma so zelo glasni. Učitelji si ne želijo tako soft variante. Nekaj jih poznam in jim popolnoma nič ne zavidam. Ker je situacija žal taka, kot piše Sandra. Spreglej, bo ceneje. Ukrepanje? Bi, če bi imel s čim. Zvezane roke na vseh področjih. Logično, da se kot pijanec plota držijo pravil. Vsebina ne zanima nikogar, važno je, da je čeklista pokljukana.
    Starši, pa tega še vejo ne, delajo predvsem sebi slabo uslugo s tem, ko so se pri otroku postavili na stališče "šola je sovražnik". Pa naj gre za znanje ali za druge življenjske stvari. Konkreten primer z naše šole: Zadnji sestanek pred taborom. Po burni razpravi smo sprejeli in zapisali sklep, da otroci s sabo nimajo mobitelov. In so našli dete med pogovorom z mamo. Sporočilo otroku? Ne šmirglaj dogovorov, naredi, kot ti paše. Tako sporočilo otroka spremlja skozi življenje, to ni tistih pet minut, ko se je mami zdelo boljše za otroka, če se malo pomenita po telefonu.
    S treznimi starši in treznimi učitelji bi se dalo narediti marsikaj in sem prepričana, da bi tudi otroci vedeli, kje imajo meje. Zdaj jih nimajo, ker starši sporočajo: počni, kar hočeš, te bomo že zmazali ven.
    Včeraj sem šla zaradi otrokove poškodbe v šolo. Ker se mi je zdelo narobe, da me ob poškodbi niso poklicali. Če bi zjutraj vedela to, kar sem vedela popoldne, niti šla ne bi. Na podlagi dejstev, ki sem jih imela sem pač šla. Na podlagi dejstev, ki jih je imela učiteljica, ga je s poškodbo pač poslala domov. Običajno sem jaz bolj "presrana" v pogovorih. Včeraj, ko sem govorila z razredničarko, ravnateljico in vpleteno učiteljico, so bile "presrane" one. Vse tri. Pa sem čisto mirno povedala, kaj se je zgodilo in kaj bi pričakovala. Nobenih groženj, nobenega povzdigovanja glasu, nobenih "višjih inštanc" ali zahtev po padanju glav ni bilo. Popoldne sem potem razmišljala, kakšne izkušnje morajo imeti, ko pride kakšen starš v šolo, da sem na koncu skoraj jaz mirila njih.
    Pišuka, me je zaneslo...

    OdgovoriIzbriši
  10. Ker vem za ničkoliko podobnih, včasih celo hujših zgodb, se strinjam, da bi se moralo veliko stvari spremeniti.

    Težko je biti pameten, če nisi sam v tej situaciji, vendar, če kaj pomeni: podpiram tvoje razmišljanje (biti dosledna, poštena v ocenjevanju; brez nepotrebnega ujčkanja, vendar sočutna do različnih malih osebnosti; in najtežje: ne se pustit ustrahovati takim staršem). Srečno!

    OdgovoriIzbriši
  11. Meni pa je žal, da se tvoj blog, ki sem ga rada brala, spreminja v neke hvalospeve bogim učiteljem in zmerjanje otrok in staršev. Razumem, da si v šoku po porodniški, zaradi drugačnega urnika, drugih ljudi, drugačne šole.. in upam, da te tole mine.
    Počakaj, da pridete v šolo in boš tudi na drugi strani.. kot starš. Če boš imela srečo, se ti nikoli ne bo treba v šoli oglasit. Če boš imela smolo, boš ti tisti zoprn starš, ki jim pamet soli, ki ga ne bodo obvestili, ker je tudi sam pedagog.. ker boš naredila cirkus, ko boš ščitila in se borila za pravice svojega otroka.
    Kar se mene tiče, poznam nekaj čudovitih učiteljev in nekaj takih, ki bi jih morali iz šol takoj umaknit, preden naredijo še več škode. Ker svoje travme izživljajo na mulariji.
    Otroci tako ali tako nimajo težav s strogimi učitelji, ki jih kaj naučijo.. bolj se norca delajo iz tistih, ki se opirajo na neke davno preživete avtoritete zaradi avtoritete. Ne zaradi znanja ali spoštljivega odnosa.
    Prav tako pa smo tudi starši različni, eni bolj in drugi manj kooperativni.
    Vsi pa bi se morali sprijaznit, da so časi učiteljev, ki so otroke tepli, mimo. Tudi starši jih ne smemo več.
    Kot starš se potem spraviš, če ti je vsaj malo do otroka, poiskat načine, kako narediš red brez tega. Oz. vsaj z minimumom.
    Učitelj pa se vsede skupaj z drugimi učitelji in tolče po starših in mulariji. Ki da smo vsi total nemogoči s preveč pravicami.
    Vsi smo samo ljudje.. dobri in slabi.. in če hočemo, da bo bolje, bo treba nehat jamrat in kaj narest. Predvsem odrasli, ki smo v tej zmedi močnejši člen.
    Sama jamrajija še nikomur ni pomagala. To je najlažje počet.
    Vse ostalo že terja nekaj energije in truda ter se ne da opravit s kavo in čikom v roki med klepetom na igrišču, ko mularija nekontrolirano divja okoli.
    Ne vem, kakšna učiteljica si ti, ne morem sodit. Mi je bilo pa prijetno poklepetat s tabo. In verjamem, da boš v svojem poklicu našla tudi pozitivne strani. Sicer bi bilo mogoče bolje, da razmisliš o menjavi. Če že ne poklica, pa vsaj šole, saj na vzdušje in način dela veliko vpliva celoten kolektiv z ravnateljem vred. Premlada si, da bi od zdaj dalje vedno bolj zagrenjena in sovražno nastrojena hodila v službo. Škoda tebe in otrok.

    OdgovoriIzbriši
  12. @Techka: Ma ni čisto za popizdit, je pa res, da je učiteljski poklic strašno izgubil na vrednosti, hkrati pa so se skrhali tudi najbolj osnovni človeški odnosi med ljudmi, in mislim, da sta to glavna razloga, zakaj je danes delo v šoli strašno naporno in precej izčpavajoče.

    @Martita: Šiviljska štacunca? Ne? Morda pa vseeno ... :D

    @Nika: Ne, sej ne soliš pameti. To popolnoma drži, se strinjam in stremim k temu. Hvala.

    @K: Ja, šola naj bi tudi vzgajala, ampak mnogokateri starš ne mara slišati, da njegov otrok ni ravno vedenja vzor. Zdaj govorim o resnih vedenjskih problemih. In namesto da bi verjel učitelju, ki opozarja na težave (danes še relativno majhne, jutri morda popolnoma izven nadzora), zavzame defenzivno pozo in ščiti otroka. Ravno to se dogaja v mojem razredu, kjer je razredničarka že velikokrat govorila z mamo, ona pa pravi, da se laže in da je njen otrok žrtev.

    @Tina: Hehe, vidim, da je podobnih zgodb veliko. Ja, nimaš kej. Ampak človek se mora malo spihati včasih, potem pa spet novim podvigom naproti. :D

    Se nadaljuje ...

    OdgovoriIzbriši
  13. Samo eno vprašanje ... Sonja, si prepričana, da si brala iste zapise kot jaz? Če ja, menim, da jih moraš prebrati še enkrat ... skozi nekoliko drugačna očala.

    OdgovoriIzbriši
  14. @M: Poleg tega, kar si naštela, bi dodala še podatek, da se marsikateri prvošolec zelo dolgočasi prvo leto v šoli, kar delno potrjuje tvoje pisanje. Najbrž je vzrokov več, ne vem, ampak jaz osebno se tudi nagibam k bolj špartanski vzgoji in morda zato naletim na čuden odziv.

    @majcha: Ja, mislim da ga ni korenjaka, ki ne bi potrdil, da je trenutno stanje v šolstvu (kar se tiče odnosa med šolo in starši) na precej slabem glasu. Seveda ne povsod, ampak v povprečju pa to kar drži. Vzrokov je veliko na eni in drugi strani, strahu tudi ... Ampak všeč mi je, da si povdarila, da se lahko tudi o napakah pogovorimo na human način. To se tudi meni zdi zelo pomembno. Ker pride situacija, ko strokovni delavec naredi napako, prav je, da se ga na to opozori, ampak način komunikacije naj ostane na nivoju.

    Upam, da je tvoja izkušnja bila šola za strokovne delavce in da naslednjič ne bodo ponovili napake. :D

    @Škorčica: Veliko razsodnosti in občutka je vsekakor treba imeti pri delu z ljudmi. Toliko več, če imaš pred seboj otroke. In mislim, da se otroci v šoli večinoma lepo počutijo. Kar je najpomembneje.

    @Sonja: Moj blog ni blog, ki bi bil všečen. Kaka stvar že mogoče, večina objav je pa predvsem kritičnih. Moj blog je tak, da razmišlja, se jezi, buri duhove in včasih tudi izziva. Take it or leave it. Zelo sem vesela mnenj, ki so drugačna od mojih, ne maram pa žaljivih komentarjev. In tvoj je žaljiv, predvsem tam, kjer me pozivaš, naj zamenjam poklic.

    Mislim, da si tole objavo vzela zelo osebno. Jaz ne vem, kake težave imaš ti z vašo šolo, ampak jaz sem pisala o dveh zelo konkretnih rečeh, ki so se mi zgodile tokom tedna. Zakaj si jih ti razvlekla na svoje izkušnje, ne vem.

    Če bi me dobro prebrala, bi videla, da govoriva o podobnih rečeh. Jaz ne ščitim učiteljev vsevprek in kot starš se zavedam, da je treba biti do šole tudi kritičen, pomemben pa je način komunikacije s šolo. Moje začudenje leti na starše, ki priletijo v šolo za prazen nič, ki neupravičeno ščitijo svoje poredneže, ki oporekajo učiteljevi strokovnosti. To se ne počne. O vsem ostalem pa ne bom sodila, ker je tvoj zapis preveč oseben in se vanj več kot toliko ne bom spuščala.

    OdgovoriIzbriši
  15. Mislim, da je to, kar se nam že v vseh sferah dogaja, napihnjenost ljudi z ulice in njihovo vmešavanje v kompetentnost profesionalcev. Naenkrat s(m)o vsi postali strokovnjaki za vsa področja in za vse smeri. Prosim, ne skloni glave. Še vedno si želim ohraniti iluzijo, da je strokovnost ščit, ki ga jezik neusposobljenih ljudi ne more predreti. Vsaj ne bi ga smel. Hkrati pa čutim, da vi, ki ste v prvih bojnih linijah, čutite to realnost nekoliko drugače. Kriza je to, se popolnoma strinjam s teboj! Ampak to se bo moralo začeti spreminjati. In to kmalu. Čevlje naj sodi čevljar, a ne tako?! Načela so zadnje, kar v življenju šteje. Žrtve po mojem niso pomembne.

    OdgovoriIzbriši
  16. Šment, očitno se me da čisto narobe prebrat.. Ni bilo mišljeno niti žaljivo, niti vzvišeno do profesije. Spoštujem dobre učitelje in tudi tebe štejem mednje.
    Pa pustmo stat... se mi ne da.. očitno vsaka gleda skozi osebne izkušnje :)

    OdgovoriIzbriši
  17. Šparta, Šparta in še enkrat Šparta.

    Boga je družba, ki ne ceni enako zdravnike in učitelje.

    OdgovoriIzbriši
  18. Problem bi znal biti v dejstvu, da kar "naenkrat" živimo v kapitalistični družbi, ki nam nudi izdelke in storitve. Kot potrošniki te lahko zavrnemo, reklamiramo in se sploh ves čas počutimo kot kralji in kraljice, najmanj v svoji dnevni sobi.
    Tudi šola ponuja storitve, namreč vzgojo in izobraževanje, in marsikdo se tudi pri tem počuti kot stranka, ki sme biti tudi kralj(ica).
    Ker je vzgoja področje, na katerem so dejavni tako starši kot šola, naj bi vsaj na tem področju sodelovali, vendar so zato seveda potrebni določeni tipi osebnosti. Recimo, da je vzgojo treba izvajati "strokovno" kot starš in kot učitelj. Recimo, da bi se morala normalna odrasla oseba najmanj teoretično zavedati posledic svojih vzgojnih ukrepov, tako starš kot učitelj. Obvezno pa bi moralo biti tudi nenehno samokritično preverjanje, tako staršev kot učiteljev.
    In skrajni čas je, da se nehamo pretvarjati, da je šola ponudnik storitev, katerih odjemalci so kralji in kraljice. Katerih ponudniki in ponudnice smejo biti diktatorji in diktatorke :-)

    BTW, jezik je ena od stvari, ki jih ponujajo in ocenjujejo strokovnjaki, hkrati pa ima vsak uporabnik nekega jezika pravico do svojih nazorov in mnenja o konkretnih primerih tega jezika. Nobeden od njiju naj drugega ne bi žalil, vseeno tudi jaz, tako kot Morfejork, trdim, da je verjetnost, da ima strokovnjak prav, večja, in da je prav tako in da je to treba spoštovati.

    Z drugo besedo, stranke, ki mi je naročila, da naj "s pokrovom" popravim, tako da bo pisalo "z pokrovom", kot jezikoslovka ne mislim jemati resno, čeprav sva tako stranka kot jaz materna govorca.

    Ne da?

    OdgovoriIzbriši
  19. @Morfejork: Iz tvojih ust v božja ušesa. :D

    @smoger: Učitelj začetnik hitro ugotovi, da zlepa ne bo daleč prišel. Nato uvede bolj špartanski sistem in stvari veliko lažje stečejo. Toliko sem se že navčila, ker ne spadam več med ta frišne.

    Joj, plače. V šolstvu so resnično nizke. Učitelj začetnik dobi okrog 1000 evrov plače, tisti z vsemi dodatki, nazivi in največjo kilometrino pa okrog 1800 evrov. Neto. Jaz sem zato, da bi vsi javni uslužbenci imeli take plače kot zdravniki (z dežurstvi), hehe.

    @alcessa: Strinjam se, da starši jemljejo šolo kot storitev. In to tako, kjer ima stranka vedno prav. Veš, možnosti nadzora nad stroko je ogromno; od govorilnih ur, roditeljskih sestankov, sveta staršev, ugovorov na oceno, anonimna prijava na inšpekcijo (pa najbrž še kaj, kar mi zdaj ne pade na misel). In starši se tega masovno poslužujejo, tako zelo, se jih učitelji bojijo kot vraga.

    Namen današnje objave je bil prikazati eno od plati medalje, in sicer kako veliko moč imajo starši pri sodelovanju s šolo in kako jo marsikdo zlorablja. Verjamem, da to počnejo z zavestjo, da bodo koristili svojemu otroku, ampak učinek je ravno nasproten. Rezultat je tak, da so se mnogi učitelji pripravljeni odreči svoji strokovnosti za voljo ljubega miru.

    Jaz sem še toliko mlada, da vsega hudega nisem izkusila na lastni koži, zato še vedno verjamem v ideale, ampak realnost počasi prodira do mene.

    OdgovoriIzbriši
  20. ej, tale šolska res postaja vsak dan težja. In kar je žalostno, je to, da se strinjam, da je s tamalimi še vedno večinoma fino delat, starši so pa vsak dan večji izziv. Tudi jaz včasih kaj napišem zato, da se malo sfiltriram, sicer bi me že razgnalo. Ker pač ne znam in ne želim "spregledat". Se pa zato skoraj vsak dan zagovarjam ;)
    Letošnje leto sem na porodniški, bom pa navijala zate in za vse kolegice, ki še niso podlegle pritiskom...
    Srečno!

    OdgovoriIzbriši
  21. Katjuša: Hvala za tvoje mnenje. In pozdravljena na blogu. :D

    OdgovoriIzbriši
  22. Veliko napisanega med komentarji. Res je velikokrat problem, ker se starši preveč "vtikajo" v delo učiteljev, vednar včasih se pa še premalo. Naj naštejem nekaj primerov:
    - v drugem razredu prinese otrok domov obvesilo, za katerega mislim, da ga je napisal nek četrošolec, obvestilo je polno slovničnih napak, pa še zelo težko je razvozlati točno vse potrebene reči za športni dan (saj vem, jaz tudi ne pišem slovnično pravilno, ampak učitelji bi pa lahko vsaj približno, da ne rečem da je moja žena, ki je bolj občutliva na te zadeve kar v luft skočila
    - če na roditeljskem sestanku sploh odpreš usta in rečeš kaj kritičnega (ne mislim na delo učiteljev, ampak na samo delo šole), potem večina učiteljev skoči v luft in samo išče način kako ta zatreti (če dalajo tako v razredu je hudo), sploh pa tukaj prednačijo ravateljice
    - učiteljice tako rade rečejo staršem, da otroci radi povedo kaj se dogaja doma, kdaj hodijo spat, koliko morajo delat itd, ko pa rečeš da otroci tudi doma radi povedo kaj delajo v šoli, da so učenci v prvem razredu sami med odmorom, ko učiteljice skupaj z vzgojiteljico kofetkajo itd. je pa hudo
    - hudi je ko ti učiteljica na govorilni uri reče, da je nekaj narobe s tvojim otrokom, ker je preveč miren in ubogljiv, ker ji ne odgovarja, celo sam se ponudi, če je potrebno kaj narediti, da se celo malo boji učitelja, le s šošočci je bolj spoščen. Halo!!!, doma je pravi razgrajač, zelo težko kaj uboga, tepe se z bratci. Res pa je da ga učimo ubogati učitelje, pa tudi kdaj mora kaj narediti in pri tem vztrajamo.
    - da težko je, ko četrošolec dobi nalogo pri kontrolki, ki jo še jaz ne razumem, pa ko odgovori na določeno vprašanje prav, pa mu učiteljica prečrta, ker ni napisal točno iste besede kot je v knjigi
    ITD

    OdgovoriIzbriši
  23. Še to: včasih imam občutek, da na študij razredne stopnje hodijo samo tisti, ki se ne morejo vpisat drugam, nimajo pa osnovne ljubezni do otrok in "filinga" poučevanja. Vsa čast in priznanje tistim, ki gredo na študij razrednega pouka iz prepričanja. In res v šoli manjka moških učteljev, pa ne pravim, da so moški boljši učitelji od žensk, sploh ne.

    OdgovoriIzbriši
  24. Gaj, lepo pozdravljen na tem blogu.

    Naj ti tule odgovorim na tvoje komentarje, ki so (bodo) vedno zelo dobrodošli. Šola je resnično taka stvar, da buri duhove na vseh frontah. Učitelji smo marsikdaj nezadovoljni zaradi plače (začetnik ima 1100 evrov plače neto, za ostale ne vem), zaradi prepolnih razredov, vedno večjega števila zadolžitev itd.; starši pa zaradi nestrokovnosti posameznih učiteljev, arogantnosti vodstva šola pa še in še.

    Meni se predvsem zdi pomembno to, da je komunikacija na nivoju. Da se zavedamo, da vsi delamo za dobro otrok in zato moramo sodelovati. Če si mečemo polena pod noge, ne pridemo nikamor. To je bil v grobem cilj tega (pa še kakega) pisanja.

    Sicer se pa strinjam, da stvari niso idealne in da je treba pač plavat. Strinjam se, da delamo učitelji napake, da se motimo, da kdaj ustrelimo mimo ... Srčno pa upam, da danes lepa beseda še vedno lepo mesto najde in da se da o vsem odraslo pogovoriti na osebne nivoju.

    OdgovoriIzbriši
  25. Točno to Sandra, mislim da je tu problem na obeh straneh. Starši vidimo svoj prav, učitelji pa svojega. Potrebno je sodelovanje. Problem nastopi takoj, ko učitelji nastopijo s pozicije neke avtoritete (mislim, da je avtoriteta potrebno za v razred, ne pa za starše), z neke nad pozicije, problem je ko vodstvo šole pozabi, da je šola zaradi otrok in njihovih staršev in ne obratno, ko šola komplicira v določenih organizacijskih stvareh namesto da bi otrokom in tako njihovim staršem čim polj poenostavila zadeve in seveda se pozablja da pravzaprav starši plačujemo šolo.
    Problem pa je seveda tudi v starših, ki prevečkrat mislijo(mo), da bomo mi komandirali šolo.
    So pa nekatere šole tudi drugačne in vzorno sodelujejo s starši, se jim prilagajajo kjer se lahko itd.

    OdgovoriIzbriši
  26. Že še čaka šiba občutljive starše in otroke, ko odidejo študirat! Tam pa se ne bodo imeli komu bunit in pritoževat. Kakor prof., dr., mag., ...reče, tako je, pa če je skregano s celim svetom! In mu ne moreš nič. Drugače pa: devetletka je ukradeno otroštvo, nastala pa je zaradi enih prenapetih staršev, ki so se pritoževali, da se njihovi otroci dolgočasijo, ker že vse vedo (so jih doma "poučili"), govorim iz lastnih izkušenj, saj imam doma eno osemletkarico in dve devetletkarici.
    Ps. Tudi jaz sem učiteljica in imam otroke neskončno rada, večino staršev pa nikakor, ker vse pokvarijo. So redki, ki te spodbujajo, se znajo zahvaliti in ne vidijo v vsaki tvoji besedi napako in napad.

    OdgovoriIzbriši