petek, 30. april 2010

Nestrpni



Nestrpnost. Težka beseda. Negativna, obsojajoča. Gotovo smo vsi kdaj pa kdaj nestrpni.  Denimo takrat, ko stara gospa, ki stoji pred nami na blagajni, nikakor ne najde denarnice, ko voznik zaspi na semaforju, ko nekoga ne maramo, ker nosi usnjeno jakno in ima brke (to zadnje leti name, he, he). Zdi se mi prav, da se človeka opozori, da je presegel mejo dobrega okusa. Vseeno pa ni lahko najti pravega načina, kako to nekomu povedati.

Pred nekaj dnevi sem v kitajski restavraciji pod blokom (spet) naročala kosilo zame in za moža. Restavracija je bila sorazmerno polna. Za mizo ob blagajni je sedel star gospod, Indijec, bi rekla. V roki je držal jedilni list. Mimo njegove mize k blagajni stopijo trije moški srednjih let, Slovenci. Norčujejo se iz natakarice, Kitajke, ki sicer malo slabše govori in razume slovensko, zato pa nič manj slabo ne razume, da se moški norčujejo iz nje. Nato se moški lotijo še gospoda indijskega videza. Kak menu ima pa on? A domorodskega? Ha, ha, ha ... Natakarica ne odgovori, zelo prisiljeno se nasmehne in se jim zahvali za obisk.

Jaz sem stala za temi tremi moškimi in sem bila besna. ****** grdi, kako si drznete, tukaj jeste skoraj vsak dan, gospa vam streže, je prijazna do vas, čeprav ste navadne *****, vi pa se delate norca iz nje in iz gospoda, ki je prišel na kosilo tako kot vi. Teh grdih misli seveda ne upam izreči naglas, ker bi bile žaljive (jaz pa nočem biti žaljiva) in ker so moški trije, dvakrat večji od mene in trikrat težji in verjetno tudi zelo primitivne narave, tako da je bolj varno ostati tiho. Namesto tega rečem natakarici: Danes imate pa gnečo, kaj? Je kar naporno, a ne? Natakarica se nasmehne.

Bi vi upali posredovati, opozoriti moške, da so nesramni, nestrpni, žaljivi? In kako bi jim to sploh povedali?

4 komentarji:

  1. Na žalost bi bila tudi jaz tiho. In če ne narediš ničesar, si enako kriv. Dejstvo je, da bi morali, kljub strahu, ukrepati. Ti si se morda bala moških samih, drugi se bojijo, da se bodo osmešili, tretji se bojijo, da jih ne bodo jemali resno, četrti, da jih ljudje ne bodo več marali.... Vse preveč strah usmerja naše življenje in marsikaj, kar bi moralo biti izrečeno, ostane skrito in potlačeno nekje v naših glavah.

    OdgovoriIzbriši
  2. N: Šment, najbrž nas res strah vodi in usmerja. Jaz že par dni razmišljam, kaj bi lahko pripomnila, da jih ne bi dobila po gobcu, pa se ne zmislim ničesar. Čeprav še vedno verjamem, da je moč besed in razuma močnejša od strahu. Če bi le takoj našla pravo mešanico besed ...

    OdgovoriIzbriši
  3. Tudi jaz sem vedno PO tem zelo pametna, kaj vse bi lahko rekla, ampak v tistem trenutku mi ne pade nič izvirnega v glavo. In potem se jezim nase.
    Se stinjam - ni prav, da smo tiho, kljub temu, da pri takih primitivcih ne bi prav nič zaleglo. Na žalost. In veliko je tega.
    Drugače pa lep pozdrav, ker sem nova :)

    OdgovoriIzbriši
  4. Škorčica: Prav lepo pozdravljena pri meni doma, he, he. Kar po domače, kar po domače.

    Očitno imamo vsi iste probleme, kadar srečamo nesramneže. Mogoče bi morali že prej skovati nek govor, ki bi ga potem samo zrecitirali, he, he. Ne, seveda to ne gre. Po moje si bomo z leti upali ugovarjati - ko bomo starejše gospe s palico in nas ne bo nihče več upal na gobec. :D

    OdgovoriIzbriši