četrtek, 22. april 2010

Kje so otroci?


Še pomnite, tovariši, kako smo se kot mulci podili po gmajnah in marsikdaj kako ušpičili, pa starši še vedeli niso za to, in domov smo pritekli samo takrat, ko smo bili žejni in lačni oz. takrat, ko je mamo res že skrbelo, kje se potikamo, in nas je nautrudno klicala z balkona.

Dolgo sem bila prepričana, da smo imeli tako idealno otroštvo samo otroci na vasi. Pa temu ni tako, so me poučili ljudje iz mesta. Tudi v prestolnici so dvajset ali trideset let tega otroci prosto tekali med bloki, po njivah za blokovskimi naselji in včasih zašli celo v sosednji rajon.

In kje so otroci danes. Na krožkih, s starši na ograjenih otroških igriščih, doma za računalnikom ali pa na dogovorjenem obisku pri prijatelju. In to se ne dogaja samo v mestih. Tudi na vasi se otroci ne potepajo naokrog tako kot nekoč. Vsekakor so več na svežem zraku, ampak le okrog lastne hiše in ponavadi pod budnim očesom babice.

Par dni nazaj, sem klicala mamo iz našega vrtca ter jo vprašala, kdaj se kaj dobimo. V trenutku sem se zdela sama sebi trapasta. Pa ne zato, ker bi bilo kaj narobe z dogovarjanjem za obisk s prijatelji, temveč zato, ker drugače naši otroci sploh nimajo možnosti preživljati prostega časa s prijatelji. Ker starši svojih otrok ne upamo več pustiti samih ven pred blok, tako kot so si upali naši starši dve desetletji tega, ker je to absolutno prenevarno (pa ne zgolj zaradi paranoje staršev). Naši otroci so primorani poiskati prijatelje v vrtcu in med sorodniki. In potem sitnarijo: Mami, a gremo lahko k Janezu na obisk, prosim. In starši se klicarimo in dogovarjamo in potem ne gre na obisk samo otrok, ampak cela družina. In gostitelj mora poskrbeti ne za enega gosta, ampak kar za pet itd.

Seveda na obisk ne moreš vsak dan, čeprav si otroci želijo. Otroci pa morajo ven. Zato se družine v mestih odpravijo na ograjena igrišča. Pa ne za pol urce, ker se to ne splača. Družine gredo na igrišče za ves popoldan. To pa pomeni veliko osebne prtljage. Lopatke, kanglice, žoga, frizbi, krede, jopice, kape, stvari za preoblečt, hrana, pijača. Selitev narodov, vam povem. Hujše kot potovanje na morje. In to dan za dnem. Dokler staršev ne odpeljejo v Polje.

Ni kaj, takole imamo. Kriza bo takrat, ko bodo naši otroci razlagali svojim otrokom, kako lepo je bilo včasih, ko so še smeli na otroška igrišča.

17 komentarjev:

  1. Ja, tole z zadnjim odstavkom bo pa res žalostno... In res bo tako! :-(

    OdgovoriIzbriši
  2. Techka: Gotovo bo nekaj v tem stilu. Še vsaka generacija je smela početi manj kot prejšnja. Zanimivo bo opazovati, v katero smer bo vse skupaj šlo.

    Lep četrtkov dan ti želim. :D

    OdgovoriIzbriši
  3. Hvala Sandra! In enako!!! :-)

    Kljub slabemu vremenu skušaj uživat!

    OdgovoriIzbriši
  4. Techka: Slabo vreme bo kot nalašč za počitek stran od otroških igrišč. LOL

    OdgovoriIzbriši
  5. Khm ... najprej hvala za lepe želje iz prejšnjega dela ... itak velja za danes :) tudi jaz ti želim lep dan. In tale odgovor se lahko v celoti nanaša na tisto od včeraj ...
    V naši vasi pod Dolgim hribom in Špičasto goro se zgodbe našega otroštva še vedno najde. Ma res no, ne zezam. Pogovori med otroci in starši so sicer malenkost drugačni, ampak zgoraj napisanega res ne prakticiramo (več).
    V "starih časih" (kot pravi moja mularija) sva se z mami zmenili, da sem lahko "izgubljena" dokler je svetlo, pa zaprmej sem morala biti v tistem okolišu, za katerega sva se zmenili, kar je pomenilo, da je mami točno vedela, kam mora stopiti, se nekaj minut kot sraka dreti MMMMMM!, da se je izgubljena, umazana in po možnosti potolčena hči prikazala :)
    Danes je pogovor med mano in sinovi v stilu - OK, ti kar pejd, pa telefon vzemi s seboj, da te dobim, če te rabim ...
    Haha, to je seveda neumnost. Tudi moje mulce je daleč najlažje dobiti v peš izvedbi na košarkarskem igrišču za šolo (ko mečejo na koš, mobitel leži nekje "varno" v travi in ga itak ne sliši).
    Se je pa vse tvoje zgornje pisanje resnično dogajalo, dokler nismo zbasali med hillbilly-je :(

    OdgovoriIzbriši
  6. M: No, no. Se pravi, da se najdejo kotički, kjer starši ne vedo, kje so otroci. Lepo. Veš kaj bi te vprašala, kaki so bili vaši razlogi za selitev in kje vidiš največje prednosti oz. pomanjkljivosti življenja na vasi. Kot sem ti že omenila, tudi midva z možem razmišljava o selitvi v predmestje (ne ravno na vas), prav zaradi dobrobiti otrok. Čeprav bi sama grozno pogrešala mestni vrvež.

    OdgovoriIzbriši
  7. :) maš mejl. Dva pravzaprav ;)

    OdgovoriIzbriši
  8. Pred našim blokom je peskovnik. V njem je ponavsdi vsaj 10 odraslih oseb in kakšnih 5 otrok. Situacija zgleda bizarno smešna. Anja

    OdgovoriIzbriši
  9. Ja, grozno je to, da se otroci ne morejo več prosto potikati naokoli... Ne vem, kako bo to vplivalo na njih.
    Glede selitve v predmestje: tudi mi smo razmišljali na podoben način, kot vidva. Dokler nisva slišala mnogih zgodb o tem, kako se ljudje zjutraj, na poti v službo in popoldan, ko se vračajo domov zapletajo v prometne zamaške. Nekateri so nama potožili, da se vračajo domov šele ob 6ih zvečer, pa oddelajo samo po 8 ur.
    To je na najini tehtnici prevesilo jeziček v prid stanovanja v mestu. Konec koncev nimaš nič od tega, da cele dneve presediš v avtu na cesti. Grem že raje na sprehod v park, pa se ob vikendih (v naših ljubljenih rovtah) naužijem narave (in dobre taščine kuhe?).

    OdgovoriIzbriši
  10. @Anja: Ha, ha, ha ... Ja, točno tako to zgleda, bizarno smešno. Se popolnoma strinjam. In veš kaj se še dogaja? Otroci se želijo igrati med seboj, si izposoditi igrače, komunicirati ... In kaj naredi večina staršev? Jih odpelje stran (ne, tam se fantek igra, ti pejdi drugam), ali pa prepove uporabo tujih igrač, čeprav izrecno poveš, da lahko uporablja tvoje igrače (ne, pusti, to so fantkove igrače, bova drugič prinesla svoje), ali pa neprestano prigovarja, kako naj se igra (ne, s tem moraš narediti potičko, to ni za kuhanje ...). Meni se cufa, ti povem.

    @Nika: To tudi mene zelooo zanima, kaki bodo ti naši otroci, ko bodo v puberteti in kasneje kot odrasli ljudje. Morda sploh ne bodo želeli v nobeno zvezo, ker so prenasičeni odnosov. In bodo vsaj na starejša leta želeli biti sami. Morda se pa nekaj takega že dogaja ...

    Tole s prevozi in gnečo na cesti tudi naju z možem najbolj skrbi. In na koncu je najbolje iti iz službe/vrtca/šole direkt v park pod drevo, kot pa 1 uro stat v koloni domov. Za vikende pa ven, jasno. Ne vem, če me pri tašči čaka kosilo, še nisem preverla po zadnji neumnosti. :D

    OdgovoriIzbriši
  11. Joj, ja... tele zadeve z intervencijami staršev na igriščih so res zoprne.
    In jaz opažam še nekaj groznega: to, da če ti in tvoj otrok ne izgledata dovolj fensi (in pri nas je to tako, povrhu vsega še prav 'po kmečko' zavijava...), te že v fundamentu izločijo.
    Moj ubogi sine je pa še prav posebo družabne sorte, on bi se kar z vsemi nekaj pogovarjal in razpredal...
    Res ne vem , kam vse to pelje...
    Glede gneče na poti v predmestje: ja, na žalost je okoli Ljubljane tako. Imam kar nekaj kolegov, ki zelo obžalujejo odložitev, da so šli na deželo v predmestje.
    Ker za povprečnega človeka, s povprečnimi prihodki, vsaj ene 20 let (za kolikor časa se pač zakolješ s kreditom...) ni poti nazaj.
    Sem pa prepričana, da ni vedno tako. Gotovo so tudi lepe zgodbe na to temo.
    Tašča? Moja je zlata, ima pa poseben tretma zame, če preveč gobec otresam ali kaj podobnega neumnega zganjam: pri družinskem kosilu dobim samo goli kuhan kropmpir in čisto nič drugega. Nič. Res, se ne hecam.

    OdgovoriIzbriši
  12. Nika, upam, da moja tašča tole bere in da sedaj ve, kaj mi mora servirati naslednjič, ko pridemo. LOL

    OdgovoriIzbriši
  13. Pozdravljena.

    Mi živimo v predmestju LJ že nekaj let in nam ni žal niti sekunde (otroka zaenkrat še v lj.vrtcu, ampak komaj čakam na vaško šolo).

    OdgovoriIzbriši
  14. da se malo vtaknem v razpravo o vožnji - sem iz zasavja (natural born hillbilly :D) in za vožnjo do ljubljane rabim 45 minut. če grem ob pravem času. isto velja za vrnitev domov. in služba je v centru centru. si pač že pred sedmo v službi. to, da pride mož iz službe pred 18h, je pa že luksuz. :S jebiga. pa ne zaradi gužve na cesti.

    vse ima prednosti in slabosti, ampak vrvež in dogajanje na eni strani ter nabiranje borovnic za hišo in zlate ribice v ribniku na vrtu na drugi ... i know my choice. je pa res, da se meni osebno v bloku zmeša, ker rabim veeeeeliko prostora, tako da sem zelo pristranska. (in zelo pristransko ti prišepnem, da so dogajanja na "vasi" včasih še bolj zanimiva - jih je manj in so bolj intenzivna ... :D).

    OdgovoriIzbriši
  15. kar se pa tašč tiče - babe, jz živim v isti hiši z njo. in ona je vdova in moj je edinec. *sigh*

    ampak jo imam strenirano, če kaj preveč tečnari, jo pač mirno ignoriram dan ali dva, dokler ji ne rata tako zelo dolgčas, da nas povabi na kavo. ja, moja je ena tistih, ki me ob izjemnih priložnostih, ko imamo skupaj kosilo, petkrat pokliče, da vpraša, kak krompir bom jedla. tacga kot ostali, mater, kakega pa? LOL sej je faca, sam še večja faca bi bla, če bi bili mi v pritličju in ona navrh, da bi se lahko izmuznila z otrokoma ven, ne da bi jima poskušala na vsak način poturiti še kako čokolado v žep.

    OdgovoriIzbriši
  16. Spominčica, moje iskreno sožalje.
    Moja je 100 km stran. Saj pravim, zlata je.

    OdgovoriIzbriši
  17. @Anonimna: Ja, se mi zdi, da predmestja veliko nudijo, niso samo spalna naselja, čeprav je bilo marsikatero predmestje zasnovano tako.

    @Spominčica: Jaz sem na zadnje delala v Moravčah na OŠ in se je zelo opazila razlika pri obnašanju otrok; so bolj umirjeni, imajo še strahospoštovanje do starejših. Iz tega zornega kota so vasi sigurno boljša izbira za življenje. Ampak vsaka stvar ima dobre in slabe vidike, oziroma intenzivne vidike. :D

    OdgovoriIzbriši