nedelja, 24. junij 2018

Vrednote

Vsak začetek razprave nosi v sebi definicijo osnovnega pojma, s katerim bo pišoči operiral. Zatorej, SSKJ nam razkriva, da je 1. vrednôta  -e ž (ó) nekaj, čemur priznava kdo veliko načelno vrednost in mu zato daje prednost.
Zanimivo je dejstvo, da SSKJ besedo vrednota ponudi v edninski obliki in ne v množinski: vrednote. Zanimivo zato, ker ljudje gojimo več različnih temeljnih vrednot, kot denimo sodelovanje, solidarnost, empatija, resnicoljubje. Seznam je dolg. In vsakdo od nas bi izpostavil kaj drugega, dal prednost čemu drugemu. Američani, denimo, razlagajo pojem value kot denarna vrednost nečesa, tržna vrednost nekega izdelka. Pri njih je pomen človeškega doživljanja sveta in pripisovanja subjektivnih vrednot le-temu šele na četrtem mestu (Mirriam-Webster Dictionary). Britanci pa so bližje nam, kajti tudi oni menijo, da ko gre za termin vrednota moramo najprej izpostaviti moralni aspekt njenega esprita, šele nato denarnega. In zanimivo je tudi dejstvo, da imajo Britanci samostojno slovarsko iztočnico, ki se glasi vrednote – v množini (Oxford Dicitionaries). In tam najdemo opis, ki ustreza našemu, slovenskemu, o tem, kaj vrednota je.
Zanimivo je tudi opažanje, da v SSKJ-ju v istem slovarskem članku beremo o vrednoti, ki govori o vrednostnem sistemu posameznika, in o duhovnosti posameznika. Iz tega lahko sklepamo, da Slovenci duhovnost doživljamo kot ključni element pri definiranju posameznikove identitete in sistema vrednot. Nekaj, česar v angleških slovarjih ne bomo našli. Morda se kulturno in etnično pisanim narodom kot sta ameriški in britanski duhovnost zdi zasebna, zato ne čutijo potrebe po definiranju le-te v samostojni iztočnici pod rubriko vrednote. Morda gre tudi za politično korektnost, ki izvira iz stoletij trenj med različnimi rasami, etničnimi skupinami in veroizpovedmi. Morda Američani in Britanci pač ne želijo povezovati duhovnosti z vrednotenjem sveta – vsaj načelno ne. Morda je tako preprosto lažje.
In zanimivo je tudi, da Slovenci, sodeč po SSKJ-ju, kapital kot vrednoto postavljamo na dno lestvice, saj v slovarskem članku zaseda šele deseto mesto – daleč za duhovnostjo, estetiko, ideali in individualizmom. Še celo pojem izgubiti (izgubiti denarnico, dokumente, uro) ima vidnejše mesto od kapitala samega.
Iz vsega naštetega lahko sklepamo, da Slovenci verjamemo v vrednoto kot enovit pojem, zato lahko smatramo, da ga vsi Slovenci doživljamo enako. Drugače rečeno, zdi se, da smo kot narod enoviti in složni o tem, kaj vrednota je. Živimo narodno vrednoto, ki se ne postavlja pod vprašaj. Pa vendar vemo, da smo razdvojeni in marsikdaj sovražno nastrojeni drug do drugega. Naših vrednot je toliko, kot je vasi v Sloveniji, in pri vrednotenju vsega kar vidimo, zaznavamo in čutimo pogosto pozabljemo na integriteto sočloveka ter uveljavljamo svojo lastno voljo in egoistične potrebe. Znani so primeri iz slovenske politike, gospodarstva, zdravstva in tudi šolstva.
Pri oblikovanju vrednot Slovencem pomembno pomaga duhovnost, kar mnogi razumejo kot krščanske vrednote, pri tem pa pozabljajo na druge vroizpovedi in posameznike, ki se ne definirajo v odnosu do boga in pomembno soustvarjajo našo družbo.
Vse prepogosto se tudi zdi, da slovenska narodna vrednota ne vključuje materialnega, ali da vlade ne zmorejo kretnje, ki bi Slovencem omogočila boljši materialni obstoj. Zdi se, da se v naši državi v materialnem svetu znajdejo samo tisti s sumljivimi vrednotami. Pa ne bi smelo biti tako. Tudi gospodarjenje je vrednota; tudi kapital je vrednota, saj nam omogoča uresničevanje najbolj primarnih potreb – te pa so temelj za razvoj osebnosti. Zatorej moramo Slovenci premakniti pojem kapital višje po lestvici vrednot, kajti le tako si bomo drznili zahtevati moralno integriteto tistih, ki z našim kapitalom upravljajo.
Tudi sicer ne smemo biti narod, ki besedo vrednota razume zgolj na načelni ravni. Najdemo jo v slovarju, v praksi pa vrednota največkrat pomeni orehovo potico, cviček in Prešernovo Zdravljico – vse v isti sapi. Ravno nasprotno, vrednota je živ organizem, katerega živimo tu in zdaj. Je iskanje resnice, je iskanje pravega odgovora na dogajanje v družbi in je nenazadnje pot do razumevanja nas samih. Je potencial, ki ga nosimo v sebi, da uresničimo našo človeško bit in da znamo ločiti dobro od zla. In ker resnica ni nikoli ena sama, amak ima veiko obrazov, moramo biti zelo previdni pri tem, kako pojmujemo besedo vrednota. Je res ena sama? Se res skriva zgolj v tistem, kar je do obisti slovensko? Marsikdo se bo spomnil, kako nezemeljsko se je slišala izjava našega košarkarja, Gorana Dragića, ki je ob osvojitvi evropske lovorike v solzah ponavljal, da je ponosen, da je Slovenec. Prav on, sin priseljencev, ki že dolgo ne živi več na Kosezah; ki je verjetno večkrat jedel burek kot potico, ve, kaj pomeni biti Slovenec. Seveda. Zakaj pa ne. Vrednostni sistem je stvar posameznika, ne nujno odsev državljanstva. Raziskovanje vrednot je povezano z motivacijo posameznika, da se približa resnici. Goran jo je našel. Kaj pa ostali?
Osebno menim, da smo Slovenci zapriseženi individualisti, da prevečkrat poudarjamo vrednote interesnih skupin in ne vrednot skupnosti, naroda. In prav to nas ovira na poti do resnice. Tudi  zato ekonomske vrednosti ne cenimo enako kot duhovne in estetske. Pa vendar prav ekonomska stabilnost pomeni stabilnost družbe kot celote. Obratno pa sta duhovna in estetska plat našega obstoja stvar vsakega posameznika in kot taki morata biti nedotakljivi in nedeljivi. Ostati morata intimi del vsakega izmed nas in vsakdo naj ju razume po svoje.
Če povzamem, želela bi si več zdravih vrednot, ki zajemajo tako gospodarsko resnicoljubje kot nesporno moralno držo posameznika – pa naj ta jemlje navdih v ustavi, Cerkvi ali pa zgolj v harmoniji vesolja. Želela bi si, da se vrednota prelevi v vrednote in da beseda vrednote kot samostojni slovarski članek najde svoje mesto v Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Kajti vrednot je več, vrednot je toliko kot je državljanov. In čeprav so temeljne vrednote našega naroda določane, saj so zapisane v ustavi in se skladajo z osnovnimi človeškimi vrednotami zahodnega sveta, si želim javnega priznanja, spoštovanja in sobivanja vseh vrednot, ki spoštujejo človekovo integriteto. Želim si, da bi v prihodnje Slovenci dali prednost skupnosti – pa ne vaški ali regionalni, temveč narodu kot celoti. In da bi vsi v en glas znali vzklikniti – tako kot Goran Dragić – da smo ponosni, da smo Slovenci. S poudarkom na ponosni. Zato, ker smo vredni. Kot ljudje.
-->

petek, 08. julij 2016

Dom, to sem jaz.


Marsikaj določa identiteto posameznika. Hundertwasser je nekoč zapisal, da ima človek pet kož, pet identitet. Epidermis, oblačila, dom, osebnost in okolje. Veliko je odvisno tudi od tega, v kakšni družbi živimo in kak socialni status imamo. Pa vendarle. V podalpskem svetu identiteto gotovo močno določa dom. Hiša. Stanovanje.

Ko sem zaključevala študij, sem prvič začela razmišljati o domu. Spomnim se znanca iz študentskega doma, ki nas je nekega dne v skupni kuhinji vprašal, a kaj razmišljate o stanovanju, bo treba začet šparat, je dejal. Hja, šparat. Kje so časi, ko so ljudje prišparali svoj dom. Danes smo lahko srečni, če prišparamo za čike. In morda so prav zato ljudje, ki jim uspe kupiti stanovanje ali zgraditi hišo, obravnavani drugače. Zraste jim vrednost. Družba jih spozna za vredne. V računalniškem jeziku to pomeni, da se njihovo stikalo preklopi iz 0 na 1. Bravo!

Tudi mi smo prišli do svojega doma. In kredita. Pa ne s šparanjem, ampak z obilno dediščino. In tudi mi smo postali vredni, preklopili smo se iz nič na ena. In ko me ljudje sprašujejo, a je fajn, sem se navadila reči, da je super in seveda oh in sploh, ko imaš svoj dom. Ampak v bistvu ni čisto tako. V bistvu človek s svojim domom in kreditom postane obvladljiva enota. Palce gor za državo. Pade v svojo špuro vsakdana in mesečnih anuitet in spremljanja svetovnih trgov in obrestnih mer. Tak človek postane puhlica, posmeh evoluciji in deluje v korist tistim, ki imajo profit pri obračanju in mahinacijah s tujim kapitalom.

To cut the long story short. Imamo dom, tudi kopalnico. In posodice za začimbe vse enakih barv in oblik. In poličke, ki se ujemajo z zavesami, pa porcelan, ki smo ga vzeli pri prababici in nam sedaj krasi kredenco v kuhinji. Nenazadnje, prav danes smo postali bogatejši za nekaj okrasnih rož. Tepihov pa na žalost še ni. Ob vsem tem se počutim kot lik iz romana Prevzetnost in pristranost,samo da jaz namesto moža iščem okrasne predmete za dom. Kako zelo zeitgeistersko. Bravo jaz! Imam svojo kožo, imam identiteto. Dom, to sem jaz.

četrtek, 02. junij 2016

Kdaj drugič




Ko se bom ponovno rodila in bom zadihala kot angleška plemkinja, bom študirala v Cambridgeu.

Mimobežnice




Ujeti trenutki neopaznih. Mimobežnice. London.

Nekje na Slovaškem







En kraj, ena ulica, tihožitja, ki kljubujejo zobu časa.

Dnnubiana





Danubiana, galerija sodobne umetnosti. Zen.

četrtek, 21. april 2016

Bratislava











Ko ti pravijo, da je vse možno, da živimo v demokraciji, kjer ima vsak posameznik besedo na vseh ravneh bivanja, razočaranje preži v zavedanju, da nam je vse prepovedano. Lahko živimo dlje, lahko komuniciramo z vsem svetom, lahko postanemo karkoli želimo ... Pa ja! Stres nas bo pokopal zelo zgodaj, komunikacija je zgolj virtualna in nič ne pove o človeku samem in naše aspiracije so zgolj možnosti, ki se nikoli zares ne uresničijo. Saj veste, danes so sanje dovoljene, jutri pa je nov dan. In ko ljudje v odrasli dobi ugotovimo, da živimo virtualno realnost samih sebe, realnost, ki bo izginila v trenutku, ko bomo naredili nekaj narobe - spregovorili o prepovedani temi, vzeli v roke napačen artifakt ali zavrnili splošno uveljavljene dogme, se pravi, ko se bo sistem odzval skrajno nasilno ... oprostite, korekturno ... oprostite, spravno, in nas vrnil na pravo pot - se odrasli ljudje prelevimo v antagoniste samih sebe (antagoníst  -a m () kdor komu nasprotuje zaradi različnih idej, koristi; nasprotnik, tekmec), z namenom, da zatremo svoj notranji glas, ki nam pravi, da živimo bedna, prazna življenja, kajti drugače ne moremo preživeti. Kdo si upa izstopiti iz igre?

Hja, Bratislava. Ljubljana po slovaško.