torek, 01. januar 2019

Nevidni


Obvezen in nadvse poživljajoč obisk družine na jugo-zahodu države me je pripeljal v Križni hodnik v Piranu, kjer je gospod župnik samoiniciativno izmenjal nekaj prijaznih besed o jaslih, ki so tam na ogled, in sploh o zgodovini Minoritskega samostana – sploh pa o freski, katere slike visijo v Križnem hodniku. Moja mati, še vedno ali pa vedno bolj nezaupljiva do klerikalnega stanu, se je hitro obrnila in prigovarjala, da odidemo dalje, ko pa je še toliko lepega za videt – ogledovali smo si jasli po Piranskih cerkvah (Kako zelo ne-klerikalno!). Mene pa, ki sem vajena dolgih monologov, ki niso namenjeni drugemu kot meni sami – morda kakemu alter egu – je zelo zanimalo, kar je imel gospod župnik povedati. Začutila sem njegovo potrebo po pogovoru, kot čutim svojo. Med drugim nam je povedal, da je freska, ki so jo odkrili v cerkvi Sv Frančiška z veduto starodavnega Pirana z obzidjem sedaj v italijanski Padovi, kjer jo restavrirajo. Restavrirali naj bi jo že vrsto let, vrniti pa je nočejo. Po besedah gospoda župnika, zato ker umetniških del, kot je to, ne bodo vračali v nekdanjo Jugoslavijo, kjer živijo rdeči banditi.
Jah, sem pripomnila, v naših krajih se svet konča; od tu naprej ni drugega kot megla – konec sveta. Gospod župnik je žalostno zagodrnjal in prikimaval. Pa vendar ni bil povsem prepričan, ali me je prav razumel. Sem bila ironična ali vendarle povsem resna?
Vse to me je spomnilo na Postaje avtorja Draga Jančarja, kjer v enem od premislekov, ki nosi naslov Zgodba, ki jo lahko prespite, govori o naših krajih, o Sloveniji. Gre za razmišljanje o pokrajini, ljudeh in kar še spada zraven. Tam zapiše naslednje:

Iz založbe Merian v Hamburgu, ki se ukvarja s potopisi in popotniki, je prišel predlog, naj napišem besedilo o Sloveniji. Naj napišem nekaj, česar njihovi bralci ne poznajo. Kaj pa poznajo, sem najprej pomislil, kaj sploh vejo o tej deželi? In takoj za tem sem se spomnil Šalamunove pesmi.
Babica mojega prijatelja pesnika Tomaža Šalamuna v neki njegovi pesmi otrokom, ki sedajo na Dunaju na vlak, naroči, naj kar mirno spijo, tja dol do Trsta ni ničesar.

V tem zapisu Jančar tudi pove, da smo Slovenci omenjeni kot ''prehlajen narod zgodovine''. Morda to pomeni, da smo Slovenci virusno obolenje, ki se mu je potrebno ogniti. Morda je naša politična scena sod smodnika, prehlad, ki lahko prerase v kaj hujšega. Morda gre za hladne in temačne gozdove, kjer človek lahko še kaj stakne. Maja Haderlap je v knjigi Angel pozabe naše kraje, ki so bili pogosto zaznamovani z vojnami, opisala takole:

Vojna se je po naših grabnih umaknila v gozd, travnike in njive, griče in pobočja, gorske rebri in struge potokov je naredila za svoja bojišča; hiše in hleve, kuhinje in kleti je iztrgala poslanstvu in jih spremenila v utrdbe. Obkolila je pokrajino, se zagrizla vanjo, geološki zemljevid je brala kot vojno karto.

Ali pa, kot meni Jančar, to pomeni vsaj to, da se je z našim narodom v zgodovini marsikaj dogajalo, in doda, da bi se moral vsak Evropejec potemtakem vprašati, kje pa je ta nič sredi Evrope in ali je mogoče, da sredi Evrope obstaja terra incognita.
V bistvu je odgovor na zgornje precej preprost, čeprav rahlo boleč. Da, za večino Evropejcev je Slovenija neznana dežela. To pomeni, da naši evropski sodržavljani ne znajo slovensko, njihovi učbeniki ne omenjajo Slovenije, niti ne poznajo naše vloge na evropskem političnem parketu. Na primer, bilo mi je dano gostiti cenjene srednješolske učitelje iz Belgije v eni od mednarodnih izmenjav med šolami, ki jih podpira in financira EU. Naši gostje so v Slovenijo prišli zelo previdno. Požirali so vse, kar so videli in slišali, kajti naših koncev niso poznali, še manj so se tod okrog potepali ali kadarkoli kaj o nas brali. Proti pričakovanjem so bili nad Slovenijo navdušeni. Med drugim se je zgodil obisk Pirana na lep sončen dan, ko smo s Piranskega obzidja videli na levi Italijo od Trsta skoraj do Benetk, na levi pa hrvaško Istro. Tri države! In tri jezike govorite … Kaj, celo več kot tri? In nekoč je bil Piran del Beneške Republike? Večina današnje Slovenije pa del Avstro – Ogrske in Napoleon je bil tudi tu? In vojno ste imeli? V Natu ste tudi? In vaše cene so primerljive s tistimi v Belgiji?
Ampak kave nam ne boste plačali – pa naj nas ne bo nič sram, dodajo Belgijci. Oni vedo, kako je v naših krajih; ena oseba obvladuje ekonomsko in politično življenje, ostali pa se komaj prebijamo iz meseca v mesec. Roman Abramović, denimo, sram naj ga bo. S kolegi učitelji se spogledamo in praskamo po glavi. Ali se je to ravnokar zgodilo? Na to kolegica poreče, da si Slovenci resda kdaj pa kdaj kaj pripišemo, vendar lahko z gotovostjo trdi, da je Abramović Rus in ne Slovenec.
In tako vse kaže, da je naša Slovenija ena taka luknja na zemljevidu Evrope, ki jo poznajo le redki. Še sami Slovenci ne vemo, ali naj bomo nanjo ponosni ali nadnjo razočarani. Mnogi odhajajo ali pa se odlepijo od njenega kulturnega izročila v iskanju nečesa bolj evropskega, recimo. Maja Haderlap je v knjigi Angel Pozabe zapisala, da je nenadoma opustila slovenščino kot medij kreativnega izražanja in presedlala na nemščino. To opiše takole:

Nič se na tihem ne premakne. Samo nekaj neoprijemljivega, za zrak prepustnega se prelomi. Samo vrstice mojih pesmi zdrsnejo v novo obleko in se razgledajo po drugih krajih, ker hočejo ubežati nikogaršnji deželi za mejo.

In ta nikogaršnja dežela za mejo je Slovenija, ki je bila v času, ko so se pisale te vrstice, še del Jugoslavije in je brez zavor drvela v državljansko vojno. Haderlap je mnogokrat začutila hlad niča in je to nadvse poetično opisala v knjigi. Pisala je o tem, kako so v nič izpuhteli sosedje med drugo svetovno vojno, ko so jih deportirali v taborišča po centralni Evropi; kako je v nič izpuhtel boj proti fašizmu in veselje, ki so ga očetje čutili po koncu vojne – veselje, ki ga je kmalu zamenjala ''komunistična polastitev oblasti znotraj osvobodilnega gibanja'', ko ''prihaja na dan vse več mrtvih, žrtev čiščenja med partizanskim bojem, povojnih pomorov političnih in vojaških nasprotnikov in nedolžnih civilistov, ko so partizani zapustili gozdove in se pridružili jugoslovanski ljudski vojski''; in nenazadnje ničevost, ki se je odražala kot prezir v očeh avstrijske javnosti do slovenske manjšine. Takole zapiše:

Doleti me šola preštevanja manjšine na Koroškem in doumem, kaj sporoča geslo, ki se šopiri na plakatih: Voli nemško, če nočeš biti Slovenec! Slovenstvo je torej nekaj nezaželenega v deželi, pomislim in se opredelim za javno zaničevano, saj je to v mojih očeh in očeh ljudi, s katerimi živim, nekaj pomembnega, saj se mi prvikrat svita, kaj bi lahko pomenila beseda pripadnost.
Priraščena v skupino sanjam sanje, v katerih hodim v prvi vrsti sprevoda Slovencev. Poznam ljudi, a ti me očitno ne vidijo, čeprav sem gola. V trenutku, ko opazim svojo goloto, pomislim, da se mi ne more nič zgoditi, ker sem mrtva, nihče mi ne more do živega, postala sem namreč nevidna.

In potem se spomnim še enega literarnega dela sicer italijanskega pisatelja Prima Levija, ki je bil po izobrazbi kemik, vendar ga je internacija v Auschwitzu tako zaznamovala, da se je prelevil v pisatelja, ki je po koncu vojne podnevi delal kot kemik, v prostem času pa pisal in se poskušal dokopati do odgovorov, ki mu jih je v kožo vžgalo življenje med taboriščniki. V enem od svojih del je zapisal (angleški prevod):

How important it is in life not necessarily to be strong but to feel strong, to measure yourself at least once, to find yourself at least once.

Da, zelo pomembno je, da se človek v življenju počuti močnega, da se nekje najde, da nekje požene korenine, da začuti svoje poslanstvo in doume svoje mesto pod soncem. To se mora zgoditi tako na osebnem kot na nacionalnem nivoju. In tudi jaz si želim, da bi se naša dežela niča in prehladov, dežela, ki jo lahko popotnik mirno prespi na svojem romanju okoli sveta, nekoč prelevila v deželo, ki jo bo Evropa videla in o njej vedela. Še prej pa mora Slovenija sama vedeti, kaj hoče in kam gre. Ker potem bi se tudi njeni posamezniki počutili enako.

nedelja, 24. junij 2018

Vrednote

Vsak začetek razprave nosi v sebi definicijo osnovnega pojma, s katerim bo pišoči operiral. Zatorej, SSKJ nam razkriva, da je 1. vrednôta  -e ž (ó) nekaj, čemur priznava kdo veliko načelno vrednost in mu zato daje prednost.
Zanimivo je dejstvo, da SSKJ besedo vrednota ponudi v edninski obliki in ne v množinski: vrednote. Zanimivo zato, ker ljudje gojimo več različnih temeljnih vrednot, kot denimo sodelovanje, solidarnost, empatija, resnicoljubje. Seznam je dolg. In vsakdo od nas bi izpostavil kaj drugega, dal prednost čemu drugemu. Američani, denimo, razlagajo pojem value kot denarna vrednost nečesa, tržna vrednost nekega izdelka. Pri njih je pomen človeškega doživljanja sveta in pripisovanja subjektivnih vrednot le-temu šele na četrtem mestu (Mirriam-Webster Dictionary). Britanci pa so bližje nam, kajti tudi oni menijo, da ko gre za termin vrednota moramo najprej izpostaviti moralni aspekt njenega esprita, šele nato denarnega. In zanimivo je tudi dejstvo, da imajo Britanci samostojno slovarsko iztočnico, ki se glasi vrednote – v množini (Oxford Dicitionaries). In tam najdemo opis, ki ustreza našemu, slovenskemu, o tem, kaj vrednota je.
Zanimivo je tudi opažanje, da v SSKJ-ju v istem slovarskem članku beremo o vrednoti, ki govori o vrednostnem sistemu posameznika, in o duhovnosti posameznika. Iz tega lahko sklepamo, da Slovenci duhovnost doživljamo kot ključni element pri definiranju posameznikove identitete in sistema vrednot. Nekaj, česar v angleških slovarjih ne bomo našli. Morda se kulturno in etnično pisanim narodom kot sta ameriški in britanski duhovnost zdi zasebna, zato ne čutijo potrebe po definiranju le-te v samostojni iztočnici pod rubriko vrednote. Morda gre tudi za politično korektnost, ki izvira iz stoletij trenj med različnimi rasami, etničnimi skupinami in veroizpovedmi. Morda Američani in Britanci pač ne želijo povezovati duhovnosti z vrednotenjem sveta – vsaj načelno ne. Morda je tako preprosto lažje.
In zanimivo je tudi, da Slovenci, sodeč po SSKJ-ju, kapital kot vrednoto postavljamo na dno lestvice, saj v slovarskem članku zaseda šele deseto mesto – daleč za duhovnostjo, estetiko, ideali in individualizmom. Še celo pojem izgubiti (izgubiti denarnico, dokumente, uro) ima vidnejše mesto od kapitala samega.
Iz vsega naštetega lahko sklepamo, da Slovenci verjamemo v vrednoto kot enovit pojem, zato lahko smatramo, da ga vsi Slovenci doživljamo enako. Drugače rečeno, zdi se, da smo kot narod enoviti in složni o tem, kaj vrednota je. Živimo narodno vrednoto, ki se ne postavlja pod vprašaj. Pa vendar vemo, da smo razdvojeni in marsikdaj sovražno nastrojeni drug do drugega. Naših vrednot je toliko, kot je vasi v Sloveniji, in pri vrednotenju vsega kar vidimo, zaznavamo in čutimo pogosto pozabljemo na integriteto sočloveka ter uveljavljamo svojo lastno voljo in egoistične potrebe. Znani so primeri iz slovenske politike, gospodarstva, zdravstva in tudi šolstva.
Pri oblikovanju vrednot Slovencem pomembno pomaga duhovnost, kar mnogi razumejo kot krščanske vrednote, pri tem pa pozabljajo na druge vroizpovedi in posameznike, ki se ne definirajo v odnosu do boga in pomembno soustvarjajo našo družbo.
Vse prepogosto se tudi zdi, da slovenska narodna vrednota ne vključuje materialnega, ali da vlade ne zmorejo kretnje, ki bi Slovencem omogočila boljši materialni obstoj. Zdi se, da se v naši državi v materialnem svetu znajdejo samo tisti s sumljivimi vrednotami. Pa ne bi smelo biti tako. Tudi gospodarjenje je vrednota; tudi kapital je vrednota, saj nam omogoča uresničevanje najbolj primarnih potreb – te pa so temelj za razvoj osebnosti. Zatorej moramo Slovenci premakniti pojem kapital višje po lestvici vrednot, kajti le tako si bomo drznili zahtevati moralno integriteto tistih, ki z našim kapitalom upravljajo.
Tudi sicer ne smemo biti narod, ki besedo vrednota razume zgolj na načelni ravni. Najdemo jo v slovarju, v praksi pa vrednota največkrat pomeni orehovo potico, cviček in Prešernovo Zdravljico – vse v isti sapi. Ravno nasprotno, vrednota je živ organizem, katerega živimo tu in zdaj. Je iskanje resnice, je iskanje pravega odgovora na dogajanje v družbi in je nenazadnje pot do razumevanja nas samih. Je potencial, ki ga nosimo v sebi, da uresničimo našo človeško bit in da znamo ločiti dobro od zla. In ker resnica ni nikoli ena sama, amak ima veiko obrazov, moramo biti zelo previdni pri tem, kako pojmujemo besedo vrednota. Je res ena sama? Se res skriva zgolj v tistem, kar je do obisti slovensko? Marsikdo se bo spomnil, kako nezemeljsko se je slišala izjava našega košarkarja, Gorana Dragića, ki je ob osvojitvi evropske lovorike v solzah ponavljal, da je ponosen, da je Slovenec. Prav on, sin priseljencev, ki že dolgo ne živi več na Kosezah; ki je verjetno večkrat jedel burek kot potico, ve, kaj pomeni biti Slovenec. Seveda. Zakaj pa ne. Vrednostni sistem je stvar posameznika, ne nujno odsev državljanstva. Raziskovanje vrednot je povezano z motivacijo posameznika, da se približa resnici. Goran jo je našel. Kaj pa ostali?
Osebno menim, da smo Slovenci zapriseženi individualisti, da prevečkrat poudarjamo vrednote interesnih skupin in ne vrednot skupnosti, naroda. In prav to nas ovira na poti do resnice. Tudi  zato ekonomske vrednosti ne cenimo enako kot duhovne in estetske. Pa vendar prav ekonomska stabilnost pomeni stabilnost družbe kot celote. Obratno pa sta duhovna in estetska plat našega obstoja stvar vsakega posameznika in kot taki morata biti nedotakljivi in nedeljivi. Ostati morata intimi del vsakega izmed nas in vsakdo naj ju razume po svoje.
Če povzamem, želela bi si več zdravih vrednot, ki zajemajo tako gospodarsko resnicoljubje kot nesporno moralno držo posameznika – pa naj ta jemlje navdih v ustavi, Cerkvi ali pa zgolj v harmoniji vesolja. Želela bi si, da se vrednota prelevi v vrednote in da beseda vrednote kot samostojni slovarski članek najde svoje mesto v Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Kajti vrednot je več, vrednot je toliko kot je državljanov. In čeprav so temeljne vrednote našega naroda določane, saj so zapisane v ustavi in se skladajo z osnovnimi človeškimi vrednotami zahodnega sveta, si želim javnega priznanja, spoštovanja in sobivanja vseh vrednot, ki spoštujejo človekovo integriteto. Želim si, da bi v prihodnje Slovenci dali prednost skupnosti – pa ne vaški ali regionalni, temveč narodu kot celoti. In da bi vsi v en glas znali vzklikniti – tako kot Goran Dragić – da smo ponosni, da smo Slovenci. S poudarkom na ponosni. Zato, ker smo vredni. Kot ljudje.
-->

petek, 08. julij 2016

Dom, to sem jaz.


Marsikaj določa identiteto posameznika. Hundertwasser je nekoč zapisal, da ima človek pet kož, pet identitet. Epidermis, oblačila, dom, osebnost in okolje. Veliko je odvisno tudi od tega, v kakšni družbi živimo in kak socialni status imamo. Pa vendarle. V podalpskem svetu identiteto gotovo močno določa dom. Hiša. Stanovanje.

Ko sem zaključevala študij, sem prvič začela razmišljati o domu. Spomnim se znanca iz študentskega doma, ki nas je nekega dne v skupni kuhinji vprašal, a kaj razmišljate o stanovanju, bo treba začet šparat, je dejal. Hja, šparat. Kje so časi, ko so ljudje prišparali svoj dom. Danes smo lahko srečni, če prišparamo za čike. In morda so prav zato ljudje, ki jim uspe kupiti stanovanje ali zgraditi hišo, obravnavani drugače. Zraste jim vrednost. Družba jih spozna za vredne. V računalniškem jeziku to pomeni, da se njihovo stikalo preklopi iz 0 na 1. Bravo!

Tudi mi smo prišli do svojega doma. In kredita. Pa ne s šparanjem, ampak z obilno dediščino. In tudi mi smo postali vredni, preklopili smo se iz nič na ena. In ko me ljudje sprašujejo, a je fajn, sem se navadila reči, da je super in seveda oh in sploh, ko imaš svoj dom. Ampak v bistvu ni čisto tako. V bistvu človek s svojim domom in kreditom postane obvladljiva enota. Palce gor za državo. Pade v svojo špuro vsakdana in mesečnih anuitet in spremljanja svetovnih trgov in obrestnih mer. Tak človek postane puhlica, posmeh evoluciji in deluje v korist tistim, ki imajo profit pri obračanju in mahinacijah s tujim kapitalom.

To cut the long story short. Imamo dom, tudi kopalnico. In posodice za začimbe vse enakih barv in oblik. In poličke, ki se ujemajo z zavesami, pa porcelan, ki smo ga vzeli pri prababici in nam sedaj krasi kredenco v kuhinji. Nenazadnje, prav danes smo postali bogatejši za nekaj okrasnih rož. Tepihov pa na žalost še ni. Ob vsem tem se počutim kot lik iz romana Prevzetnost in pristranost,samo da jaz namesto moža iščem okrasne predmete za dom. Kako zelo zeitgeistersko. Bravo jaz! Imam svojo kožo, imam identiteto. Dom, to sem jaz.

četrtek, 02. junij 2016

Kdaj drugič




Ko se bom ponovno rodila in bom zadihala kot angleška plemkinja, bom študirala v Cambridgeu.

Mimobežnice




Ujeti trenutki neopaznih. Mimobežnice. London.

Nekje na Slovaškem







En kraj, ena ulica, tihožitja, ki kljubujejo zobu časa.

Dnnubiana





Danubiana, galerija sodobne umetnosti. Zen.